Hvala lepa za besedo.

Lep pozdrav vsem prisotnim!

Torej, danes ponovno obravnavamo Zakon o interventnih ukrepih na področju zdravstva, dela in sociale ter z zdravstvom povezanih vsebin. Zakon uvaja trajne in začasne ukrepe na področju predvsem zdravstvenega varstva, zdravstvenega zavarovanja, zdravstvene dejavnosti, pacientovih pravic in poklicev v zdravstveni dejavnosti. Razlog, zaradi katerega smo danes tukaj pa je predvsem del, del, ki posega na področja dela in sociale.

A če se najprej dotaknem oblike zakona. Lahko se strinjamo, da zagotovo tako imenovana omnibus oblika predloga zakona ni najbolj ustrezna, pa vendar, če želimo k težavam v zdravstvu pristopiti takoj, je edina smiselna možnost, ki nam to omogoča, tak predlog zakona kot je pred vsemi nami. Zakon pa prinaša številne dobre rešitve, ki bodo sistem ponovno ravnale na pravo smer. Socialni dialog, ki se večkrat omenja. V času prejšnje Vlade je bil socialni dialog na ničelni ravni, popolnoma prekinjen. Znova ga je vzpostavila šele vlada Roberta Goloba z junijem lanskega leta. Tega pač ne smemo pozabiti. In ne nazadnje, zakon predvideva tudi ukrepe na področju zmanjšanja posledic absentizma, ki vpliva na zagotavljanje stabilnosti delovanja zdravstvene blagajne in zagotavljanja virov za realizacijo pravic iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Med ukrepi s tega področja predlog zakona predvideva skrajšanje obdobja prejemanja nadomestil za čas odsotnosti v breme zdravstvene blagajne, torej podaljšuje se doba, ki jo krije delodajalec in sicer iz 20 na 30 dni ter uvedbo najvišjega nadomestila v višini dvainpolkratnika povprečne mesečne bruto plače. Da ta ukrep razumemo, se moramo najprej zavedati, da je velika luknja v zdravstveni blagajni nastala tudi s populističnim ukrepom skrajšanje bolniškega nadomestila v breme delodajalca, ki so ga zdaj opozicijske, nekoč koalicijske, stranke soglasno podprle.

Naj še omenim, da takrat ni bil voden nikakršen socialni dialog, pa takrat tudi nihče od tistih, ki so danes najglasnejši, ni dvignil glave. Če se vrnemo malo nazaj. Junija leta 2020 je takratni direktor ZZZS dejal, da bo v zdravstveni blagajni do konca leta nastala 270 milijonska luknja iz naslova zmanjšanja priliva prispevkov, nakupa zaščitne opreme, povečanja nadomestil za bolniško odsotnost in podobno. Vse to so dejavniki, ki se seštevajo, na koncu pa je treba račun poravnati. Dejstvo je, da smo ta visok račun prevzeli od naših predhodnikov, torej nismo mi krivi za, da se je zdravstvena blagajna izpraznila. Praznjenje se je iz opravičljivih in tudi neopravičljivih razlogov začelo že zdavnaj in ta zakon rešuje tudi pretekle zablode vodenja zdravstvene politike, ko 30 let ni bilo nobenih sistemskih ukrepov.

In kot sem že enkrat povedal, opozicija je lahko v svojih predlogih všečna, populistična in nima omejitev v predlogih za trošenje. Mi tega privilegija žal nimamo. Skrb za javne finance in zdravstveno blagajno je precej nad tem. Stabilizacijo zdravstvene blagajne je mogoče zagotoviti z znižanjem finančnih obveznosti zdravstvene blagajne. Eden izmed predlaganih ukrepov zakona, ki omogoča razbremenitev, je ukrep, ki obdobje izplačila nadomestila za začasno zadržanost od dela zaradi bolezni in poškodbe, ki ni povezana z delom v breme delodajalca, podaljšuje, in sicer z 20 na 30 dni, torej se vrača ureditev, ki je veljala pred marcem lansko leto. Ob tem še povem, da so bile ocenjene finančne posledice zakona po predlogu predlagatelja ocenjene na 35 milijonov evrov. Trdili so, da bodo te finančne posledice še nižje. Žal so dejanske finančne posledice več kot 70 milijonov evrov. Opozarjam še, da je ureditev, po kateri naj bi delodajalec oz. samostojni zavezanec kril nadomestilo za prvih 30 dni, primerljiva s številnimi drugimi državami. Državni sekretar je nekaj že naštel. Takrat pri predlogu spremembe zakona izpred marca lanskega leta so bile predstavljene samo tiste države, ki imajo ureditev, ki imajo krajše breme delodajalca od Slovenije. Če pa pogledamo vse sosednje države, imajo daljše, če pogledamo Hrvašk, 42 dni, Italija v določenih primerih celo celoten čas, Avstrija 10 do 16 tednov. Če pa gledamo tudi tiste države, s katerimi se najraje primerjamo, recimo Nemčija ima šest tednov. Vsi bi radi bili Švica. V Švici celotno bolniški stalež plačuje delodajalec. Tisti delodajalci, ki imajo nizko stopnjo odsotnosti zaradi absentizma, sprememb niti ne bodo opazili, tisti z visoko pa bodo vsekakor primorani sprejeti ukrepe za zmanjšanje oz. znižanje stroškov, kar bo dobro tako za delodajalce kot tudi za in predvsem za zaposlene. Če ni epidemije, so staleži odvisni tudi ali pa predvsem od rizičnosti delovnih mest, slabih odnosov v kolektivu in pregorelosti. Obstajajo namreč številni dejavniki, ki vplivajo na višino zdravstvenega absentizma. Ti v pretežni meri izvirajo ravno iz delovnega in socialnega okolja. Zato je dolgoročno to problematiko treba nasloviti tudi z ukrepi za varnost in zdravje pri delu, odgovornost delodajalcev za ustrezno, zdravju prijazno delovno okolje, večjo motivacijo, stimulacijo delavcev za redkejše in krajše izostajanje z dela oz. hitrejše vračanje na delovno mesto, ravni o socialni varnosti, ki bo v določenih primerih ne spodbuja izostajanje iz dela ipd. Delo mora postati spet vrednota, kot je nekoč bilo. V pripravi, kot smo obveščeni, je tudi zakon, ki bi uredil boljše in hitrejše vračanje na delo, in ga vsi z veseljem pričakujemo.

Če povzamem, zakon, o katerem bomo danes in jutri ponovno odločali, prinaša številne dobre in pravilno odmerjene ukrepe, ki kličejo po njihovi čimprejšnji vpeljavi v prakso in zato tudi upravičujejo parlamentarno obravnavo po nujnem postopku, z namenom izboljšanja dostopnosti in organiziranosti zdravstva, kar je nujno izhodišče za krajšanje čakalnih dob, po katerih vsi kličemo. V predlogu zakona najdemo ukrepe, kot so, če ponovim, olajšanje pogojev za pridobivanje zdravstvenega kadra iz tujine. V neprekinjeno zdravstveno varstvo se bodo morali vključevati vsi zdravniki, ki so zaposleni v javni zdravstveni mreži. Predlaga se podaljšanje dodatka za izbiro specializacije iz družinske medicine, ponovno se uvaja dodatek za bolj obremenjene ambulante družinske medicine ter otroške in šolske dispanzerje, saj s prvim 2024 do dodatka timi družinske medicine ne bi bili več upravičeni. Nagrajuje oz. nadgrajuje se že sprejete ukrepe razbremenitve družinskih zdravnikov. Zagotavlja se pravna podlaga za organizacijo zdravstvenega varstva v primeru naravnih in drugih nesreč, za primer poplav, kot smo jih bili deležni avgusta letos. Poleg tega interventni zakon vsebuje tudi sistemske ukrepe, saj je treba te sprejeti brez odlašanja. Z ukrepi na področju absentizma se, kot že rečeno, želi omejiti finančni pritisk na zdravstveno blagajno, zaradi česar bo lahko Zavod za zdravstveno zavarovanje namenil več sredstev za zdravljenje pacientov. Privarčevali bomo tudi na tem, da bomo najvišje možno bolniško nadomestilo omejili na dva in pol kratnik povprečne bruto plače. Koliko pa je to? Dva in pol krat 2.200 evrov, kot je povprečna bruto plača, znaša kapica 5.500 evrov. Torej ni skrbi, da bi kdo zaradi tega postal socialen problem. Pomeni pa, da bodo primeri, ko je nekdo prejemal več kot 21.000 evrov bolniškega nadomestila na mesec, preteklost. Prihranek pri tem se planira približno 11 milijonov evrov. Predlog zakona uvaja pravico do preventivnih pregledov na primarni ravni za registrirane športnike in ukrepe za učinkovitejše pobiranje obveznega zdravstvenega prispevka, vključno z določbami, ki opredeljujejo medsebojno izmenjavo podatkov med nosilci javnih pooblastil in pa ministrstvo. Zakon uvaja tudi ukrepe v smeri večjega nadzora transparentnosti pri dvojnih praksah zdravstvenih delavcev in še veliko, še veliko več.

Še en neutemeljen očitek v zvezi z zakonom velja zavrniti. Ne drži, da so njegovi pripravljavci preslišali pripombe deležnikov. Veliko število amandmajev, ki smo jih vložili v koaliciji, govori o tem, da so se upoštevala priporočila in predlogi stroke in ostalih deležnikov. Zakon po naši meri in naši oceni v največji možnosti upošteva potrebe pacientov, obenem pa ne pozablja na zaposlene v zdravstvu, ki so ključni dejavnik zagotavljanja dostopne in kakovostne zdravstvene storitve. Dobrobit pacientov in zdravstvenih delavcev pa je hkrati edini kriterij, po katerem je potrebno ta zakon presojati.

Poslanci Svobode bomo ta zakon ponovno soglasno podprli. Hvala lepa.