Ja, spoštovana predsednica, spoštovani poslanke, poslanci, gospod državni svetnik, hvala za besedo!

Glede zahteve Državnega sveta o ponovnem odločanju Državnega zbora podajam stališče Vlade. In sicer, uvodoma pojasnjujem, da je bilo z novelo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter vzporedno novelo Zakona o delovnih razmerjih, ki se oba uporabljata od 1. marca 2022, določeno skrajšanje obdobja izplačevanja nadomestila v breme delodajalca oz. samostojnega zavezanca s 30 na 20 dni. V postopku obravnave novele je predlagatelj ocenil, da naj bi za zdravstveno blagajno nastale finančne posledice v višini 35 milijonov evrov, pri čemer je ocenjeval, da bo teh verjetno še manj od ocenjenih, saj naj bi novela pozitivno vplivala na samostojne zavezance, na obolevnost in tudi konkurenčnost države. Predlagatelj je takrat ocenjeval, da novela ne bo vplivala na preostala javnofinančna sredstva. Kot je Vlada pojasnila ob vložitvi predloga zakona, je bilo že v postopku sprejemanja novel ZZVZZ in ZD opozorjeno, da podatki kažejo, da je zdravstvena blagajna z znižanjem obdobja izplačila nadomestila v breme delodajalca oz. samostojnega zavezanca občutno dodatno obremenjena, pri čemer istočasno niso bili predvideni dodatni dolgoročni finančni viri, iz katerih bi te stroške lahko krili noveli ZZVZZ in ZDA. Ene sta že v letu 2022 povzročili takojšen skok števila oseb v bolniškem staležu v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za povprečno 3.000 mesečno in dodatno breme obveznega zdravstvenega zavarovanja v oceni višine 55 milijonov evrov. Poleg tega podatki kažejo, da je za leto 2023 dodatna obveznost Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ocenjena v višini 73 milijonov evrov. Pri tem se 25 % oz. 18,7 milijona evrov te ocene nanaša na javni sektor kot delodajalca, 75 % oz. 54,3 milijone evrov pa na gospodarstvo glede na naraščajoče stroške absentizma, ne zagotovitev dolgoročnih virov v zdravstveni blagajni za širitev pravice do nadomestil v breme zdravstvene blagajne posledično pomeni krčenje obsega zdravstvenih storitev, ki so pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, bodisi tako, da se bo moral zmanjšati njihov fizični obseg in se bodo s tem še dodatno podaljšale čakalne dobe, bodisi tako, da v pravice ne bo mogoče vključevati novejših zdravstvenih tehnologij. Vse navedeno vodi v zmanjšanje obsega pravic zavarovanih oseb. Ureditev, v skladu s katero naj bi delodajalec oz. samostojni zavezanec kril breme nadomestila za prvih 30 dni, je primerljiva z ureditvijo številnih evropskih držav na primer Danska, Belgija, Hrvaška, Finska, Nemčija, v nekaterih državah pa vključitev obveznega zdravstvenega zavarovanja v financiranje nadomestila plače nastopi še pozneje, na primer v Avstriji po šestem oz. nekje po 12. tednu začasne odsotnosti, ali v Luksemburgu po 13. tednu začasne odsotnosti od dela, na Nizozemskem celo dve leti. V nekaterih evropskih državah so bolniška nadomestila v breme delodajalca celotno obdobje prejemanja, med temi so Švica, Islandija in pa Italija v deležu 50 %. Nasprotujemo navedbam, da skrajšanje obdobja prejemanja nadomestila plače v breme delodajalca ne vpliva na odgovornost delodajalca za svojega delavca v smislu varnosti in zdravja pri delu. Posledica ravnanja, oz. odsotnosti ravnanja delodajalca v tej smeri je lahko tudi začasna zadržanost od dela zaradi bolezni. Na zviševanje absentizma vpliva tudi odsotnost ustreznih strukturnih ukrepov za prilagoditev delovnih mest na primer starajoči se populaciji, odsotnost ustreznih ukrepov s področja zdravja in varnosti pri delu, ko gre za izboljševanje pogojev in razmer po posameznih dejavnostih, kar je vse obveznost delodajalca v skladu z zakonodajo s področja varstva in zdravja pri delu in delovno pravno zakonodajo. Z razbremenitvijo delodajalcev so se negativne posledice nezadostne skrbi delodajalcev za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, prenesle v solidarnostni sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar ni v skladu z namenom in cilji obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Glede navedb Državnega sveta o neustreznosti zgornjega limita pri izplačilih nadomestila pa naj pojasnim, da so vsa druga socialna zavarovanja, denimo pokojninsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in zavarovanja za starševsko varstvo, urejena tako, da so nadomestila, ki izvirajo iz teh zavarovanj, omejena navzgor. Nadomestilo za čas začasne zadržanosti od dela, ki se izplačuje v breme zdravstvene blagajne je edino, ki do uvedbe tega zakona še ni bilo omejeno navzgor. Določitev zgornje meje nadomestila ne ustvarja neenakosti med vplačniki v sistem zdravstvenega zavarovanja, saj ukrep sledi načelu solidarnosti, legitimnemu in prevladujočemu javnemu interesu ter je namenjen stabilizaciji javne zdravstvene blagajne. Namen nadomestila je ohraniti stabilen socialni položaj delavca, tudi kadar je ta začasno zadržan od dela, gre za pravico socialnega varstva, ki ne more biti neomejena, saj namen konkretne pravice ni ohranjanje iste ravni ekonomskih prejemnikov posameznikov, ker bi bilo to nesorazmerno z javnim interesom.

Namen nadomestila je torej predvsem zagotoviti, da se posamezniku, ki se je znašel v neugodnem socialnem položaju zaradi začasne zadržanosti od dela, z aktivnim delovanjem države zagotovijo možnosti za dostojno življenje oziroma odpravi tveganj, da bi se socialna ogroženost posameznikov bistveno poglobila.

Vlada glede na navedeno Državnemu zboru predlaga, da ob ponovnem odločanju Zakon o interventnih ukrepih na področju zdravstva, dela in sociale ter z zdravstvom povezanih vsebin, podpre.

Hvala.