Predsedujoča, hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljeni vsi skupaj!

Danes govorimo pravzaprav o res eni od pomembnejših funkcij, ko govorimo o sodni veji oblasti, govorimo o podpredsedniku oz. podpredsednici Vrhovnega sodišča, zato mi dovolite nekaj besed tudi v povezavi s tem, kaj se pravzaprav v našem sodnem sistemu dogaja; mislim, da to ni bilo v predstavitvi posebej izpostavljeno, če pa sem slučajno preslišala, se vnaprej opravičujem.

Dejstvo je, da gre tukaj za tretji razpis in da se na prvih dveh razpisih podpredsedniških mest ni prijavil nihče. Se pravi, v tem tretjem, kot rečejo, v tretje gre rado, pa smo dobili en sam predlog. Se pravi, ali se sploh kdo, tudi na Ministrstvu za pravosodje ukvarja s tem, kaj se dogaja. Namreč, jaz trdim, da gre za popolno sušo, kadrovsko sušo s kakovostnimi kandidati in da se pač ljudje, ki dejansko bi lahko pomaknili stvari naprej, tudi kar se tiče sodne veje oblasti, ki potrebuje prav tako en korak, močno velik korak naprej, ne odločajo za kandidiranje. Potem, ko vendarle dobimo nekoga, se mi zdi pa, da smo zelo apatični pri sami kandidaturi. Ne me narobe razumeti, ampak mene je v prvi vrsti zmotilo to, da je spoštovana kandidatka, ki zagotovo ima neka znanja, saj morala jih je pridobiti v tem času, ki ga je posvetila sodstvu, izjavi, da programa nima, ker je njena naloga itak tako, da bo pač pokrivala oz. bo, ja, na nek način, če po domače povem, pokrivala predsednika Vrhovnega sodišča in je v bistvu tam zato, da pomaga njemu pri zgolj njegovih, bom rekla, odločitvah. Jaz mislim, da to je narobe. Zakaj? Če bi to bilo tako ali pa če bi bila ta podpredsedniška funkcija mišljena izključno na ta način, potem bi bil gotovo postopek tak, da bi podpredsednike predlagal kar predsednik Vrhovnega sodišča in bi si izbral ekipo, s katero misli, da bi najlažje deloval. Jaz pa mislim, da tukaj vendarle podpredsedniško mesto pomeni tudi to, da vpelje noter neka svoja videnja, tudi morda včasih pride, ne bom rekla v navzkrižje s predsednikom, ampak da kakšno drugo mnenje, se pravi, da se soočajo različni pogledi in da se poskušajo stvari narediti najbolje. Seveda vemo, da ima predsednik svoj program, ki ga želi udejanjiti, pa vendar se mi zdi, da kandidatura brez enega samega programskega uvida, kar pa se mi zdi zelo slabo in mislim, da je to tudi slabo za samo Vrhovno sodišče.

Nadalje, boste rekli, ja, noče se predlagati, zato ker se potem pogovarjamo tudi v Državnem zboru o kandidatih in pogledamo, kaj so počeli. Ampak, glejte, nobenega ne bi smelo biti sram, kar je počel; če pa ga je sram, mora pa zelo razmisliti o tem, ali je primeren za neko funkcijo ali ne. Tako da če pač odpiramo nekatere zadeve, ki so sporne, ki niso bom rekla, v duhu, bom rekla, pravne države ali pa celo nekih demokratičnih standardov, je prav, da se pač vsak s tem tudi sooča. In zdaj, ko pač pogledamo kandidatko, kot sem povedala, zagotovo, to, kar ste povedali, bom rekla, vi in njene izkušnje govorijo eno, imamo pa potem na drugi strani tudi nekatera dejanja. Mi velikokrat govorimo o tem, pa imamo različne nevladne organizacije pa različne javne tribune, pa pozivamo o tem, kako je spolna nedotakljivost tisto, kar moramo krepiti, kar moramo narediti korak naprej, da je nasilje nad ženskami ena, bom rekla, pomembnejših točk, ki jim moramo dati mesto, da je… in tako naprej. Veliko nas je, veliko se širokoustimo o tem, kajne, ampak, veste, je pa tako, kajne, ko pa pride do nekih ljudi na sodišču, pa kot da vse skupaj zamre ali pa vse pozabimo. Namreč, tudi kandidatka za podpredsednico je bila v senatu, kajne, kjer je pač zadevo farmacevtko pokrila, kajne? Veste, glejte, meni je pač to ena taka neprijetna zadeva, ker vedno pomislim, ali je pomembno, kdo je na drugi strani, ki je pač neke zadeve očitno zagrešil, ali je to pomembno, ali je pomembna žrtev, ali je pomembna žrtev. In to so zagotovo vprašanja, ki potem dajo eno tako, bom rekla, črno piko nad temi kandidati, ker pač eno govorimo, tudi namenjamo javna sredstva, ko gre za nevladne organizacije, na drugi strani pa potem najprej tožilstvo potem pa še sodišče zadeve spelje tako, da ob 29 odpisanih milijonih družini Janković tudi pri taki zadevi se ni treba bati. Saj jaz vem, kakšno vlogo je imelo sodišče, vem, da gre za senatno odločitev in vse, ampak, veste, to so stvari, ki zagotovo niso tisto, kar bo prineslo, bom rekla, ljudem večje zaupanje v sodno vejo oblasti. Jaz trdim, da ne. Jaz trdim, da bo še kvečjemu kaj slabše. Tako v Slovenski demokratski stranki tega predloga enostavno ne moremo potrditi. Prvič, saj pravim, se mi zdi dosti pišmevuhovsko, da nekdo niti treh stavkov, programskih, ne pove in da je zgolj tam zato, da bo deloval tako, kot meni predsednik Vrhovnega sodišča. Drugič, tudi glede tega sodelovanja pri posameznih postopkih, tretjič pa se mi zdi, da gre tukaj samo za izbor, »dajmo že nekoga, ker ga nimamo.« To pa se mi zdi še najbolj slabo.

Hvala lepa.