Hvala za besedo. Spoštovana predsedujoča, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, dobro jutro.

Torej ta aktualni predlog sprememb se nanaša na obstoječo Direktivo o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj, ki je bila sprejeta v letu 2012. In po evalvaciji te direktive je bilo ugotovljenih več pomanjkljivosti, zato je komisija pripravila ta predlog sprememb, ki naslavljajo predvsem tri oz. pet pomembnih področij, in sicer izboljšanje dostopa žrtev do informacij, izboljšanje usklajenosti zaščitnih ukrepov s potrebami žrtev, da se zagotovi varstvo ranljivih žrtev, izboljšanje dostopa do specialistične podpore, učinkovitejše sodelovanje žrtev v kazenskih postopkih in pa lajšanje dostopa do odškodnin. Pri oblikovanju predloga pogajalskih izhodišč Republike Slovenije smo izhajali iz dejstva, da so pravice žrtev prioritetna vsebina tako na evropski kot na nacionalni ravni in načeloma podpiramo revizijo direktive, smo pa glede posameznih rešitev in členov zadržani, ker je, kar je posebej navedeno v samem predlogu stališča. Predvsem si želimo, da bi v pogajanjih dosegli bolj prožno besedilo, ki bo olajšalo umestitev v nacionalni pravni okvir in tudi izvajanje dogovorjenih standardov. Belgijsko predsedstvo je že pričelo s pogajanji, razprava je tekla na Svetu pretekli ponedeljek, kjer smo se dotaknili dveh pomembnih vprašanj - odškodnin in pa celovite obravnave otrok žrtev kaznivih dejanj. In države članice imajo tu enotne poglede kaznivih dejanj in države članice imajo tu enotne poglede glede same zadržanosti, predvsem pa glede tega, da je potrebno v te člene vnesti več prožnosti za prilagoditev in umestitev v nacionalno zakonodajo.

V nadaljevanju nekaj pogajalskih izhodišč k ključnim vsebinam predlogov. Najprej člen, ki opredeljuje dostop do odškodnine za žrtve. Novi predlog namreč postavlja zahteve za države članice na bistveno višje standarde in ne sledi več rešitvam v nacionalni zakonodaji. Odškodnine naj bi se določale v kazenskem postopku, se pravi materialne, pa tudi ne materialni del ter izplačilu zagotovilo s strani države. Seveda je pravica do odškodnine pomembna pravica žrtev kaznivih dejanj, vendar mora biti urejena na način, da ne otežuje položaja žrtev. Na nacionalni ravni se o nematerialni odškodnini praviloma ne presoja v kazenskem postopku, temveč v civilnem. Poseganje v potek kazenskega postopka z odločanjem o zahtevku za materialno odškodnino, kot predvideva ta predlog direktive, bi lahko močno zavlekel kazenske postopke, kar seveda ne more biti v korist žrtve. Po našem prepričanju mora biti primarna obveznost plačila pravnomočno dosojene odškodnine na strani storilca kaznivih dejanj in ne na strani države. Pri tem pa je seveda treba upoštevati tudi načelo subsidiarnosti kot tudi sorazmernosti poseganja v nacionalni pravni red in tovrstno urejanje prepustiti nacionalni ravni. Odstopanje od takega primera bi lahko bilo omogočeno zgolj v izjemnih primerih, ki pa morajo biti zelo zamejeni in utemeljeni izključno v nacionalni zakonodaji.

Nadalje imamo določene zadržke do predloga novega člena, ki uvaja celovito podporo otrokom žrtev kaznivih dejanj. V Republiki Sloveniji že imamo vzpostavljeno obravnavo otrok žrtev spolnih zlorab preko modela Barnahus in v predlogu stališča absolutno zagovarjamo, da otroci potrebujejo posebne pristope in varstvo. Vendar pa se pri tem moramo zavedati, da bi bila celovita obravnava vseh otrok, žrtev kaznivih dejanj po modelu Barnahus izjemno zahtevna.

Zagotavljanje celovite obravnave, dolgotrajne psihološke podpore in pa seveda zahteva po geografski dostopnosti v vseh primerih predstavljajo zelo velik, tako pravni kot izvedbeni, predvsem pa tudi finančni izziv. Otroci, žrtve kaznivih dejanj, so še posebej ranljiva kategorija, ki potrebuje posebne pristope tako glede obravnave v kazenskem postopku kot tudi glede zagotavljanja podpornih ukrepov, vendar moramo poiskati prožno rešitev, ki bo upoštevala različne in seveda že uveljavljene nacionalne sisteme v katerih bi lahko umestili posebne pristope obravnave, ki jih potrebujejo otroci žrtev kaznivih dejanj.

Nazadnje izpostavljam še pravico žrtve do pregleda odločitev, sprejetih v sodnih postopkih. Tukaj imamo poleg velike večine ostalih držav članic določene zadržke, ker predlagana rešitev preveč posega v potek kazenskega postopka, še posebej, ko žrtev sama ni stranka v postopku. Menimo, da tudi v tem primeru je potrebno zagotoviti večjo prožnost določbe, ki ne bo neposredno posegla v nacionalne rešitve glede poteka predvsem glavne obravnave ter razmerij med strankami v postopku. To so po našem prepričanju tudi tiste ključne teme, ki se bodo obravnavale v pogajanjih v prihodnjih mesecih.

Tisto kar je pomembno je to, da kot sem rekel že uvodoma, da večina, večina članic seveda nasprotuje takim rešitvam, ki so tukaj predstavljene in pričakuje v fazi pogajanj bolj fleksibilno besedilo. Hvala.