Najlepša hvala. Lepo pozdravljeni.

Jaz bi začela s tem, o čemer ste veliko zdaj govorili, in to je ustrezna komunikacija. Ne glede na izrečeno imam tule eno predstavitev iz leta 2016, iz časa medenega škandala, ko je zaradi neprimerne in pomanjkljive komunikacije bilo treba delati oceno tveganja. Ne glede na izid ocene tveganja, ki smo jo takrat naredili skupaj z zunanjimi sodelavci na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, se še vedno, pred nekaj leti, no, bom rekla, dvema, tremi, dvema leti, mogoče tremi, pojavljale v časopisu izjave nekaterih nekdanjih uslužbencev, kako je stroka, torej jaz in ti moji sodelavci, ki sem takrat to vodila, pokleknila pred politiko, ker je trdila, da v tistem medu, proizvedenem iz nelegalnih..., s pomočjo nelegalno proizvedenih čebelarskih zdravil, da tam ni bilo tveganja. Tveganja ni bilo. Mi ga nismo mogli iznajti. Dejstvo pa je bilo, da je bil med proizveden protizakonito in torej edino kar bi bilo treba narediti, je bilo ta med umakniti s polic in ga odpoklicati, ampak ker je bilo treba verjetno ščititi čebelarje, ker čebelice naše so prijateljice, se je potem ves ta halo naredil, ampak začetna komunikacija je bila res, res zelo neprimerna in jaz vam bom zdaj tole dala okrog, lahko zadržite, ker mi smo takrat, to je zdaj v angleščini, ko je bila mednarodna predstavitev, tudi v slovenščini to vse napisala... Jaz bom tukaj pri gospodu začela, ki tukaj sedi, da... In med drugim smo predlagali naslednje, da uprava, torej to je bilo 2016. leta, da uprava spravi, Uprava za varno hrano spravi v življenje dve leti star protokol komuniciranja, ki je bil menda 2014 že spisan, da se redno posvetujejo z ocenjevalci tveganja. Jaz sem prej večkrat slišala izraz analiza tveganja in potem ocena tveganja. Za tiste, ki niso s področja zagotavljanja varnosti kemikalij, bi samo na hitro povedala. Analiza tveganja je triada, ocene tveganja, upravljanja s tveganja in komunikacije tveganja. Uprava za varno hrano v prvi meri upravlja s tveganji in ta tveganja komunicira, ocenjevalci tveganja smo zunanji sodelavci, eden od teh je NIJZ, ki izvajamo ocene tveganja in potem tudi v določeni meri komuniciramo in zato smo takrat predlagali, da ta komunikacija teče po predhodnem dogovoru, ne da ena stran da ven eno zastrašujočo informacijo, nato potem skočijo razne nevladne organizacije, pridejo samooklicani strokovnjaki, nekateri bi morali vedeti, kaj pomeni ocena tveganja, pa se je izkazalo, da ne vedo, in to potem kreira en kup strahu med potrošniki, nezaupanja, ogromno dodatnega dela za nas, ker nas je itak premalo, ocenjevalcev tveganja, in jaz pravzaprav ne morem drugega reči, kot da, ne vem, da sem razočarana, žalostna, da v sedmih letih v zvezi s temi priporočili ni bilo narejenega koraka naprej.

Bi pa tudi morda povabila tiste, ki ste zainteresirani, kaj konkretno pomeni ocena tveganja. Mi vam na NIJZ z veseljem pripravimo eno ne preveč tehnično izobraževanje, če želite. Mi smo namreč leta 2017 izdali navodila za izdelavo ocene tveganja mikrobioloških in kemijskih dejavnikov. Ta navodila so še vedno dostopna na naši spletni strani, ampak vidimo, da razen soavtorjev, je bolj malo ljudi ta priporočila prebralo, kaj šele, da bi jih uporabljalo in da bi se ocene tveganja lotevali tako kot mednarodne smernice narekujejo.

Skratka, pri oceni tveganja je treba upoštevati nevarnost kemikalije, in tukaj bi poudarila, nevarne kemikalije so vse. Če bi zdajle popila v desetih minutah tri do štiri litre tele vode, ki je brezhibna, bi se zastrupila z vodo, lahko bi umrla. Torej, vodovodna voda, če je odmerek dovolj velik in izpostavljenost v kratkem času temu dovolj velikemu odmerku zadostna, je lahko smrtno nevarna in vsi vemo, da je smrtno nevaren ciankalij, ampak tistega je dosti v majhni flaški oziroma v kapsulci. Skratka, nevarno je vse. Ključen naslednji korak je ugotoviti izpostavljenost in potem na podlagi nevarnosti in izpostavljenosti opredeliti tveganje. Sama analiza sadja in zelenjave in potem primerjava z zakonodajo, torej preverjanje skladnosti, ni ocena tveganja, ampak je to preverjanje skladnosti. Res je, da so minimalne količine ostankov lahko določene na podlagi predhodne ocene tveganja, ki jo naredijo pod okriljem Evropske agencije za varno hrano države članice, lahko pa gre samo za spodnjo mejo sposobnosti analitskega določanja v laboratoriju, kot je gospa Znojeva prej sama povedala, da je v primeru klorpirifosa in klorpirifos motila to tako.

In, da gremo zdaj na konkretno zadevo, na ta nesrečni klorpirifos in klorpirifos metil, ki sta se letos poleti znašla v zelenjavi. Ta prepoved, ki se je zgodila leta 2020 je bila posledica prenovne presoje teh dveh fitofarmacevtskih sredstev oziroma klorpirifosa, klorpirifos metil se je pol prevzel zraven, ker gre za eno zelo sorodno snov, na ravni Evropske agencije za varno hrano, in sicer so ugotovili naslednje, da obstajajo določene negotovosti v zvezi z njegovo genotoksičnost. To je s sposobnostjo, da poškoduje genetski material. In drugič, da so bile na študijah razvojne nevrotoksičnosti. To je ugotavljanja strupenosti za živčevje pri zarodkih oziroma majhnih osebkih, mladih osebkih, se pravi, v našem primeru bi bilo to za otroke, da so ugotovili, da je šlo za določene najdbe, ki so nakazovale nevrotoksičnost. Vendar so bili komentarji posameznih držav članic, da ti rezultati imajo preveč negotovosti, ker je bila kontrolna skupina živali tako majhna, da se ni dalo narediti adekvatne statistične primerjave. Kakorkoli, mi sami vemo, da smo mi izpostavljeni genotoksičnim snovem v hrani, ne da bi kdorkoli kaj škropil, dodajal, ampak zato, ker je ogromno naravnih snovi tudi genotoksičnih ali pa nastajajo med pripravo hrane. In zato že več desetletij velja pravilo, da tam, kjer se izpostavljenosti genotoksičnim snovem ne moremo izogniti, se pri oceni tveganja namesto referenčnih odmerkov, to je varnih odmerkov, ki jih lahko zaužijemo bodisi kratek čas, če so to akutni referenčni odmerki, bodisi daljši čas, če gre za dolgotrajno izpostavljenost, uporablja en princip količnik izpostavljenosti, ki naj bi bil 10 tisoč. Torej, količina snovi, ki smo izpostavljeni, če je genotoksična, pa se je ne moremo izogniti, naj bo pač deset tisoč-krat manjša.

V konkretnem primeru so se zaradi negotovosti pri teh študijah, ki sem jih prej navedla, na EFSI odločili, da naj bi bil količnik izpostavljenost 30 tisoč. To je pač precej več od 10 tisoč. In ko smo na NIJZ napravili izračune, kaj bi to de facto pomenilo v konkretnem primeru, nismo mogli izključiti tveganja. Torej, ne bi mogli reči, ja, tukaj pa tveganja ni bilo. Zelo, zelo majhne količine tega sadja bi še lahko varno zaužili oziroma bi lahko rekli, da je bilo varno, ampak to so bile res majhne količine. Zdaj pa seveda, se pa tukaj postavlja vprašanje, pa bi me zanimalo kako bi vi, gospe in gospodje to skomunicirali? Recimo, nosečnica je v tretjem mesecu nosečnosti pojedla pol kile teh breskev. Varna količina je bila precej nižja. In zdaj pa izve, da ta snov lahko škoduje nerojenemu otroku. Kako boste skomunicirali, da je tveganje verjetnost, da bo pri izpostavljenosti prišlo do škodljivega učinka. Torej, gre za verjetnost, da smo praktično ves čas izpostavljeni množici kemičnih snovi, lista je zelo dolga, ki so nevrotoksične, imunotoksične ali kako drugače toksične za naš sistem in da je tudi en kup mikrobioloških agensov teratogenih, torej lahko poškoduje zarodek, recimo, norice. Virus noric je ena taka stvar. Kolikokrat gre mlada mamica z majhnim, relativno majhnim otrokom na otroško zabavo, sama je noseča. Niti ne ve, da je tam še en ali pa nekaj otročkov, ki so že okuženi pa še ne kažejo znakov. A veste, in to so vse tveganja, da se rodi otrok s poškodbo. In zdaj kako skomunicirati to tako, ker je že itak težko komunicirati, ampak v primeru izpostavljenosti med nosečnostjo, kjer je če imaš res smolo dovolj enkrat pa samo za eno uro, če je prišlo do izpostavljenosti ravno v trenutku, ko se en del organa ali pa ena posebna funkcija razvija, da ne bomo imeli vrste od Kliničnega centra do Tromostovja nosečnic, ki bi želele narediti splav. Jaz tega ne znam skomunicirati. In sem bila vesela da mi ni bilo treba. Mogoče pa vi veste kako bi to skomunicirali. Tako da tudi, kot rečeno, treba je res veliko na tem delati, da bomo znali adekvatno obvestiti potrošnike in jim vzbuditi zaupanje in to zaupanje vzdrževati in da potem tudi ne bo prihajalo do takih diskusij v medijih, kot so bile zdaj te zadnje tedne, ker mislim, da s tem nikomur nič ne koristimo, samo zmanjšuje se zaupanje potrošnikov v inštitucije.

Jaz bi za konec še rada poudarila, da z Upravo za varno hrano oziroma njeno predhodnico, del njene predhodnice, Fitosanitarno upravo, 20 let odlično sodelujem in ti komunikacijski šumi pa jaz upam, da bi se dalo popraviti. Hvala lepa.