Lepo pozdravljeni.

Zdaj imam malo več časa verjetno, ker čakamo Zakonodajno-pravno službo. Jaz bi v uvodu pojasnil samo dve stvari glede te pobude. Pobuda za presojo ustavnosti se nanaša na 43.b člen Zakona o agrarnih skupnostih, ki omogoča, da se solastnina ali skupna lastnina, skratka premoženje, prenese iz države oz. občine nazaj na člane agrarne skupnosti.

Prvi razlog, zakaj je bil predlagan oz. zakaj menimo, da je ta člen skladen z Ustavo, ker to je prvi argument oziroma prvi pomislek je, da gre za poseg v lastninsko pravico, poseg v lastninsko pravico sklada oziroma potem v naslednji točki, Družbe Slovenski državni gozdovi. Ker sta podobni, bom kar skupaj govoril in kar posega v njihovo ustavno varovano pravico. Zdaj, najprej je treba pojasniti čisto na kratko, pravno naravo lastninske pravice. Lastninsko pravico, kot jo mi poznamo, in ki sledi konceptu rimskega prava, tako imenovana rimska lastninska pravica, ima poudarjeno izrazito individualistično funkcijo lastnine. Da boste lažje razumeli, stvar je zelo enostavna. Ko govorimo o odnosu med osebo, persono in stvarjo, res, je pri individualistični funkciji lastnine ta oblast osebe nad stvarjo vseobsežna, skratka, prevladuje oseba persona in ima vseobsežno oblast nad stvarjo. To je rimski koncept lastninske pravice, ki se je pol s kodifikacijami v 19. stoletju kot civil, itn., in tudi potem z našimi stvarno-pravnimi, z našo Ustavo uzakonil v Evropi in velja praktično povsod.

Potem pa imamo še drugačno lastnino, to je pa lastnina agrarnih skupnosti, lastnina jusov, srenj, občin, komunel, kakorkoli jih imenujemo glede na značilnosti krajevne, pač kjer ležijo te agrarne skupnosti. Pri teh agrarnih skupnostih pa je bolj poudarjen in je bolj izrazit ta tako imenovan kolektivistični duh, skupnostni duh, kjer če spet govorim o odnosu med osebo in stvarjo, ne govorimo o osebi, o eni osebi o lastniku, ampak govorimo o skupnosti in na drugi strani ne govorimo, govorimo o stvari, ampak posebej govorimo o zemljiščih in ta odnos skupnosti do zemlje je drugačen kot pri rimski lastnini. To zemljo je namenjena za prihodnje rodove, so jo ti člani dolžni obdelovati, z njo primerno gospodariti, izpolnjevati ekološko, socialno in drugo funkcijo lastnine. To je ta razlika pri razumevanju, ki pogosto ni, ki pogosto jo mnogi ne razumejo, tudi bom rekel, v pravni srenji. To je ta bistvena razlika med tovrstnima lastninama. Se pravi, individualistični vidik pri klasični lastnini, kot jo imamo vsi, ki poznamo, jo doma, in kakorkoli, ki se jo tudi učimo na fakultetah in pa ta tako imenovana kolektivna lastnina, ki je drugačna. Ni to posebno samo v Sloveniji, to imajo praktično vse evropske države in ta lastnina je drugačna. V stroki se samo še to uporablja, se je uporabil izraz za poseben način posedovanja, kot sem rekel, poseben način gospodarjenja te skupnosti s solastnino, ki izvira iz preteklosti, iz običajev in se je ohranilo vse do danes in to je skoraj unikum in edinstven primer, in ta način se je pojavil en izraz, ki se ji reče »un altro modo di possedere«, to pomeni drugačen način posedovanja. Tako ga je poimenoval sloviti evropski pravnik najbolj poznan na tem področju, lani je umrl profesor Paolo Grossi, ki se je ukvarjal s tovrstno lastnino, ki je recimo v Italiji, če govorim, še več kot v Sloveniji. V Sloveniji pa okrog 4 % celotne površine Slovenije in zato moramo to lastnino malo drugače razumeti.

Zdaj pa konkretno glede te pobude, in s tem sem nekako utemeljil zakaj menim, da ni 1. točka, da ne gre za poseg v lastninsko pravico, gre za drugačno lastnino, je pa ta, da občine ali država nikoli niso bile članice agrarne skupnosti, zgodovinsko gledano nikoli. To je bila slabša zemlja s katero so kmetje iz določene vasi, določenega kraja skupno upravljali - ali so rabili za steljo ali so imeli skupne pašnike itn. in nikoli ni bila prisoten ta oblastni, oblastni element v agrarni skupnosti. Ta zemlja je bila od leta 1947 naprej podržavljena, se pravi, odvzeta agrarni skupnosti in je bila potem z osamosvojitvijo Slovenije se je začel postopek vračanja tega premoženja in takrat se je to premoženje, če določeni člani niso uveljavljali pravice, niso zahtevali vračila, prenesel na občine, zato so postale tudi občine članice agrarne skupnosti za dedovanje, itn. pa tudi ponekod država. Tako da zgodovinski vidik je pomemben - občine in države niso bile članice in želimo s tem vzpostaviti neko naravno stanje. Drug vidik je, da je pač kot sem že povedal z zgodovinskim, da je to nenaraven član občina ali država. Glede tega, da s tem zmanjšujemo ekološko funkcijo teh zemljišč itn. Veste, s to lastnino se upravlja preko organov skupno, se usedejo za mizo in se dogovorijo, glasujejo in sprejmejo odločitve. Tudi v stroki je bilo predvsem pri tem žledu ugotovljeno, da z določenimi gozdovi agrarne skupnosti, način upravljanja doseže veliko večji učinek in boljše gospodarjenje. Žled konkretno so v nekaterih primerih bistveno boljše odpravili, kot če bi bili individualni lastniki, kjer je seveda v ozadju vedno kapital in dobiček. In še tretji argument, da odstopa, bom rekel ta, da nimamo podlage, da bi lahko občina ali država neodplač prenesla ta delež. Že zakon, ki ureja to področje v stvarnem primeru države omogoča, da drug zakon določi, da lahko tudi občina ali država neodplačno prenese to nazaj in s tem se pač vzpostavlja neko naravno stanje, zato je bilo tudi na zakonski ravni tako določeno. Tako, da, mi menimo pač da, da ta pobuda in kakor tudi naslednja je Vlada ne podpira in menimo, da je takšna ureditev v skladu z Ustavo. Še več, menimo, da je takšna ureditev v skladu z / nerazumljivo/ z običaji, ki izvirajo iz preteklosti in vzpostavlja neko naravno stanje in omogoča normalno delovanje agrarnih skupnosti v Sloveniji. Hvala lepa.