Lepo pozdravljeni!

Jaz sem pričakoval, da bom ta teden na tej seji odbora za eno drugo delo, no vmes se je zgodilo to, da me je gospod predsednik Vlade predlagal za ministra in bom danes opravil to nalogo predstavitve in seveda tudi del predlaganega programa oziroma prioritet za izvajanje, bom rekel koalicijske pogodbe na tem področju.

Jaz sem drugače univ. dipl. inženir krajinske arhitekture, sem hodil v gimnazijo v Stično, ki je že malo svetovno znana, čeprav je majhna. In opravljal sem tudi podiplomski študij prostorskega načrtovanja na Gradbeni fakulteti plus še kakšna druga izobraževanja, vendarle v različnih področjih, pa tudi delu. Svoje delo sem začel na občini Grosuplje, kjer sem bil pripravnik na občini. Moje prvo delo je bilo, da sem v začetnih dveh letih pripravil eno spremembo prostorskega plana, en prostorski red in nov prostorski načrt praktično še, ko sem komaj pripravništvo končal. Torej, za sabo imam izdelek, ki se mu reče občinski načrti. Moram povedati, da še zdaj se ti načrti v Grosupljem opravljajo in sem ponosen, da po 30. letih so vse ključne zadeve se zadržale, obdržale, razen ene, ki so jo dali naknadno, pa še ta se je izkazala za slabo, da so industrijsko cono zamenjali za nekaj drugega. Potem sem bil v Grosuplju zaposlen v inženiringu, v zasebnem podjetju, ki je pogodbeno delal komunalno opremljanje in druge zadeve v občini. In na ta način sem dobil tudi praktične izkušnje. Po vojski pa so me na ta isti občini vzeli nazaj v službo in so me dali za, takrat se je temu reklo, predsednika Komiteja za varstvo okolja in urejanja prostora ali pa načelnik za gradbene zadeve, ampak posel je bil pa isti za isto mizo. Skratka, področje urbanizma, gradbeništva, komunale in ostalega urejanja, ki je bilo tukaj narejeno. Pripeljali smo kar veliko, bom rekel stvari. Razvoj je bil zelo, bi rekel širok. Od takrat pa pomnim prvi uspeh. Jaz sem mu izdal gradbeno dovoljenje, v istem dnevu, kot je bila dana vloga. To je danes nepojmljivo. Ampak to človeku iz Suhe krajine, en kmet, ki je prinesel preprosto dokumentacijo, ki je bila skladna, mi smo pa takrat imeli komisijske oglede in ko smo bili slučajno par dni prej v tisti njegovi vasi, daleč gor v hribih, mislim, da v Korinju, je rekel, moj sin bo kredit dobil, pa smo rekli kdaj pa gre avtobus nazaj za Ambrus, pa smo ga dobili nazaj. Skratka, hočem povedati, da se je dalo tudi v tistih časih mnogo hitreje z manjši v ekipo, nekaj, kar bom kasneje razložil, kot vidim kot problem. Potem so me dali za člane izvršnega sveta. Nisem pa hotel biti predsednik izvršnega sveta občine, ker je bila moja pot obrnjena v stroko in zato sem šel v strokovne kroge naprej v Gradbeno podjetje Grosuplje, kjer sem bil pomočnik inženiringa, direktorja inženiringa. Gradbeno podjetje je bilo takrat veliko, to je bilo konec 80. let, v začetku 90 let. Postal sem tudi direktor projektivnega biroja, največje projektivne firme v Ljubljani. Takrat so druge propadale, tako da smo takrat praktično vse te večje objekte v Ljubljani projektirali v projektivnem biroju, ki je imelo 50 zaposlenih, pa še pet drugih, World trade center, obrambni objekt za Ministrstvu za obrambo, objekt centralni namesto Kartonažne na Barju, bi rekel, ta večji objekt in tako naprej. Skratka, mislim, da smo bili eni izmed petih večjih gradbenih firm. Jaz sem bil zadolžen tam za projektiranje. No, potem pa na en razpis sem se javil za državo, kjer me je prvi minister v prvi vladi povabil oziroma sprejel za direktorja Zavoda Republike Slovenije za prostorsko planiranje v letu 92. To je bilo v času prve vlade. No, takrat je bila pa moja glavna naloga, da sva skupaj z gospodom Potočnikom, ki je bil za makroekonomske zadeve zadolžen, jaz pa za prostor, dejansko pripravila nove razvojne paradigme za Slovenijo, ko smo šli iz Jugoslavije ven. Se pravi, v novih pogojih drugačnega, bom rekel, dela. Morali smo obrniti sistem prometnih infrastrukturnih objektov v Slovenijo samo in povezovati v Evropo. Takrat smo nastavili tako imenovani avtocestni križ, ki smo ga kasneje malo razširili na trojni križ. Pripravili smo novo energetsko infrastrukturo. Zmenili smo se, kaj bomo delali, elektrarne, katere reke so za to primerne, katere niso. Skratka, naredili smo relativno hitro obrat v Evropo, no, bom rekel, potem. Tudi podpisal sem kar nekaj tehničnih sporazumov s sosednjimi državami, Hrvati, Italijani največ za te mejne prehode, celo hitro progo smo uskladili že v tistem času, ko se je potem nekdo spozabil pa je kar spustil, pa razveljavil dogovor že z Italijani kje bomo šli okrog tega. To je bila prva poteza. Ta druga je bila, da sem bil zadolžen za prostorsko načrtovanje vseh avtocest v Sloveniji. Takrat je bila zgodba, da je takratni /nerazumljivo/ rekel Ministrstvo za okolje in prostor je zadolženo za vodenje in odgovarja za končni sprejem načrtov, ne zato, da zavrača papirje, kot se zdaj dogaja, prinaša in minister se trudi, drug mu zavrača, ni dobro, ni dobro, pri nas je v tistem času veljalo, če nimaš boljše rešitve, sprejmi tisto, ki je predlagana, saj drugače ni šlo. Je pa res, da za avtocestni križ je bil politični konsenz, ne glede na barve ali vlade, ki so se potem menjale ali regije, jaz se spomnim, da smo največ sestankov imeli glede na barve s posameznimi regijskimi poslanci, ko so recimo prihajali in meni je najbolj znano iz tistega Prekmurja, ne glede na to, da so se vsak ponedeljek zjutraj ustavili pri Šikarju in so glasovali in so vedeli kaj morajo dobiti za Prekmurje. Na novo sem postavil predvsem ta koncept povezave Maribor-Murska Sobota in ostalo, ki je bilo v prazne, vse ostale zadeve so bile bolj ali manj prilagajanja.

Povprečen čas takrat za pripravo sprejema in sprejem državnih prostorskih načrtov, imenovali so se drugače, ki je trajal do dve leti, dve leti v povprečju, tudi kakšno tri, ampak to je bil velikostni red. Rekord, ki smo ga takrat dosegli je eno leto pa pol za državni prostorski načrt, Murska Sobota oziroma Puconci-Hodoš, od začetka do konca. Samo takrat je bil ta princip, da sem šel do takratnega župana ali kakorkoli se je pač takrat imenoval, šli smo do vaškega učitelja, peljal me je do župnika njihove cerkve, tiste bom rekel, ki je v Prekmurju, in so trije možakarji povedali, kako se to napravi in smo šli po terenu in 14 dni to obvladovali in tudi opravili. Dal sem primer. Seveda, takrat smo tudi z energetsko zasnovo, Spodnja Sava se je začela načrtovati, spravili v tek, da se je sploh načrtovalo in še nekatere druge objekte, ki so bili v tistem delu. Zaključek dela na kasnejšem uradu, zavod se je najprej imenoval zavod, kasneje urad, kasneje celo direktorat, sem pa opravil še zadnjo strategijo prostorskega razvoja Slovenije in zame, ker sem človek projektov, zaključil in čau bau, gremo na drugo delo. Ko opraviš nek posel, je zame izziv gremo kaj drugega delati. No, med vrati, takrat ko sem se že dal odpoved, ustavil minister Kopač, pa je rekel Jože, nikamor ne gre zakonodaja, ki mi jo pripravljajo drugi kolegi, jaz nisem bil za to zadolžen, in me je ustavil za dve leti na Ministrstvu za okolje in prostor, da sem bil takrat državni sekretar, da smo spravili prvo generacijo teh zakonov skozi, tako da smo samo, morali smo iti v privatno lastnino, začeli smo iz socializma iti v kapitalizem, v Evropo in vse ostale, bom rekel, zadeve naprej. No, to smo spravili čez in po dveh letih sem jaz se hotel posloviti, no, in takrat so me povabili, dal sem vlogo na Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Domneva predsednika uprav…, oziroma pardon, predsednika nadzornega sveta je bila in tudi drugih, da morda ni najbolj smotrna naložba v privatne zasebne, bom rekel, projekte, takrat tega sklada in prejšnjega vodstva. Jaz sem takrat zadeve obrnil na način, da je Stanovanjski sklad delal v funkciji javnih najemnih stanovanj in sem predvsem z občinami pomagal, da so lahko gradili, in da se je sploh ta del začel postavljati, ker veste, da stanovanjska kriza se je praktično po tem, ko so se razdelili po Jazbinšku stanovanja v 90. letih, takrat se je potolažil za ene 30 let, jaz sem rekel, sigurno bo čez 30 let problem, zdaj, če se ta stanovanja razprodajo, in iz tega naslova smo začeli pol te najemne stvari dati. No, potem, jaz sem bil samo kratko obdobje, prišlo je drugo vodstvo in takrat se nismo mogli dogovoriti, kaj pa zdaj naprej, hoteli so kupovati več zemljišč na kmetijskih in drugih, skratka, čisto ena druga politika, ki se je kasneje ni dobro izkazala. Šel sem na družbo Imos, leta 2005, kjer sem bil direktor razvoja in priprave investicijskih projektov. Takrat sem dobil izkušnje z večjimi projekti, velikosti 10, 20, 30, 100 milijonov in več, pripravili smo litostrojsko cono v Ljubljani, projekt Češča vas v Novem mestu, projekt zasnove naselje Stanežič v Ljubljani / nerazumljivo/ programe, pripravili smo projekt Tobačne, tudi nekaterih drugih velikih projektov. No, prišlo je obdobje krize in banke niso hotele več dati. No, zdaj sama ugotovitev, škoda banke so zraven potopile ogromno podjetij, ki jih ne bi bilo treba, ampak to je bila scena, ker edina država smo bili, ko smo imeli sanacijo bank, ne pa tudi nepremičninskega trga in vseh ostalih. Drugje so morali drugače ravnati. Ampak vseeno, moji kolegi so vodja direktor pa ostali so šli, seveda, ni bilo več denarja, jaz sem vodil še tri gradbene firme v, hčerinske, na Hrvaškem, eno v Savudriji v Umagu, kjer je danes po stečaju Imosa kupila druga firma. Tako, da ta hotelsko naselje za tisoč ljudi, za tisoč sob stoji, pet zvezdic, enega na Krku in še enega, bom rekel, v drugih delih. To so bile projektne firme.

Kot sem rekel, na koncu sem bil tudi neke vrste senator tega, kar se je dalo rešiti, potem ko so banke vstopile noter, smo ene štiri firme rešili, ene štiri spravili v stečaj in seveda, ko je prišel zadnji, zadnji holding v stečaj, sem šel tudi jaz na Zavod za zaposlovanje. Moram povedati, da je to edina gradbeno inženirska firma, kjer so bili delavci vsi poplačani, do zadnjega, vsi pogodbeni partnerji, vsi izvajalci, celo več, celo ostali, ki so vlagali to po stečajnem postopku so dobili. Iz tega se vidi, da je bil nesmiseln, bom rekel, ta odnos bank, ki so jih takrat zastavili. No, potem me je pa povabil, mene povabi ena ekipa, Jože, nimamo Zakona o davku na nepremičnine, ali bi ti šel to pomagati? Povabilo me je nekaj inženirskih, teh združenj, predvsem nepremičninskih in me je minister za finance povabil v kabinet, Mramor in ostali in jaz sem v štirih letih pripravil analizo in vse ostalo, kako bi NUSZ popravili, izboljšali, da bi lahko prišli do enega solidnega davka, ker je seveda več razlogov, zakaj bi morali biti. To se bo zaključil. In potem, ko sem to naredil, sem šel, jasno, po zaključku njegovega mandata oziroma še enega drugega ministra, ministrice, delat za zasebnega, avstrijskega, bom rekel, zasebnika v Rauris, firma Rauris, kjer sem naredil stanovanjsko poslovno naselje v Uniparku v Ljubljani, ki pa še ni šel v izvedbo, za Bežigradom. No, takrat pa v letu 2020, pa so me povabili kolegi, ali lahko pomagam nekaj pri avtocestnem programu drugih cest. No, izkazalo se je, da je bil glavni problem železnice. Mi v Sloveniji imamo, kot veste, proge na 40 pa 50 na uro, skratka skoraj Franc Jožefove so ostale. Jaz sem zagrabil na DRI-ju vodenje razvoja projektov prog za 160 na uro, za celo Slovenijo, okoli 400 km projektov, vse tiste, ki se seveda gredo na DPN, nekaj jih je že prišlo v razpravo, nekaj jih bo prihajalo zdaj v razpravo, govorim pa o nadgradnji obstoječih prog, ki se delno spreminjajo v trasah in elementih, tako da bi imeli pač te elemente.

Ključno je to, da, da Evropa hvala bogu tudi noče več financirati obstoječega stanja. Naredite učinek ali ga pa ni. Zakaj pa je bil ta rok ali pa točka 160 narejeno, predpisi pri nas govorijo 160 kot možni, čeprav tudi govori Evropa, zdaj je že od 200, praktično, gre za to, da smo želeli doseči, da bo potnik z vlakom hitreje kot po avtocesti na isti relaciji. To pomeni, da je konkurenčna tudi po drugih smereh. Cilj je biti v eni uri v Kopru, v dveh urah v Maribor ali v eni uri pa pol celo v Mariboru na tem, v končni fazi celo v eni uri, če bi šli na 250 in tako, recimo Novo mesto prej kot v eni uri, v, da ne rečem še na drugih zadevah.

Skratka, ta projekt me je zanimal in me je, celo Ljubljano smo začeli reševati s tem poglobljenim tovorom in vse ostalo zadeve, ker je seveda bilo skritih projektov, ni bilo prebiranih(?). No takrat me je pa ministra Bratuškova zaprosila, ali stopim za državnega sekretarja, zato ker je na vodah in drugih stvareh treba poriniti naprej in sem dobil po hitrem delu povabilo in nalogo, da seveda stopim v to in midva sva v teh, da rečem, dobrih dveh mesecih malo predrmala, ta Ministrstvo za varstvo, za naravne vire in prostor, zagrabila sva stvari, zdaj lahko samo na hitro tako rečem, poraba v devetih mesecih lanskega, letošnjega leta, na financah, je bila približno 50 % budžeta, ki je bil planiran, devet mesecev pred koncem, to bi, pričakovali smo, da bo ene 60 % samo porabljen, 40 pa ostalo, midva sva ga spravila zdaj za enkrat na 82, verjetno bo do 89 % realizacije v teh dveh mesecih.

Skratka, zagnali smo mašinerijo, ki je spala, no, bom rekel na nek način, pa ne bom rekel spala, ker ima veliko težav. To, do tu. Kaj je, kaj je, kaj je mene, bom rekel, kaj zdaj mislim, da je treba narediti. Najprej, imam, imam eno smolo pa srečo, da vstopam sredi mandata. Ne bom imel privilegija, kajne, uvajanja, ampak sem kar takoj vstopil in direktno zagrabil delo. Zdaj, tudi s tega mesta, dveh mesecev državni sekretar, v kolikor bom izvoljen, seveda pomeni, da sem sicer dobro seznanjen tako z ljudmi, tudi s prednostmi teh ljudi, pa tudi problemi na ministrstvu. Jih ni malo. Navsezadnje sem sodeloval tudi pri pripravi tega Zakona o poplavni obnovi in razvoju, o katerih bomo imeli verjetno v kratkem, tudi če se prav spomnim v prihodnjem tednu že diskusijo, pa ni bila lahka, sem pa poslušal vse poslance, ki ste razpravljali o interventnem zakonu, ne glede na status pozicije, opozicije in kdorkoli in sem nekaj dobrih stvari ven potegnil. Tako da upam, da so vsaj nekatere stvari narejene, čeprav imamo v tem veliko dilem, samo zato, ker sistem voda ali pa sistem upravljanja voda in vse ostalo so, bi rekel, veliki problemi.

Jasno, prva prioriteta ali pa prvi cilji so, nimamo kaj razmišljati, poplavno obnovo in razvoj dolgoročne poplavne varnosti na vseh območjih. Zdaj bom mogoče malo naštel par projektov, ki sem jih, se mi zdi, bolj kot prioriteto potegnil ven, da bi bilo v teh dveh letih dobrih, ki jih ostaja do formalnega mandata, rekel približno naslednje. Zdaj seveda s tem izvajanjem poplavnih kritičnih območij in izvajanjem Zorfa smo že nastavili v zakonodaji nekaj, da bomo hitreje zagotovili vsaj kar se postopkovno tiče hitrejšo obnovo vodotokov, nadomestitveno gradnjo za ogrožene objekte, skratka za tiste ljudi, ki se ne bodo več mogli vrniti na iste stavbe, hitrejše umeščanje infrastrukture in razvojnih projektov v teh regijah. Seveda treba je bilo zagotoviti ustrezne finančne vire in že veliko teh sredstev je tudi že izplačanih. Će bo treba bom tudi kasneje malo razložil v kakšni fazi smo, bom rekel, okrog tega.

Kaj vidim problem? Izboljšati bomo morali sistem upravljanja z vodami. Tukaj govorim pa o sistemu, ne samo o tem /nerazumljivo/. Danes to opravljata Direkcija za vode in koncesionarji. Slednje je pomembno zaradi zmanjšanja poplavne, slednje zakaj bi morali izboljšati ne glede ali s tem sistemom ali morda drugačnim. Mislim, da bo to čas v prihodnjem letu pokazal, da z neko analizo pridemo tudi tu in povemo, ali moramo ta sistem dograditi do konca, ker je zgrajen samo na pol, ali ga pa celo od enega od možnosti, ki ste že vi diskutirali, spremeniti. Moramo pa seveda povečati način učinkovanja, večji nadzor narediti izključevanje in večji nadzor nad izvajanjem del, ki je zdaj šibek in pa vključiti moramo participacijo ključnih deležnikov, predvsem občin, v tem kontekstu.

Seveda institucionalna kadrovska, strokovna nadgradnja za upravljanje voda je tretja stvar, ki jo omenjam. V celem sistemu praktično polovica ljudi manjka za dobro upravljanje, pa nisem tisti, ki bi jamral za ljudi, saj tudi, če bi jih na hitro dali, jih ne bomo našli, pa dobili. Ena izmed stvari je tudi ta, čeprav so notranje rezerve in še druge stvari seveda nujno prej za opraviti.

Sredstva. Mislim, da se nam pozna zelo močno, da na področju voda nismo v kondiciji polnega upravljanja in pa vzdrževanja vseh del, zato ker je veliko sredstev odhajalo v gradnjo elektrarn, energetski sektor in nekatere druge stvari. Seveda s tako zmanjšanimi sredstvi tudi ni bilo možno vse narediti, kar bi lahko. Nič ne rečem, tudi s tem manj sredstev bi najbrž lahko kaj bolje naredili. Jaz imam predlog, če bomo uspeli naprej, da se ta sredstva vodnega sklada počasi začnejo usmerjati v upravljanje in vzdrževanje voda in da znotraj tega seveda dobimo tisti, postavimo tisti delež, ki je primeren za to.

Morali bomo popraviti tudi spremembi iti poplavno uredbo. Marsikdo ve, da zaradi te poplavne uredbe in študij, hidroloških, hidravličnih študij dolgo časa to traja in da je nekaj na nekaj gradenj prišlo tudi čez, morda ne najbolj domišljene člene te iste uredbe o prepovedih. Nekatere so pa morda malo preostre vizavi prometne infrastrukture ali pa nekaterih drugih stvari. Jaz domnevam, da bomo to še v prvi polovici leta temeljito prediskutirali znotraj stroke in tudi prišli s takim spremembam.

S spremembo poplavne uredbe bi radi že zagotovili večjo odpornost infrastrukture tudi na podnebne spremembe. Verjetno se bodo neki parametri dvignili. Pa tudi stavbe, če bi želeli, da gredo iz tega vodnega prostora ven, če bodo pa že notri bodo morale pa izpolnjevati določene drugačne pogoje. Ta druga stvar oziroma naslednja stvar je odblokirati dolgo zadrževalno pripravo uredb o vodovarstvenih območjih. Jaz sem bil presenečen, da toliko let po zakonu država nima uredbe za vsa vodovarstvena območja. Imajo jih občine in tam je bil predpis, država to prevzame, naredi uredbe, jih poenoti in tako naprej. Bilo je za nekaj območij to narejeno, za neko skupino, ne vem, če je morda četrtino Slovenije, večji del tega je treba pa še narediti, vmes je pa tudi blokada, ne moreš ne popravljati nič, ker ne dovoljuje ne občinam, da popravljajo, niti država jih očitno še ni spravila, delata pa ena ali dve osebi na stvari. Zdaj, to je, se pravi ena izmed točk od blokirati, začeti delati, sprejeti uredbe, morda tudi razmisliti kako pa naprej s temi varstveni režimi. Sami vemo koliko so vodovarstvena območja pomembna.

Naslednja stvar, ki me je presenetila na vodah je, ne boste verjeli, na področju voda nimamo ne tehničnih standardov ne specifikacij. Nekaj drugega, kar je logično za vsako gradbeno področje, kot je promet stavbe ali kaj drugega. Nekaj jih je v pripravi. Mi bomo imeli en temeljit pogovor tudi z inženirsko zbornico in kolegi strokovnjaki, kako bi ta del, bom rekel, stvari zaradi varnosti na koncu koncev zaradi standardov, ki jih rabimo med sabo in vedeti o čem, seveda poskušali poriniti čim prej naprej.

Na koncu, če za vode rečem to, mi si najbrž lahko kar mislimo, da so te podnebne spremembe, ki smo jih zdaj doživeli, čeprav so izjemne, se pravi, niso vsakdanje, so ekstremne, pa vendarle bodo postale bolj ali manj naša realnost, če so bili danes na teh območjih, bo jutri na drugih. In jaz mislim, da moramo tudi pri sebi dati vedeti ljudem in ljudem, ki živijo ali pa ljudje, ki so v teh vodotokih, da se je treba vnaprej pripraviti na take možne, bom rekel, scenarije in tudi katastrofalne posledice. Eden izmed takih ukrepov je sigurno, da zagotovimo večje površine, večje razlivne površine, vodi bo treba pa zagotoviti prostor. Tukaj pa naletimo na eno zgodbo, da bomo v konfliktu najbolj z nekimi drugimi rabami, morda malo manj z gozdnatimi ali gozdnimi, celo več, na gozdnem delu mislim, da bi se dalo več zadrževati predvsem teh hudourniških voda in ne toliko voda kot izpiranje oziroma gramoza in ostalih stvari, ki jih nese tam, da ne bi obnašali naprej. Bo pa treba kje tudi na kmetijskih zemljiščih morda nekje razširiti. Sploh mislim, da je treba razmisliti ali se državna zemljišča med kmetijskimi in med vodnimi, morda enkrat celo s strokovnimi plati naredi neka meja, razmejitev in pove, da je teh poplavnih ali pa, pardon, teh vodnih zemljišč več, še vedno so lahko v uporabi kmetov, samo bo plačal pa mnogo manj, ker bo vedel, da je tam poplavno in da ga lahko vsake toliko časa, bom rekel, kaj doleti ali pa celo zastonj, ne znam povedati odvisno od situacije, ampak tem vodam bomo mogli dati prostor, da bomo lahko, bom rekel, peljali, če ne bomo seveda posledic peljali vse navzdol, konča se nam pa vse v Brežicah ali pa večina v tem smislu. To je tistih 7 točk, ki sem jih jaz za področje voda, bom rekel, namenil. Pa če si bi že samo pri prvih dveh ustavil, če v dveh letih naredimo to dvoje, prvo dvoje, smo veliko naredili, pa če še sistemske stvari zastavimo naprej, pa mislim, da smo vzporedno nastavili nekaj, kar bo lahko v naslednjem mandatu nekomu morda malo lažje, da bi tudi to odpravil.

Na področju prostora je seveda ravno tako povezano s prvo zagotovitev teh lokacij nadomestnih in nadomestitvenih gradenj za tiste stanovanjske in druge objekte, ki so bili poškodovani ali so ogroženi zaradi poplav. Jaz sem naredil zdaj, končno zdaj sem pa ta mesec pa uspel tisto, kar ste me kolegi poslanci spraševali ali sploh veš, koliko je teh primerov. 330 primerov so mi iz Ajde, potegnili ven, da jih je takih, ki bodo najbrž že potrebni nadomestiti po 80, pardon, nadomestiti, 330 pa nadomeščati na drugih lokacijah.

Z občino sem imel že sestanek, z vsemi 22-MI ki so zabeleženi, bom rekel iz te Ajde, imamo 3 skupine. Dve občini so take, ki imajo 100 ali pa več 10 ali 120, 150 in z njimi smo že začeli pripravljati, ne glede na to, da čakajo še na zakon, pa to, ker moramo strokovna dela opravljati že prve oblike preučitve, kako bi naredili nove soseske, nove lokacije in tako naprej. Pričakujem pa da naši kolegi iz drugega ministrstva oziroma Službe Vlade za obnovo pa imajo plan v decembru januarju se z njimi pogovarjati tudi 1 na 1 koliko bo škode in tako naprej, ker brez tega ne moreš biti tako da jaz malo celo prehitevam, zdaj njih, tako da se pripravljamo, končni izid bo pa dejansko od njih šele prišel. Če je to prva stvar, je moja druga naloga, kar mislim, na tem področju naša, da vendarle pripravimo neko celovito in operativno prostorsko strategijo kako bomo šli se urejati tudi prostorsko na področju voda, tudi kako bomo se pogovarjali o nadaljnjem prilagajanju naselij na te poplavne, bom rekel, dogodke. Jaz sem rekel še enkrat, odporne na plazove in na podnebne spremembe. Tretja točka, če se spomnite, smo prejšnji mesec imeli na seji Državnega zbora neko strategijo o zmanjšanju potresnega tveganja, tam notri smo se zavezali in to mislim, da bo kar obsežen projekt, pripravili bomo akcijski program zmanjšanja potresnega tveganja, to pa je tista naloga, da bomo naredili strokovne podlage, analizo ena na ena, teh objektov, tisto kar ste že pravilno ugotovili, da je sploh to začetek tega dela, in da praktično preidemo vsaj na glavne skupine, ki so javni objekti, te so itak državna last ali pa lokalnih skupnosti, potem imamo pa tudi nekaj zelo težkih primerov, bom rekel, predvsem v Ljubljani, tudi visokih stolpnic, ki nimajo potresne varnosti, da ne rečem še večjega števila drugih. Mi bomo v teh dveh letih to zanalizirali, šli skozi. Izračunali njihov obseg, vrednost, povedali kaj je javnega, kaj je zasebnega in potem seveda vam dali verjetno tudi za razmislek, kako naprej ravnati na tem področju.

Četrta stvar. Naši kolegi so pred mano pripravili novo strategijo prostorskega razvoja Slovenije do leta 2050, strateški dokument, načelen dokument, izboljšana je ona izpred 20. 30. let nazaj, ampak zelo splošna. Naši kolegi želijo, da bi pripravili regionalne prostorske plane na podlagi teh. Pripravili smo nek predlog spremembe Zakona o urejanju prostora, ki bi ga vam poslali za to, da bi v neki kombinaciji z razvojnimi agencijami in po regijah začeli tudi te prostorske plane delati in seveda v promocijo teh ciljev.

Peto točko sem si zapisal kot zelo pomembno. Mi danes imamo situacijo, ko državne prostorske načrte delamo pet, deset, imamo rekorde tudi dvajset let. To je obdobje, ko ni za nikamor, niti ni več uporabno, kar se je začelo nekaj drugega. Če sem prej govoril o obdobju avtocest dve leti plus tiste rezerve, ki so se na probleme ostali, je to nespodobno ali pa neučinkovito, neprimerno. Na tem področju bomo, najprej smo že spremenili, to sem že zdaj zagotovil, da imamo koordinacijo na ravni državnih sekretarjev enkrat 14 dnevno in kjer pridejo vsi udeleženci noter in prve stvari smo že prišle do mene v podpis, to pomeni, da bomo šli na Vlado s sklepi o ne vem čem, odvisno od katere situacije, in da bomo tisti birokratski krog, ki se nikakor ni odvil, spravili naprej. Dalje. Tudi spremembo zakona bomo dali, da se ukinejo projektne skupine in ne vem kaj še vse drugega, ker po zakonu sem ugotovil, da ministri sploh ne odločajo o tem. Tam piše projektna skupina in projektni svet odloča, ne minister. Bom šel naprej od tega. Skratka, pomembno / nerazumljivo/, če hočemo sploh zagotoviti investiranje v prometno infrastrukturo in evropska sredstva, ki stojijo, pa jih ne morejo niti odpraviti zaradi že zaradi te blokade, če ne drugega.

Občine so ravno tako prepuščene same sebi. Ugotovil sem, da vsaka mora poiskati vse svoje smernice, soglasja do državnih organov, enih 20 jih mora dobiti, do 30, ne dobijo jih, čakajo drug drugega, naše ministrstvo je pa zadolženo samo za naselje, kadar da. Skratka, ni več koordinatorjev, ni več iz ene roke, uvedli smo sistem vsakih 14 dni pri meni, gremo vsi, ki niste dali, občina A, občina B in skratka nek organizacijski ukrep. Verjetno bomo morali tudi tukaj pospraviti, če ne so ubogi župani, ki se trudijo, bom rekel, zdaj na vsej stvari kako narediti. Vsi župani, ne glede na barve, so rekli, Jože, pa vzemi to službo že za vraga, upam da bo spet tako kot smo včasih delali, da bomo šli res ena na ena, bom rekel, se to pogovarjati, ker drugače ne vem kako bomo šli.

Občine imajo velike probleme tudi s stavbno, zemljiško politiko, delno nimajo sredstev, nimajo veliko zemljišč. Predlagali, kot ste slišali, že zadnjič o predkupni pravici občin na kmetijskih in stavbnih zemljiščih, na stavbnih že imajo, da jim to omogočimo in tudi državi. Mi bomo predlagali že v interventnem zakonu nekaj takega, kasneje tudi v sistemskem delu. Ugotovili smo, da so špekulanti taki, če nekdo kupuje ne vem kaj ali pa prodaja v Prekmurju, se pojavi nekdo iz Krasa, ki je sicer status kmeta ima, nima pa nič s kmetijstvom in špekulira pri prekupu in prekupčevanju in potem gre drugače. Skratka, očitno sistem prikupnih pravic ima več zlorab kot pa kaj drugega, bom rekel, da bi lahko naredili. Zdaj pa še nekaj. Bil sem tudi na enih dveh zbornicah, strokovnih združenjih, kljub tem zapletenem sistemu strokovnjaki vidijo, da njihovega strokovnega dela se pa ne vidi veliko notri, oz. ne morejo svojega opraviti, ker jih seveda dušijo predpisi zavarovanja / nerazumljivo/ itn. Tudi njih želimo na nek način spraviti. Mi moramo priti v proces strokovnega diskusije intersparnega dela. Tam so se stroke izključevale. Praktično imamo pa nujnost vključevanje bom rekel tako širokih stvari zaradi tega, da se pride do usklajenih projektov in potem ne rabiš čakati soglasja ali so prava ali ne, zato ker se znotraj strokovnih stvari prediskutira. Zdaj potencial, kadrovski pa ta je tudi seveda na tem prostoru bog.

Še naravo, če omenim zdaj. Za naravo lahko rečem, v prvi oceni, da imamo primerjalno gledano da smo v dobri kondiciji, v Sloveniji. Ali se pritiski na naravo zaradi intenzivne rabe prostora, zaradi intenzivnega kmetijstva, gradnje gozdarstva in podnebnih sprememb povečujejo, zato je skrb za biotsko raznovrstnost zelo pomembna. Drugi cilj se postavljam iz tega, ker vidim, da bi morali izboljšati upravljanje Nature 2000 - govorim o stanju ta iste raznovrstnosti, biotske in povečanje odpornosti ekosistemov znotraj Nature, pa tudi upravljanje parkov in vsega ostalega na Naturi 2000 se da mogoče poenostaviti s tem, da imamo manj direktorjev, pa več strokovnih ljudi na tem delu. To je mogoče ena taka smer. Tretjo točko sem sledil vam na hitro, da ste veliko diskusije imeli o velikih zvereh, ki seveda so del elementov varovanja, ki ga naš resor pokriva. Videl sem, da imamo populacijo medveda. Če bom vprašal naravovarstvenike, ugodno. Če bom vprašal kmete, bodo rekli, preveliko. Smo pa na številki, če sem prav razumel iz teh strokovnih gradiv, da smo nekje do 800 medvedov menda uravnovesili ta pravo naredili. Imamo pa enih 200 do 250 preveč navadno. Jaz ne znam reči ali je ta številka 800 prava ali ne, tu bomo morali še malo vzeti, ampak očitno smo celo presegli to zmogljivost, ki jo ima Slovenija na tem področju in verjetno bodo dovoljenja ali zahteve do strelov morali biti dani. Za volkove smo tudi slišali, sicer pravijo, da nimamo, da je tukaj kapacitete še, da je, da imamo 12 teh, bom rekel, tropov, da so pa zelo agresivni in da se postopno, bom rekel, ta odstrel, bom rekel, delajo že, morajo ravnati naprej. Jaz tu nisem prepričan, bom rekel, na tem, zato ker to kar se zdaj dogaja, seveda ne vidim, da bi bilo to vzdržno. Tako da, jaz mislim, da iz tega naslova bomo imeli diskusije, tako s strokovnjaki in drugimi in seveda ugotavlja to, ampak nimam kaj drugega, kot se zanašati zdaj seveda na ta del, ker bo vsak od nas imel sigurno malo različen pogled na to, ampak najmanj ti dve zveri bo treba, bom rekel, z regulacijo naprej, bom rekel, seštevati, eden je na enem področju, drug na drugem. Nadalje, kar se pa risa tiče, pa mislim, da je populacija še majhna, nekaj smo očitno novih dobili, tako sem zasledil v teh dokumentih, in da se šele množijo. Jaz upam, da bo zaenkrat to v redu, da ne bo prišlo pa tu enkrat do kaj več. Jaz sem enkrat bil na enem otoku, se poznate, dol na Hrvaškem, ko so mungose pripeljali, so rekli, kaj če bomo pobili, zdaj imaš pa mungosov toliko, da ne moreš nikamor iti. Tako da je lahko tudi to težka stvar lahko.

Zdaj, prej sem že tudi rekel okrog zagotavljanja tega javnega interesa in poenotenje naravne rabe, bi bil en cilj, kot sem rekel, da različni sektorji ali pa različne območne enote ne dajejo različne kriterije malo drugače, da na primorskem zavodu kot na onem drugem in tu bi morali malo poenotiti rabe naravnih vrednot in upravljanje teh zavarovanih območij tudi delno za tisto organizacijo, ki ste jo prej rekli. Ta ekipa za naravo ima tudi naravni vir, ki se mu reče rudarstvo. Ugotovil sem, da je letos potekla zakon o zapiranju rudnika v Trbovlje Hrastnik. Ministrica ga niti ni dala, niti ga ni mogla podaljšati in smo tudi povedali ljudem, da naj opravijo svoje delo, ki bi ga morali že večkrat pred tem zaključiti, pa ga niso. Tako da iz tega naslova so zdaj jasno povedali, da predloga zakona za podaljšanje delovanja zaprtja Rudnika Trbovlje Hrastnik ne bo. Kar pomeni, da morajo naši upravni organi na našem mestu opraviti vse potrebno za pregled, za prevzeme in da seveda potem iz tega zapiranja sledi prevzemanje obveznosti na drugačen način. Ali bo to delno prevzel še rudnik Velenje v tem delu, ali država v situaciji, ki potem se zaključuje.

Nadalje, začeli bi pa že s pripravo Zakona o postopnem zapiranju premogovnika Velenje, ki pa, če sem prav videl, ste v enih dokumentih ali kje je to pisalo, nekje do leta 33 ali nekaj podobnega, Da bi se to zgodilo. Seveda sočasno s takimi ukrepi so vedno potrebno pripraviti regionalne razvojne projekte v sodelovanju z njihovo regijo, da bi ublažili posledice zapiranja rudnika in seveda celoten program, ki je navadno desetletni, bom rekel, do vsega tega dela. Če bo to tako, potem bomo v prihodnjem letu pripravili osnove za zakon tudi s tega področja oziroma se pogovarjali tudi o tem delu.

Kot 3. točko, pri rudarstvu sem pa zapisal nekaj, kar je mogoče malo bolj prostorsko aktivno. Veliko se govori, seveda tudi potrebe so po zagotavljanju novih mineralnih surovin in razvoja, bom rekel, tega, po eni strani to, po drugi strani imamo pa mi veliko teh prometnih infrastrukturnih objektov, kjer pa se pogosto tudi treba narediti predore in podobno in tudi ostajajo viški materiala, ki so tudi gradbeno uporabni v nekaterih delih, ne povsod. Tako da na nek način bi mi to malo pogledali, to zagotavljanje in nadaljnji razvoj kopov mineralnih surovin, po drugi strani pa tudi sanacije tega dela. Ne vem, če je ravno uravnotežen, če bo tako, bom rekel, na kratko rekel.

Če zaključim to uvodno predstavitev, sem si zadal nekaj misli, ki jih včasih tudi slišite že od mene. Manj birokracije, več proaktivnega, strokovnega in odgovornega delovanja na eni strani. Pri naravi in drugod manj konservatorstva, ampak vseeno več varstva na drugačen način. Vključite se v prostorsko načrtovanje in vse druge, bom rekel, stvari. Ta tretje je manj ozkoglednosti in skrbi za lastne interese, več gledanja preko meja strok, interdisciplinarnosti in upoštevanja javnih interesov. Manj arbitrarnosti, več participacije. Manj besed in več učinkovitega sodelovanja. Manj besed in več akcije. Hvala lepa.