Hvala lepa.

Jaz bom začela pa na nasprotni strani zaradi tega, ker na nas prihajajo predvsem vprašanja ali so neformalni izobraževalni programi ustrezni oziroma zagotavljajo ustrezno kakovost znanja. Tukaj moram povedati, da v bistvu celotna evropska politika je vedno bolj usmerjena v področje vseživljenjskega učenja in na področju vseživljenjskega učenja so neformalni izobraževalni programi za odrasle v splošnem prepoznani kot zelo primeren in tudi dobrodošel način za izobraževanje odraslih in nadomeščajo vrzel na tistih področjih, kjer je javno veljavnih programov premalo oziroma so organizacijsko težko izvedljivi, torej tak način pač oblikovanja neformalnih programov ni novost.

Zdaj v bistvu tukaj bi še povedala, da mogoče, da dopolnim to izvajanje, ki ga je podala kolegica, v bistvu, da preživetvena raven, ki jo uvajamo v bistvu s to spremembo zakona predstavlja novost, hkrati pa tudi ni certificirana raven in zato ni primerljiva z ravnmi, ki jih določa skupni evropski jezikovni okvir oziroma sejo. Mi še vedno mislimo, torej kot sem že povedala, da tudi na tak način lahko zagotovimo tisto temeljno sporazumevalno raven, ki je omejena res na tiste najbolj preproste, na najbolj predvidljive situacije, to pomeni bolezen, žeja, lakota in podobno, ki so dejansko potrebni, da se priseljenec, tujec, migrant, kdorkoli, sporazume toliko, da si zagotovi preživetje in razumevanje okolice.

Zdaj kar širimo tudi nabor izvajalcev, vseeno tudi tukaj nismo nekako šli na to, da bi lahko bil izvajalec kdorkoli, kar je včasih slabo razumljeno, ampak tiste pravne in fizične osebe, ki že imajo, kot je kolegica povedala, v bistvu registracijo oziroma so registrirane za opravljanje dejavnosti izobraževanja odraslih. To pomeni, da v bistvu morajo izpolnjevati tudi ti izvajalci določene pogoje, seveda pa jih s tem tudi širimo, ker kot je kolegica povedala, za certifikatni sistem po S-ju(?) v bistvu edini, ki je pristojen za izvajanje predvsem izpitov samo Center za slovenščino kot tuj jezik, ki deluje na Filozofski fakulteti. Torej samo ena inštitucija, ta pa ima kot podizvajalce za izvajanje tečajev, torej priprave na izpit, nekatere ljudske univerze, teh je nekaj več kot 10, mislim, da jih je 14 registriranih in še to za najnižje ravni, tako da tukaj je nastajalo ozko grlo. Tu bi mogoče povedala še, da v bistvu ne gre za javno veljavni program, zaradi tega ga tudi minister ne more določiti, ker bi potem postal javno veljavni. Minister bo za to določil kriterije in merila, torej usmerjevalni dokument, ki pa bo obvezujoč v bistvu in pa v tem dokumentu bodo določene tudi druge zadeve, torej, eno od teh so tisto, kar mogoče je, najpomembnejši standardi znanja, ki so seveda lahko tako procesni kot vsebinski, torej katere vsebine mora poznati, katere procese mora obvladati, torej ali je to govorno razumevanje in tako naprej. In seveda to, če malo plastično prikažem, je podobno tem kurikularni dokumentov, ki jih danes uporabljamo v šolah, torej učnim načrtom, katalogom znanja, ki določajo cilje vzgoje in izobraževanja, torej kam moramo učeče se pripeljati in na koncu, katera znanja, to so standardi znanja, morajo ti izkazati, Seveda pa, če pogledamo potem, kaj izvaja učitelj v šoli in kakšne kontrolke pišejo, kaj jih sprašuje, seveda vsak učitelj to izvede na drugačen način. Standarde pa v bistvu dosegajo vsi in na podoben način smo seveda potem pristopili tudi v tem primeru.

Toliko za enkrat. Hvala.