Najlepša hvala.

Torej, pri Predlogu direktive o spremljanju in odpornosti tal gre za zakonodajni akt, ki je usmerjen v to, da se doseže cilj evropskega okolijskega programa, ki zveni, da bi do leta 2050 dosegli zdrava tla in uspeli sanirati degradirana tla tako, da bi se onesnaženost tal zmanjšala na raven, ki ne predstavlja več tveganja za zdravje ljudi in okolja. Tla so namreč pomembna iz številnih vidikov. So osnova za pridelavo hrane, povečujejo odpornost proti podnebnim spremembam hkrati pa zagotavljajo številne ekosistemske storitve, recimo da, prepuščajo in čistijo padavine, da zadržujejo onesnaževala, da v organsko snov vežejo ogljik. So pa tudi oblikovalec krajine in temelj za številne človekove dejavnosti. Ta direktiva ni prvi poskus, da bi se na evropski ravni vzpostavila enotnejša pravila glede varstva tal. Že leta 2006 je bil poskus direktive, ki pa ni bil sprejet. Pogajanja so propadla, nominalno zaradi tega, ker direktiva naj ne bi v dovoljšnji meri spoštovala pravila subsidiarnosti. V bistvu zato, ker so po poskusila preveč pravil po Evropski uniji poenotiti. V vmesnem času so številne države članice, parlament, odbor regij, pozivale komisijo, da da poda nov predlog direktive in ta je in to je ta predlog, katerega stališče danes obravnavamo. Mi v tem stališču ta nov poskus podpiramo. Menimo, da je potrebno v njem še nekaj dela na tem, da se vzpostavijo bolj jasni in nedvoumni termini, kar bodo olajšali izvajanje. Opozarjamo pa tudi na potrebo po tem, da se v največji možni meri racionalizira finančne in administrativne zahteve, ki izhajajo iz same direktive. Prav tako pa smo zadržani do vključitve določbe o dostopu do sodnega varstva. To je tudi en člen, ki se nam zdaj pogosto pogosteje pojavlja v okoljskih predpisih.

Sama direktiva je usmerjena nekako po treh stebrih. Po prvem stebru države zagotavljajo monitoring in oceno zdravja tal. Drugič, določeno je trajnostno upravljanje s tlemi. In v tretjem stebru je določeno, da morajo države opredeljevati onesnažena območja in pristopiti k njihovemu saniranju.

Kaj razlikuje prejšnjo direktivo in povečuje možnosti, da bi se v tej direktivi dogovorili, pa je to, da so pravila za kategorizacijo tal in tudi za posledice tega precej bolj ohlapna. V prilogah so navedeni različni parametri od katerih so zgolj ali pa skupine parametrov od katerih je spremljanje in doseganje zgolj nekaterih obvezno. Za nekatere je, je samo spremljanje obvezno, cilje pa določa država. V tej skupini recimo so, je večina onesnaževal tal. V tretji kategoriji, pa so določeni parametri, ki pa so jih države dolžne samo spremljati, ni pa nobenih zahtev še za enkrat glede kakšnih ciljev na tem področju. Recimo, tukaj gre za parameter pozidave oziroma soil ceiling.

Skratka, mi menimo, da je direktiva zahtevna. Opozarjamo na težave, ki bi jih utegnili imeti pri implementaciji, vendar pa bistvo same direktive podpiramo.