Spoštovana predsedujoča, poslanke in poslanci, predstavniki Vlade.

Državni svet je na včerajšnji 5. izredni seji odložilni veto na zakon o dolgotrajni oskrbi sprejel iz več razlogov. Prvi razlog je prehiter postopek sprejema zakona, v katerem je bilo javni razpravi namenjeno bistveno premalo časa, zgolj pet dni. Številne pripombe zainteresirane javnosti in amandmaji kažejo na to, da so se rešitve sprejemale nepremišljeno in neusklajeno, obravnava predloga zakona po nujnem postopku pa je bila popolnoma neprimerna. Skoraj v celoti je bil zanemarjen tudi socialni dialog, neupoštevane so ostale tudi pripombe širše zainteresirane javnosti. Kot ključno problematično področje je Državni svet prepoznal financiranje dolgotrajne oskrbe, o katerem so v času javne razprave in med zakonodajnim postopkom podvomile praktično vse skupine zavezancev za plačilo prispevka za dolgotrajno oskrbo ali lastno udeležbo. Ocenjujemo, da sprejete rešitve ne bodo zagotovile, da bo sistem na dolgi rok vzdržen, po nepotrebnem pa bodo obremenjeni tako posamezniki, kmetje, upokojenci in tudi slovensko gospodarstvo. Delodajalska združenja opozarjajo, da so dodatne obremenitve gospodarstva nesprejemljive, saj so stroški dela v Sloveniji že zdaj nadpovprečni, dodatne obremenitve iz naslova dolgotrajne oskrbe bi lahko zmanjšali konkurenčnost našega gospodarstva, posredno pa bodo ogrožale tudi delovna mesta. Zaradi številnih odprtih vprašanj bi bilo financiranje dolgotrajne oskrbe bolj smiselno reševati ločeno od vsebinskih vprašanj dolgotrajne oskrbe in pri tem iskati čim širši družbeni konsenz. Rešitev bi bilo dobro uskladiti tudi s pokojninsko, zdravstveno in davčno reformo. S predlogom zakona se predvideva tudi uvedba tako imenovane lastne udeležbe, torej plačilo iz žepa, in to že z letom 2028. Opozarjamo, da se bo na takšen način zelo nesolidarno obremenilo ravno najbolj ranljive skupine prebivalstva in tiste, ki bodo dolgotrajno oskrbo najbolj potrebovali. Glede vseh odprtih vprašanj dolgotrajne oskrbe bi nujno potrebovali medgeneracijski, medinstitucionalni in medinteresni dogovor, saj bodo s prispevki zadevo obremenjeni, obremenjeni dohodki različnih generacij, trenutni rokohitrski sprejem zakona pa je to popolnoma ter čisto onemogočil. Na neustreznost predlaganih rešitev so opozorile tudi lokalne skupnosti, saj je za nas občine ključno, da bodo njihove obveznosti iz naslova dolgotrajne oskrbe jasne tako z vsebinskega kot finančnega vidika. V predlogu odložilnega veta opozarjamo tudi na vstopne točke v sistem dolgotrajne oskrbe, ki bodo po novem centri za socialno delo. Ti so že zdaj preobremenjeni in kadrovsko podhranjeni. Še najbolj pa skrbi to, da izrazito nasprotujejo tej rešitvi, a predlagatelj njihovih pomislekov žal ni upošteval.

Glede na vsesplošno pomanjkanje kadrov na področju zdravstva in socialnega varstva je nerazumno, da se z novim zakonom ne omogoči vključitev vseh možnih kapacitet v državi, ki bi lahko izvajale storitve dolgotrajne oskrbe, torej tudi pravne osebe, samostojne podjetnike in fizične osebe, ki bi samostojno opravljale dejavnost ali nosilce dopolnilnih dejavnosti na kmetiji.

O kakovosti sprejetega zakona veliko povedo tudi obsežne pripombe Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, od katerih nekatere ostajajo tudi aktualne kljub sprejetim amandmajem. Na primer glede neskladnosti predloženih določb z 48. členom Ustave, ki ureja proračun in glede možnih zapletov v primeru podane pobude za razpis zakonodajnega referenduma. Na podlagi vseh navedenih opozoril in pomislekov Državni svet ocenjuje, da bi moral Državni zbor o vsebini zakona ponovno razmisliti in ga ob ponovnem odločanju zavrniti. Hvala lepa za vašo pozornost.