Ja, najlepša hvala. Lepo pozdravljeni. Hvala za vsa vprašanja.

Jaz sem sinoči pozno pripotovala iz Bruslja, tako da vas bom lahko tudi malo bolj obvestila o vseh pogovorih tako glede širitvenega paketa, načrtov, ki jih ima Slovenija, in tudi razprave v Evropski uniji kot glede res zelo zaskrbljujočih razmer na Bližnjem vzhodu.

Najprej glede širitvenega načrta in namer do konca tega leta, ker je nekaj ključnih korakov pred nami. Imeli smo ta teden zanimivo zasedanje zunanjih ministrov skupaj z ministri držav zahodnega Balkana v Bruslju. Jaz sem vesela, da je to špansko predsedstvo pod taktirko Josepa Borrella na pobudo Slovenije organiziralo to zasedanje, ker smo ob začetku španskega predsedovanja res dajali pobude, da naj širitev ostane visoko na dnevnem redu in da se tudi zunanje ministre zahodnega Balkana čim več vključuje v naša zasedanja, ko se pogovarjamo o zunanjepolitičnih izzivih. V ponedeljek zvečer smo opravili to sejo, kjer sem tudi sama vnovič poudarila nujnost, da v razpravah o širitvi, zlasti ko zdaj odločamo o odprtju pristopnih pogajanj na Ukrajino in Moldavijo, novih korakih z Gruzijo, nikakor ne pozabimo na zahodni Balkan. To se mi zdi ključno omenjati, ker se 20 let pogovarjamo o širitvi na zahodni Balkan in vemo vsi, da gre za politične odločitve. In Evropska komisija je dala tokrat res dobra poročila zlasti za Bosno in Hercegovino, tudi sama država priznava, da je bilo verjetno najboljše širitveno poročilo kadarkoli doslej. Torej komisija je spoznala, da je Bosna in Hercegovina naredila z novo vlado znaten napredek in da lahko pogojno začne pristopna pogajanja. Zdaj naše stališče Slovenije je, in usklajeno s Kabinetom predsednika Vlade, skupaj tudi pišemo ta pisma o nameri, pobudo in sodelujemo z enako mislečimi državami, da mora Bosna in Hercegovina do konca leta odpreti pristopna pogajanja brez nadaljnjega odlašanja. De facto pa lahko ta začne marca, ko bo Evropska komisija objavila nova prenovljena poročila in tudi prenovljene ključne prioritete, ker se danes zavedamo, da teh 14 prioritet za Bosno in Hercegovino, marsikatere so ali zastarele ali nemogoče ali preveč dolgotrajne. Tako da jaz mislim, da to politično stališče, da je Bosna in Hercegovina pripravljena odpreti pristopna pogajanja, ključno, ker gre za pomembno sporočilo državi, ki je naredila določen napredek, zlasti če govorimo tudi o začetku pristopnih pogajanj z Ukrajino in Moldavijo. Tako da Slovenija si močno prizadeva in tudi pomaga Bosni in Hercegovini, da odpre ta pristopna pogajanja. Jaz sem se tudi pogovarjala s komisarjem za širitev Varhelyijem, mislim, da imamo vsi iste ambicije. So mogoče dve, tri države v Evropski uniji, ki imajo še določene pomisleke in postavljajo določene pogoje, ampak mislim, da smo na dobri poti, ko gre za razumevanje geostrateške nujnosti in političnega momenta, zakaj je danes širitev izjemno pomembna za zgraditi močno in še večjo povezano Evropo. Jaz sem bila 14 dni nazaj na zasedanju, ki ga je organizirala v Berlinu zunanja ministrica Barbog, ko je za mizo prvič, se mi zdi zanimiv format, povabila ministre tako Evropske unije, vseh šestih držav zahodnega Balkana, Ukrajine, Moldavije, Gruzije in Turčije. Razprava je šla v smer, kako do konca tega desetletja 2030 na eni strani Evropsko unijo pripraviti na širitev, ker je to tudi pomembna politična debata, vzporedno pa, kako na drugi strani vse države, ki želijo Evropsko unijo spodbuditi, da bodo takrat pripravljene. In jaz mislim, da je danes v Evropski uniji zelo močna zavest, da širitev, ki je politično orodje, postaja geostrateška nujnost. Zdaj, ali bomo do konca leta uspeli v svete zaključke Evropske unije, kot Slovenija in recimo še šest enako mislečih držav, spraviti, da na eni strani začnemo pristopna pogajanja z Bosno in Hercegovino, tudi z Ukrajino in Moldavijo, da do leta 2030 se zavežemo na obeh straneh za to, da smo pripravljeni na širitev, mislim, da bi bili zelo pomembni politični koraki in sporočila. Tako da delamo v tej smeri. Zdaj, veliko je aktivnosti, veliko tudi smo se srečali sedem ministrov enako mislečih EU držav skupaj z ministri zahodnega Balkana, kjer se skušamo konkretno pogovarjati, kaj je mogoče narediti. Veste, da do leta 2030 je tudi načrt, ki sovpada z načrtom za gospodarsko rast, ki ga je komisija objavila, in pomembnimi finančnimi sredstvi, da gre za nekakšno postopno priključevanje, ki ga pravzaprav na strani Evropske unije in držav zahodnega Balkana vsi podpiramo. To pomeni, da bi države zahodnega Balkana skozi proces postale ali opazovalke v Evropskem parlamentu ali na področjih, kjer so že uskladile svojo politiko, začela opazovati zasedanja sveta ali tudi vstop na skupni trg. Skratka tu ta gradual integration, o katerem govorimo, je tisti pristop, ki se vsem zdi zelo smiseln, da se tudi države postopoma pripravijo na vključitev. Jaz sem pa še posebej na ministrskem zasedanju pozvala špansko predsedstvo in je naletelo na pozitivno refleksijo, tudi belgijsko predsedujočo v naslednji polovici naslednjega leta, da bi tudi zunanje ministre zahodnega Balkana, ko bodo, ali države, ki so uskladile zunanjo politiko s politiko Evropske unije, povabili tudi kot opazovalce na zasedanja zunanjih ministrov. Ker ni dobro samo, da razpravljamo skupaj o temah, ki so širitev, ker marsikdaj smo tudi že v tem izčrpali vse, kar je za povedati, ampak da se skupaj z državami pogovarjamo o drugih izzivih, ki so v regiji, od vojne v Ukrajini do konflikta na Bližnjem vzhodu, da delimo poglede in tu skušamo tudi zbližati stališča. Tako da takšna se mi zdi pobuda, je smiselna, ima, uživa veliko podpore in tudi to pobudo nas je podpisalo sedem ministrov enako mislečih držav in naslovili smo na svet skupno pismo. Toliko na kratko o širitvi.

Zdaj, če nadaljujem z, z Gazo in z razpravami, ki smo jih imeli, tudi s stališčem Slovenije. Zdaj, jaz se strinjam, razmere so iz dneva v dan bolj drastične. Humanitarna katastrofa je v bistvu kriza humanosti, je tudi kriza svetovnega reda, kar smo priča dogajanju danes v Gazi. In tudi vidite, da iz dneva v dan se vrstijo tudi naši pozivi, ključno je zdaj humanitarno premirje. Ali kličemo to prekinitve ali premori, ključno je, da se zaustavi nasilje, da pride elektrika, voda, medicinska pomoč, hrana do ljudi v bolnišnicah, do ljudi, ki so prizadeti. Evropska unija je oz. zunanji ministri smo v ponedeljek zvečer uspeli ob velikih naporih Josepa Borrella, in jaz mu tu dajem vse priznanje, poenotiti stališče, da je nujna humanitarna pomoč, da je nujna zaščita civilistov in da so nujni humanitarni premori. Jaz sem šla tudi korak dlje, humanitarno premirje in pa gre za grobe kršitve mednarodnega humanitarnega prava. Dejstvo je, da mednarodno humanitarno pravo ne dovoljuje uporabe civilistov za živi ščit, ne dovoljuje prekinitev oskrbe ključne infrastrukture, bolnišnic, ne dovoljuje stradanja ljudi. In zato lahko danes mirno rečemo, da smo priča mednarodni oz. kršitvam mednarodnega humanitarnega prava. In izjavo smo uskladili, jaz bi rekla na žalost tudi, pozno. Dogajanje v regiji je zaskrbljujoče, vsi si želimo, da se konflikt ne prelije v regijo. Jaz se pogovarjam z mnogimi kolegi, tudi v regiji, tudi načrtujem obisk regije v kratkem, vendar zaradi varnostnih razlogov o tem ne morem govoriti.

Še enkrat pa na vprašanje ali je mogoče uničiti Hamas. Zdaj vsa ta humanitarna katastrofa, številne žrtve med civilisti, med otroki, zaprte bolnišnice, večina bolnišnic je praktično že zaprtih, to vse dodatno spodbuja terorizem na tleh. In pričakovati, da v taki situaciji kdorkoli lahko eliminira Hamas ali ideologijo, ki je zadaj, je izjemno težko. Jaz mislim, da z vsakim dodatnim napadom, z vsako dodatno civilno žrtvijo, z vsakim ubitim otrokom je ta jeza večja, zato se mi zdi, da je ključno vzpostaviti neko premirje in se angažirano pogovarjati, kaj potem. Mi smo imeli zelo zanimivo razpravo na zasedanju zunanjih ministrov o prihodnji politični arhitekturi oz. kaj po tem, kako upravljati z Gazo. Zdaj, Gaza že danes dejansko je pod nadzorom UN / nerazumljivo/, tam praktično je tista, ki zares skrbi za infrastrukturo, za elektriko, za bolnišnice, so Združeni narodi, ki danes, veste sami, imajo izjemne izzive, izjemno je tudi pobitih osebja Združenih narodov in tudi težko je razdeljevanje humanitarne pomoči, ki je omejena. In Hamas praktično skrbi bolj za, je teroristična organizacija, skrbi za uničenje Izraela. To so zelo nevarni konflikti, tudi nevarno je, kar se dogaja. Na drugi strani je treba povedati, da tudi naraščajoč antisemitizem je izjemno nevarno.

Tako da vse, kar lahko delamo v smeri prizadevanj mednarodne skupnosti, posebej z močnim arabskim "footprintom", s pogovori v regiji, da razmere ne eskalirajo in da se lahko resno pogovarjamo o rešitvi dveh držav, kar je nenazadnje tudi resolucija Združenih narodov izpred mnogih let, je tisto, kar smo se tudi v Evropski uniji pod črto strinjali. Nadaljnja arhitektura, strinjali smo se, da si želimo, da je Evropska unija aktivna pri iskanju rešitve in oživljanju bližnjevzhodnega mirovnega procesa na podlagi rešitve dveh držav, da ne dovoljujemo prisilnega preseljevanja palestinskega naroda iz Gaze, da se bo treba pogovarjati, kako okrepiti palestinske oblasti in jim dati verodostojnost, da bodo lahko imele nadzor in seveda, kako omogočiti Združenim narodom, da bodo tam lahko delovali.

Skratka, Gaza je humanitarna katastrofa, tudi Zahodni breg, so številne žrtve in še enkrat, delamo na tem, da ne bo cel konflikt izbruhnil v regijo, si pa jaz tu predvsem največ prizadevam tesno sodelovati z državami in, kot so Španija, Irska, Belgija, Luksemburg, mogoče z vidika tega, da imamo razumevanje, drugačno ali pa drugačen zgodovinski kontekst, tudi v preteklosti smo skušali delovati na priznanju Palestine, ta hip skušamo deeskalirati sam konflikt.

Hvala.