Hvala za besedo.

Jaz bi tudi preden predstavimo prilagojene in tudi dodatne ukrepe, ki so vezani predvsem na bivanjsko problematiko, vezano na poplave, bi tudi nek splošen kontekst dal v povezavo predvsem prvega, mislim interventnega zakona, ki smo ga v osnovi sprejemali in sedaj te novele.

In sicer interventni zakon je s strani bivanjske problematike vnašal nekatere pomembne mehanizme, ki so umanjkali v splošnem državnem odzivu na naravne nesreče. Če smo kot država bili v bistvu na naravne nesreče izjemno dobro prilagojeni v nekih teh interventnih ukrepih, zelo dobro je funkcionirala, recimo, civilna zaščita, se je tudi zaradi predvsem tega, ker je stanovanjsko področje relativno neurejeno v tej državi, bil nek tak srednjeročni odziv relativno šibak in so mehanizmi nameščanja ljudi, ki so izgubili lastne domove bili relativno šibki in so v veliki meri bili na strani občine. Se pravi, vsaka občina se je znašla po svoje, kolikor se je lahko.

Ravno zaradi tega smo v interventni zakon takrat avgusta, vnesli nekatere pomembne dodatke, nekatere pomembne dodatne ukrepe, ki so se zdaj v tem času, se pravi zdaj do novembra, izkazali kot precej uspešni in jih s to novelo tudi na nek način nadgrajujemo.

Z našega resorja sta dva sklopa ukrepov ključna. Prvi so vezani na socialno varstvene zavode. Kot ministrstvo so se v času v avgustu aktivno angažirali, smo aktivno sodelovali z vsemi socialno varstvenimi zavodi, predvsem na področju oskrbe starejših, se pravi domov starejših, z njimi delali ena na ena, skrbeli za to, da pač je življenje toliko, kolikor toliko normalno. Se pa je v tem času zaradi izjemne proaktivnosti, kar je moramo tukaj ponovno pohvaliti, predvsem direktorje in zaposlenih v teh zavodih, so nastali precej veliki interventni stroški, ki z osnovnimi mehanizmi, ki jih ima država, niso pokriti. Konkretno to pomeni: zavodi so bili brez vode, direktorji in zaposleni so preskrbeli vodo prek lastnih nakupov ali pa jih je zavod preskrbel, niso imeli možnosti pranja perila in kuhanja in so tam s požrtvovalnostjo in solidarnostjo in tudi ne glede na stroške poskrbeli za to. V 10. členu te novele, kar pomembno prinašamo je, da pomirimo v bistvu te zavode, ki so si nastali s tem stroške in tudi potencialno lahko zaidejo v likvidnostne težave, da jim država te stroške tudi pokrije. To je intenca 10. člena.

Intenca 4. člena je nadgradnja mehanizma, ki smo ga takrat v interventni zakon pripeljali in to so tako imenovane krizne nastanitve. Kot sem že prej na začetku v tem uvodu omenil, zelo dobro smo kot država pripravljeni na interventne odzive, manj pripravljene na neke te srednjeročne nastanitve ljudi, ki so izgubili lastne domove ali zaradi dolgotrajne obnove ali pa tudi zaradi tega, ker so popolnoma izgubili streho nad glavo. Krizna nastanitev je predvsem omogočila to, da se tisti, ki sami ne zmorejo skrbeti zase, jih je možno namestiti v domove starejših ali pa druge socialno varstvene zavode. To država tudi podpre in na nek način kompenzira. Se je pa ugotovilo v tem obdobju, da je obdobje teh kriznih nastanitev bilo naravnano na prekratko obdobje in s to novelo v bistvu podaljšujemo obdobje. Kar pa je še en dodaten ukrep, ki ga noter pripeljemo, je pa to, da tisti, ki kljub tem podaljšanem obdobju zdaj trikrat, torej 21 dni, še vedno nimajo možnosti vrnitve domov, se jim omogoči, da se jih prednostno obravnava in v domu tudi lahko ostanejo.

To je na nek način sklop, ki je vezan na socialno varstvene zavode.

Zdaj pa sklop, ki je vezan na širšo problematiko, recimo, to je vprašanje bivanja in na stanovanjsko vprašanje, predvsem na tiste, ki dolgotrajno obnavljajo lastne domove ali pa ki so jih izgubili v tej naravni nesreči. Izkazalo se je, da, kot sem rekel, da pač smo imeli relativno malo mehanizmov, zato smo v interventnem zakonu iz avgusta uvedli dva nova mehanizma. Prvi je ta, da smo malce bolj prilagodili subvencijo tržnih najemnin, bolj pomemben je pa ta, da smo razširili osnovni mehanizem, to je izredna dodelitev neprofitnih stanovanj. To predvideva že v osnovi stanovanjski zakon, je relativno zamejena. Tukaj smo jo razširili predvsem na tiste, ki so bili pač prizadeti v tej naravni nesreči. Ta ukrep se je izkazal kot izjemno dober. V tem obdobju je bilo dodeljenih, po naših informacijah, ker dodeljujejo jih tako občine kakor tudi Stanovanjski Državni sklad in dodeljuje državna stanovanja različnih oblik, lastna ali pa od ministrstev, je bilo dodeljenih 35 stanovanj, se pravi, da je bilo 35 gospodinjstev rešenih na tak način v zelo različnih občinah. Zakaj to toliko poudarjam? Ker eno je, da zdaj v noveli interventnega olajšamo delo predvsem stanovanjskemu skladu z vidika zbiranja podatkov, da bo lažje izvajal ta mehanizem, poudarjam ga pa tudi predvsem zaradi tega, ker se je izkazalo, kar se izkazuje, da je vladna politika na stanovanjskem področju, ki gradi na tem, da se stanovanja, javna stanovanja, krepi mreža javnih stanovanj gradi razpršeno po celotni Sloveniji, da je ta pomembna tudi z vidika odzivanja na naravne nesreče. Ravno razpršena mreža javnih stanovanj nam omogoča v bistvu, da lahko ljudje v primeru naravnih nesreč nastanimo v ta stanovanja začasno ali pa potencialno tudi trajno in zato je tako pomembno, da kot država gradimo v bistvu na tej široki mreži javnih stanovanj. Ker pa se je v bistvu, ker pa je ta mreža trenutno relativno šibka, je osnovna rešitev za večino gospodinjstev, ki so izgubile dom bila ta, da so se nastanili pri prijateljih ali pri sorodnikih. To je ta neka osnovna solidarnostna pomoč, ki je tako ali tako značilna za prebivalce v bistvu na tem ozemlju, recimo tako. Zaradi tega zdaj v noveli dodajamo en nov mehanizem naslavljanja teh začasnih nastanitev in te so opredeljene v 5. členu. Gre za pavšalno kritje stroškov bivanja na drugem naslovu. Osnovna intenca je tukaj dvojna, prvič je ta, da pomagamo tistim, ki so se preselili, mogli primorani biti preseliti na drug naslov. Drug je pa ta, zaradi tega, ker je solidarnost s strani prijateljev in sorodnikov je hvale vredna in dobra, ampak jo je treba s strani države in tudi s strani občin podpreti. Predvsem s tem preprečujemo tudi potencialne konflikte, ki bi lahko nastajali na nek srednji rok. Če si predstavljamo situacijo, naselimo v lastnem stanovanju ali pa v lastni hiši sorodnika, čez eno zimo bomo to nekako preživeli, po koncu zime se pa potencialno lahko začnejo postavljati vprašanja, začne te motiti, da je tvoj, ne vem, stric tudi na vrtu, ki ga ti običajno uporabljaš, itn. Še posebej se to vprašanje zaostruje v primeru, ko je težavno izpostaviti vprašanje kritja stroškov za bivanje, kot je plačilo recimo ogrevanja in elektrike, itn. S tem mehanizmom v bistvu vsem, ki so preseljeni na druge naslove, in ki nimajo lastne nepremičnine druge v katerem bi bivali, se pravi bivajo pri prijateljih in sorodnikih, zagotovi država v bistvu pavšal, da lahko krije stroške bivanja na drugem naslovu. Mehanizem je zasnovan na takšen način, da te primarno odločajo, kdo je upravičen do tega, da to delajo občine. Zakaj tako? Ker občine najbolje poznajo teren, najbolje poznajo v bistvu tudi situacijo in se tudi najbolj fleksibilno na to odzivajo. Kar pa je pomembno je pa, da država občinam te stroške tudi kompenzira, zato da ne bo zadržkov s strani občin, še posebej kar smo tudi zdaj v tej krizi ugotovili, da so najbolj prizadete bile pogostokrat finančno relativno šibke občine. Tako, da je nek mehanizem, ki ga operativno izvajajo občine, kompenzira pa te stroške država, s čimer bomo omogočili to, da se ta osnovna rešitev bivanja pri sorodnikih in prijateljih na nek srednji rok slučajno ne bi zakomplicirala in bi solidarnost trčila v kakšne druge, druge občutke, recimo temu.

Toliko nekako kar se tiče osnovnih ukrepov s strani našega resorja.