Hvala lepa za dano besedo, gospa predsednica.

Dovolite mi, da se najprej na začetku zahvalim dejansko vaši komisiji in tudi seveda Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu. Z obema inštitucijama odlično sodelujemo in tukaj bi se res zahvalil tudi gospe državni sekretarki, ki je tako lepo povzela nekako bistvo te zgodbe.

Pouk oziroma učenje slovenskega jezika v zamejstvu in tudi širše je dejansko večplastna zgodba. Čestokrat ljudje zelo poenostavljeno razmišljajo, da lahko z nekimi parcialnimi ukrepi znotraj šolskega sistema zadevo spromoviramo, ampak ni tako enostavno. Prvič, kot je že omenila tudi gospa državna sekretarka, v zamejstvu so seveda šole del javne mreže sosednjih držav, gre za javne uslužbence sosednjih držav. Ravnatelji in tudi učitelji imajo drug status kot ga imajo recimo ravnatelji in učitelji pri nas, tako da v bistvu zelo, zelo, zelo previdnimi in ciljnimi ukrepi lahko pomagamo, ponujamo, in tukaj se res zahvaljujem vsem ključnim akterjem v zamejstvu in tudi širše po svetu, s katerimi tudi odlično sodelujemo in nekako poskušamo in mislim, da nam kar dobro uspeva reševati situacijo, tako da res tukaj en velik hvala vsem skupaj.

Poleg tega bi morda izpostavil še to torej, da je, torej ne da ne gre samo za to, da je pomemben status jezika kot jezika, kaj s tem jezikom lahko mlada oseba, ki je sedaj v osnovni ali srednji šoli, potem lahko tudi dejansko znotraj svojega, na svojem področju ukrene oziroma, kako mu, kako ji, kako tej osebi ta jezik služi. In seveda je pri tem zelo pomembno, zelo pomembna vidnost slovenščine, če lahko tako rečemo, v zamejskem prostoru in tudi širše. Poleg tega je zelo pomemben faktor, in tukaj bi se tudi zahvalil krovnim organizacijam v zamejstvu, ki vedno bolj tudi delujejo na tem področju in to področje je zelo ključno, medgeneracijski prenos znanja slovenskega jezika. Če jezik v družini nekako začenja izginjati oziroma izgine ali zaspi, izgubi tisti pomen in vlogo in potem za učenca, učenko je jezik lahko v šoli samo še eden od dodatnih predmetov kot morje drugih predmetov in nima afinitete do tega jezika kot bi jo lahko imel, če bi ta jezik recimo v družini živel. In tukaj je zelo pomemben dejansko ta medgeneracijski prenos znanja oziroma recimo sodelovanje starih staršev, vnukov in recimo, ki seveda vemo, da v času, ko so starši preobremenjeni z vsakodnevnimi obveznostmi, je toliko, morda še bolj pomemben kot včasih na tem področju.

No, morda pa samo še na kratko, opomnik ste seveda vsi dobili, ampak vseeno morda bi poudaril, da je skrb za ohranjanje, torej slovenskega in krepitev slovenskega jezika v zamejstvu in po svetu dejansko ena izmed prioritet našega ministrstva. In pri tem pri tem ne gre samo za ohranjanje, krepitev slovenskega jezika, ampak tudi na nek način slovenske kulture, to je vse povezano, potem gre za stike z matično državo, gre za na nek način tudi krepitev narodne zavesti, kar je zelo pomembno pri tem konceptu recimo slovenskega kulturnega prostora. Na kratko lahko rečemo, da je naše delo usmerjeno v več večjih sklopov. Seveda ključno je delo z učitelji, tako da lahko rečemo, da gre tukaj zelo velik poudarek našega dela je dan na izobraževanju pedagoškega kadra in tukaj gre res za morje najrazličnejših izobraževanj, od izobraževanj, ki so meddržavno dogovorjena, znotraj recimo, ki so, ki nastanejo na podlagi nekih programov, sodelovanja, sporazumov z različnimi državami je to pač različno urejeno in do tega, da seveda pedagoški delavci izven meja Republike Slovenije lahko hodijo na vsa možna izobraževanja, ki so namenjena pedagoškim delavcem v Sloveniji in mi tudi to potem sofinanciramo. Potem na nek način organiziramo tudi razne strokovne ekskurzije, tako za učence, dijake kot tudi recimo lahko za pedagoški kader, po drugi strani so vse dejavnosti, ki so namenjene učencem, dijakom v Sloveniji, odprte seveda tudi širše izven meja Republike Slovenije. Tako da z veseljem podpremo, ko pride pač do kakšnih iniciativ in pobud, ko bi se recimo mladi iz zamejstva radi udeležili, eden recimo, tukaj gre bodisi za bralno značko bodisi za, ne vem, Cankarjevo priznanje, Vegovo priznanje, to kar je vse namenja razne poletne, zimske šole in podobno. Ne smemo pozabiti na razne šole slovenskega jezika, ki so zelo pomembne, ker pomembno je seveda, da ti mladi, ki na nek način vsakodnevno doživljajo slovenski jezik znotraj svojega okolja, pridejo potem v Slovenijo. In tukaj dejansko mi temu rečemo jezikovna kopel, da so deležni jezikovne kopeli v slovenskem jeziku. Naj mogoče samo informativno povem, da ravno jutri imamo skupino torej dijakov iz Trsta, ki zaključujejo to tedensko jezikovno kopel v Ljubljani. To je potekalo celo v sodelovanju s Centrom za slovenščino kot drugi oziroma tuji jezik, jih je cirka petnajst. 30. januarja pride cirka petdeset dijakov s Koroške ravno tako na jezikovno kopel in v bistvu to mi vse sofinanciramo. Tako da tukaj bi tudi rad povedal, da zelo dobro sodelujemo tudi z, bom rekel, lokalnimi strukturami, ki so oziroma inštitucijami, tako Uradom za slovenske šole na Tržaškem, torej, ki pokriva celotno Furlanijo-Julijsko krajino, kot tudi na izobraževalni direkciji v Celovcu, kjer je poseben oddelek za dvojezično šolstvo. In kot sem omenil prej, tudi z vsemi ostalimi relevantnimi ključnimi akterji na področju zamejskega šolstva, od krovnih organizacij do raznih društev in podobno, seveda širše, če gledamo, pač sodeloval, kar se tiče sodelovanja s Slovenci po svetu. Morda naj tukaj samo še to omenim, skratka, ko sem prišel zdaj na področje nekako Slovencev po svetu, mi imamo v tujini cirka triinštirideset učiteljev, ki poučujejo slovenski jezik in kulturo, temu rečemo dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture, od tega je cirka štirinajst napotenih, ostali so nenapoteni. Napoteni so tam, kjer je zahteva velika oziroma obveza velika, kjer kajti morajo imeti vsaj dvaindvajset tedenske urne, torej obvezne obveze, dvaindvajset ur tedensko. Kjer je slovenska skupnost malce manjša, imamo nenapotene učitelje, tako da recimo potem to pomeni, da med obstoječimi Slovenci v tujini poiščemo ustrezen kader. Poleg tega imamo več kot deset učiteljev Slovenije, ki delajo z učenci na daljavo iz Slovenije, bodisi z otroki recimo slovenske diaspore kot tudi z otroki napotenih oseb v tujino, recimo, bodisi so to predstavniki DKP-ja oziroma MORS-a, Slovenske vojske in tako naprej in tudi širše. In moram reči, da se ta mreža kar širi, recimo prisotni smo že v več kot enaindvajsetih državah, imamo več kot 2 tisoč udeležencev, tako da to kar narašča, interes za slovenščino je vedno večji. Na nek način se nam sedaj že pojavljajo iniciative, recimo iz Dubaja, recimo iz držav, recimo, lani je bil oziroma pred korono je bil interes celo iz Turčije, pa je potem zamrlo tekom korone se potem zgodba ni razvijala naprej. Tukaj bi se res zahvalil Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ker z njimi res dejansko te zgodbe odlično peljemo skupaj, eni in drugi to sofinanciramo, mi pokrivamo učitelje, plače in vse te zadeve, Urad za Slovence pa res skrbi tudi potem za vso to dodatno, tudi logistično podporo, tudi mi, skratka nekako bratov skozi te zadeve delimo in hvala res za odlično sodelovanje. Na tem mestu bi rad to izrazil, poleg tega morda naj še omenim to, kar morda ni dovolj znano, tudi v obstaja tako imenovana mreža evropskih šol, torej vse države znotraj EU so vključene v tako imenovani sistem evropskih šol, tudi v Ljubljani imamo evropsko šolo, to je tukaj na Aškerčevem, torej na Aškerčevi, kjer je srednješolski center, zaenkrat je osnovna šola, počasi bo tudi srednja, ko bo to naraslo. Znotraj evropskih šol imamo cirka deset učiteljev, dve pomočnici ravnateljev, tako da v bistvu se mreža dejansko zelo širi.

Evo, morda toliko zaenkrat, hvala. Aja, pa še pozabil sem asistente, ki jih imamo recimo po zamejstvu, torej v Porabju, na Koroškem in tako naprej. Tako da, hvala lepa.