Hvala lepa za besedo, spoštovana predsednica komisije, spoštovani so izbrani. Pred nekaj dnevi sem odgovarjal na vprašanje nekega slovenskega tednika in novinar me je, ko sva se pogovarjala o temi samomora, s pomočjo povprašal o mojem mnenju glede predloga tega zakona, ki je že vložen v postopek v tem hramu demokracije. Svoje argumente, ki so seveda obče človeški, sem predstavil, nato pa dobil zelo pronicljivo podvprašanje novinarja, in sicer citiram: Evtanaziji torej nasprotujete z laičnimi in ne teološkimi argumenti, konec citata. In moj odgovor je bil na dlani. Prvi argument mora biti vedno razumski, šele nato lahko dodam tudi teološke oz. verske argumente za tiste, ki so nanje pripravljeni pristati.

Ko danes govorimo o nedotakljivosti človeškega življenja, zapisani tudi v naši ustavi, bi rad, čeprav sem bil vabljen kot moralni teolog in pa predstavnik Slovenske škofovske konference, poudaril, da pri govoru o dostojanstvu človeškega življenja resnično ne gre v prvi vrsti za verske argumente in to je tudi odgovor morda gospodu državnemu sekretarju. Gre predvsem za zdravo razumski razmislek, ki se sproža ob poznavanju naše zgodovine, ki temelji tudi na minimalnem biološkem znanju ter na pozornem pogledu v prihodnost. Namreč osnovno znanje biologije recimo nas uči, da je človek čisto pravi človek. Že od prvega trenutka po združitvi spolnih celic. Gre sicer za hudo ranljivega človeka, vendar ima verjetno, to vsi vemo, v sebi ves potencial. Torej to ni potencialni človek. Torej neka stvar, ki bo enkrat v prihodnosti, ko zakonodaja to določi, šele postala človek, temveč gre za človeka s potencialom, ne potencialnega človeka, temveč človeka s potencialom, četudi državna zakonodaja to opredeljuje drugače. Na drugi strani pa nas velika ranljivost zaznamuje tudi na koncu naših življenj, saj se boleznim, staranju, pešanju, onemoglosti niti tekom najsrečnejšega življenja na tem svetu ne moremo izogniti. In ob tem se nam seveda povsem človeško poraja vprašanje, kakšen potencial pa ima tak človek na koncu življenja, če je od prvega trenutka človek s potencialom. Kakšen potencial ima torej na koncu življenja? Menim, da moramo biti pri obravnavanju teh vprašanj, ki smo se jih danes lotili, torej tudi tega, kar je trenutno v naši domovini posebej pereče vprašanje, asistirani samomor, da moramo biti skrajno previdni. Človeških življenj, tistih rojenih in onih nerojenih, je namreč mnogo, mnogo. Imajo pa, kakor pravi naša Ustava, vsa ta življenja skupni imenovalec, ki je nedotakljivost. Spremembe na teh področjih so zato izjemno delikatne, saj ko enkrat popustimo pri enem primeru teh mnogih življenj, to lahko prej ali slej zavzame še katero drugo življenje. Rad bi torej s povsem zdravorazumskimi argumenti poudaril, da se morda na prvi pogled res zdi, da z uvajanjem samomora, s pomočjo, ki mu bo nedvomno prej ali slej sledilo uvajanje evtanazije, zakonodajalec dreza v veliko širšo paleto dejavnikov, kot pa je zgolj to, da damo ljudem možnost t. i. avtonomije, absolutne avtonomije, torej samoodločbe o končanju svojega življenja, podprte s strani države. Razmišljati bo treba širše. Ponujanje take možnosti ob slabem stanju, v katerem je slovensko javno zdravstvo, recimo, težave na področju domov za starejše, pa minimalna, dokaj minimalna paliativna medicina, potem težave na področju dolgotrajne oskrbe v enem samem Hospicu, ki deluje v Republiki Sloveniji, ob vsem tem, kar sem naštel, na kar je opozarjal že akademik Jože Trontelj pred mnogimi leti. Ob vsem tem to zveni malo cinično. Ponujanje samomora s pomočjo ob okornem zdravstvenem sistemu, skrbi za starejše, skrbi, okornem sistemu, skrbi za starejše je meni osebno nekoliko čuden ukrep, ki bo starejšim ponudil možnost, da se sami umaknejo. Skrbi me, da bodo bolni, slabotni in ranljivi ljudje obremenjeni z mislijo, da jim je na voljo hitra rešitev občutka odvečnosti in z zdravljenjem povezanih stroškov. To pa je, upam, da vsi se tega zavedamo dokazljiv, zelo težko dokazljiv faktor, ki pa vsekakor ni v skladu z našo ustavno zapovedano skrbjo za nedotakljivost človeškega življenja. Še mnogo drugih argumentov je, ki jih bodo gotovo predstavili cenjeni sogovorniki na tej seji. Zato zaključujem, za katoličane pa tudi za vse večje verske skupnosti. Kot je škof Novak že omenil, v naši domovini velja, da je samomor s pomočjo nesprejemljiv. Smo namreč oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal in z njim niti z življenji drugih ne razpolagamo. To pa je svetost življenja, ki je bila omenjena v naslovu današnje seje. Tudi papež Frančišek neštetokrat ponavlja to stališče ob podpori etičnih komisij katoliške cerkve. Slovenija v času pomanjkanja upanja v prihodnost in vse večje osamljenosti naših sodržavljanov potrebuje več medsebojne pozornosti. Pomoč pri samomoru naj zamenja pripravljenost na vsestransko pomoč življenju. Vsakega človeka namreč spremlja strah pred trpljenjem, posebej ob koncu življenja. Vendar odgovor na ta strah ali na trpljenje bolnih in ostarelih ne more biti uvajanje možnosti samomora, temveč pospeševanje družbene solidarnosti ter hitrejši razvoj paliativne medicine. Kar se tiče Katoliške cerkve, je zadeva zato jasna. Ne gre za prazne besede, ne gre za neko teoretiziranje o zaščiti, nedotakljivosti ali pa svetosti človeškega življenja, ampak gre za dejavno sodelovanje v izboljšanju naše družbe in gradnji skupnega dobrega, ko gre za pomoč najbolj ranljivim.

Na moji desni je generalni tajnik Slovenske Karitas, ki bo lahko od tukaj naprej potem povzel besedo, kako vse aktivno pomagati ljudem, ki so v stiski? Hvala za besedo.