Spoštovana predsednica Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, spoštovane poslanke in poslanci, cenjeni gostje! Tudi sam sem razumel, da se današnja razprava dotika problematike, ki jo odpira predlog zakona, ki ga je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina 5000 volivk in volivcev in ureja pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pogoje za njeno uveljavljanje, financiranje iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, postopek pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pristojne organe in druga pravila in dejanska vprašanja v zvezi z navedeno pravico. Umiranje je sestavni del vsakega življenja in se dotika slehernega izmed nas. Dotikamo se vprašanj, ki opredeljujejo naš odnos do življenja, do umiranja in smrti, kjer pomembno vlogo igrajo posameznikova osebnost, vrednostni sistem in vpetost v socialno okolje. Legitimni so za to čisto različni pogledi, tudi diametralno nasprotni.

Predlog zakona je nastal v sferi civilne družbe, ne gre za vladni zakon, zato se ministrstvo pri oblikovanju svojega mnenja fokusira na zdravstveni vidik in opira zlasti na mnenja strokovnih teles, kot je Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko, mnenja in stališča zdravniških organizacij kot je Slovensko zdravniško društvo, Zdravniška zbornica, mnenja organizacij s področja zdravstvene nege kot je Zbornica, Zveza zdravstvene in babiške nege, mnenja akademske znanosti, medicinskih strok, v mislih imam medicinske fakultete. Stališča navedenih strok in deležnikov so pretežno odklonilna. Na Ministrstvu za zdravje menimo, da je ob tako občutljivi problematiki neobhodna poglobljena javna razprava in oblikovanje nujno potrebnega nacionalnega konsenza glede temeljnih rešitev zakona. V skladu z določbami obravnavanega zakona, je evtanazija izveden medicinski postopek, ki pomeni usmrtitev pacienta na njegovo zahtevo z vnosom smrtonosne učinkovine v njegovo telo. Pri evtanaziji gre torej za aktiven postopek prekinitve življenja, ki z zdravljenjem bolezni ni neposredno povezan. Številni zdravstveni delavci in sodelavci ter njihove organizacije izpostavljajo, da tovrstni postopki niso zdravljenje, zato ne morejo biti sestavni del nalog zdravstvenega in negovalnega osebja. Trenutne aktivnosti ministrstva so zato usmerjene v podporo paliativni oskrbi, v zagotavljanje zadostnega števila strokovnjakov, usposobljenih za lajšanje težav, vključitev paliativne podpore v razvoj sistema dolgotrajne oskrbe, ki bo podpiral možnosti bivanja v domačem okolju, spodbujanje volje do življenja s preventivnimi programi in zgodnje odkrivanje malignih bolezni, kar omogoča tudi bolj učinkovito zdravljenje. V tem smislu Ministrstvo za zdravje aktivno spodbuja vsa prizadevanja, ki so povezana z lajšanjem bolečine in drugih motečih simptomov napredovanja bolezni, z izboljšanjem kvalitete življenja bolnikov z neozdravljivimi boleznimi, s spoštovanjem življenja v vseh njegovih razsežnostih, z avtonomijo bolnika, s socialnimi vidiki oskrbe neozdravljivo bolnih. Verjamemo, da moramo v slovenskem prostoru bolniku in njegovim bližnjim ponuditi veliko več kot je samo evtanazija. Naš cilj je sodobna paliativna oskrba, ki se dotika vseh bolnikov z neozdravljivimi boleznimi. Ministrstvo zagotavlja proračunska sredstva za izobraževanje specializantov kliničnih strok za zagotavljanje osnovnih znanj iz paliativne oskrbe. V okviru projekta Krepitev mobilnih paliativnih enot, ki se financirajo iz evropskih sredstev, želimo bolnikom in njihovim svojcem zagotoviti ustrezno oskrbo v domačem okolju. Želimo si, da bi bil razvoj paliativne mreže regionalno usmerjen, da bi se upoštevale posebnosti posameznih regij, da bi vključeval vse zdravstvene nivoje v regiji in tudi prostovoljce, ki na tem področju lahko zelo veliko naredijo. Hvala lepa.