Dober dan in dobrodošli. Pričenjam 5. sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Lepo pozdravljam članice in člane komisije in še posebej toplo pozdravljam v Državnem zboru vse vabljene na današnjo sejo.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani komisije: namesto gospe Nataše Sukič je z nami gospa Tatjana Grajf, namesto Andreja Hojnika gospod Zvonko Černač, namesto Jurija Lepa gospa Andreja Živic, namesto gospe Meire Hot gospod Jonas Žnidaršič, mislim, da je to zaenkrat vse. Vse lepo pozdravljam in jim želim tudi dobro delo na Komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Prehajamo torej na določitev dnevnega reda seje. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red in sicer prva in edina točka dnevnega reda: človekovo življenje je nedotakljivo, 17. člen Ustave Republike Slovenije, svetost življenja in vprašanje evtanazije. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oz. za umik katere od predlaganih točk je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo torej na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA in kot že rečeno, bomo govorili o izjemno pomembni temi, tudi zelo zahtevni, občutljivi, subtilni, torej o človekovem življenju, ki je nedotakljivo, v skladu s 17 členom Ustave Republike Slovenije, govorili bomo o svetosti človekovega življenja in o vprašanju evtanazije. Na sejo so bili vabljeni dr. Robert Golob predsednik Vlade v funkciji ministra za zdravje z nami je g. Marjan Pintar Urad predsednice Republike Slovenije, minister za solidarno prihodnost, minister za delo družino socialne zadeve in enake možnosti, ministrica za pravosodje škof evangeličanske, cerkve a.v. mag. Leon Novak v Republiki Sloveniji, moralni teolog in predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Gabrijel Kavčič, mufti Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji magister Nevzet Porić, srbska pravoslavna cerkev Metropolija zagrebško ljubljanska arhirejski namestnik za Slovenijo duhovnik Aleksandar Obradović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije prof. dr. Bojana Beović, Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko, Slovensko zdravniško društvo Hiša Ljubhospica, prof. dr. Borut Ošlaj, Filozofska fakulteta, izr. prof. dr. Roman Globokar, predstojnik katedre za moralno teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani, dr. Peter Golob, predstojnik urgentnega centra Splošna bolnišnica Izola, dr. Urban Vrtačnik, prof. dr. Marija Petek Šter, predstojnica katedre za družinsko medicino pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, dr. Jernej Benedik Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin, prof. dr. Borut Škodlar, vodja Enote za psihoterapijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, doc. dr. Tadej Strehovec, docent pri Katedri za moralno teologijo Teološke fakultete v Ljubljani, prof. dr. Matjaž Zwitter, Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru, prof. dr. Alojz Ihan Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, Peter Tomažič generalni tajnik Slovenske Karitas, Biserka Marolt Meden, Srebrna nit, združenje za dostojno starost, DDR, Andrej Pleterski, Srebrna nit, združenje za dostojno starost, doc. dr. Božidar Voljč, Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko, Renata Jakob Roban, predsednica Slovenskega društva Hospic, doktor Mitja Deisinger, Fakulteta za pravo in poslovne vede, doktor Maja Ebert Moltara, vodja Oddelka za akutno paliativno oskrbo pri Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Potem pa sem na predlog poslanskih skupin, in sicer Levice, svobode, Nove Slovenije in Slovenske demokratske stranke, seveda vsak je predlagal različne vabljene, še dodatne na sejo, vabila še naslednje: g. Janeza Kramarja, Slovensko društvo Hospic, Območni odbor Dolenjska, Posavje in Bela krajina, Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Enoto za internistično onkologijo, Univerzitetni klinični center Maribor, doktor Andrej Žist, Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin, prof. dr. Brigita Skela Savič, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, doc. dr. Luka Mišič, predsednica Slovenske filantropije, Anica Mikuž Kos, Onkološki inštitut Ljubljana, prim. dr. Jožica Červek, Univerzitetni klinični center Ljubljana in Medicinska fakulteta prof. dr. Zvezdan Pirtošek, Inštitut za filozofske in religijske študije Znanstveno raziskovalno središče Koper, doktor Lenart Škof, izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti, prof. dr. Renata Salecl, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, izredni prof. dr. Friderik Klampfer, izredna prof. dr. Vesna Vuk Godina, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, zastopnico pacientovih pravic go. Olgo Petrak, Zavod Republike Slovenije za presaditve organov in tkiv Slovenija Transplant dr. Andrej Gadžijev, rektor vikariata Zavod Antona Martina Slomška dr. Ivana Štuheca, ki je tudi moralni teolog, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, prof. dr. Dragan Petrovec, civilna iniciativa Glas ljudstva, dr. Dušan Keber, višji sodnik svetnik na Upravnem sodišču Republike Slovenije, izredni prof. dr. Boštjan Zalar, ki nam je, mislim da poslal tudi posebno opravičilo s pojasnilom, potem sodnico na Okrožnem sodišču v Novi Gorici, doktor Natašo Valentinčič, Gibanje za otroke in družine, gospod Aleš Primc, zastopnica pacientovih pravic, doktor Duša Hlade Zore, ki je tudi z nami in mislim, da bo tudi v imenu Olge Petrak danes spregovorila na seji, doktor Janez Markeš, prof. dr. Darko Štrajn, Univerza v Novi Gorici in Fakulteta za humanistični študij v Ljubljani, koordinatorica Pohoda za življenje Urša Cankar Soares, predsednik Slovenske medicinske akademije doktor Pavel Poredoš, novinarka in publicistka prof. dr. Manca Košir, ter tukaj imam zapisano še Slovensko Karitas. Ampak mislim, da je z nami tudi njen predstavnik. Od vabljenih so se opravičili: prof. dr. Roman Globokar, doc. dr. Luka Mišič, Olga Petrak, izr. prof. Vesna Vuk Godina, prof. dr. Brigita Skela Savič, prof. dr. Marija Petek Šter, doktor Ivan Štuhec, izr. prof. dr. Boštjan Zalar, prof. dr. Manca Košir, doc. dr. Tadej Strehovec, Urša Cankar Soares ter prof. dr. Bojana Beović.

S sklicem seje ste kot gradivo prejeli: članki z dne 13. marec 2023, ki so objavljeni na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem. In sedaj pričenjam z obravnavo te točke dnevnega reda. In najprej mi dovolite, da povem čisto na kratko nekaj uvodnih besed o razlogih za sklic današnje seje komisije.

V javnosti, kot veste že dlje časa, se odvija razprava o vprašanju evtanazije. Sicer malo bolj po tihem, potem vedno bolj na glas, zlasti zaradi tega, ker je bil zakon vložen v Državni zbor. Mislim, da so koalicijske poslanske skupine potem vložile zahtevo za splošno razpravo glede tega zakona, ampak zaenkrat ko vidim, ga ni pred poslanci Državnega zbora. Jaz osebno se zavedam, da gre za izjemno zahtevno vsebino, na katero je potrebno pogledati z različnih zornih kotov, torej večplastno, da je tudi to vsebina, ki je občutljiva, ker posega prav na vsa področja človekovega življenja.

Razprava o evtanaziji bistveno presega prostor individualne etike. Lahko rečemo, da sodi v prostor družbene etike. Vprašanje evtanazije se namreč dotika prav vseh temeljnih človeških odnosov in tudi moralno etičnih vprašanj. Pri evtanaziji nas zato ne sme zanimati samo vprašanje legalne uzakonitve, ampak predvsem, in to bi si želela, da danes s tako eminentnimi gosti, ki ste prišli na to sejo komisije, spregovorimo predvsem o tem, kaj bi takšna uzakonitev, v kolikor bi do tega dejansko prišlo, prinesla v ta prostor v duhovnem smislu, v filozofskem smislu, v čisto človeškem smislu in družbenem smislu. Predvsem pa je danes namen te seje, tako sem jo jaz prvotno tudi s takim namenom sklicala, da govorimo o svetosti življenja. Torej, da je življenje sveto. In izhajajoč iz dejstva, da je življenje sveto, potem pogledati tudi na vprašanje evtanazije.

Pri vprašanju evtanazije se soočamo z mnogimi moralno etičnimi dilemami, ki zajemajo tako etos zdravstvenih poklicev, kot zaupanje pacienta v zdravnika. Obenem pa moramo, kot že rečeno, na to pogledati še zlasti v luči svetosti življenja, čemur sledi tudi slovenska Ustava Republike Slovenije, ko govori v 17. členu o nedotakljivosti človekovega življenja.

Razmislek na današnji seji bi, po mojem mnenju, moral iti tudi v smeri, da se zavemo, da bolečina drugega, ki jo sicer blažimo z različnimi sredstvi in tudi s paliativno oskrbo, lahko v nekom vzbudi sočutje in naredi lahko, da se določena oseba odmakne od lastnih ciljev, raje v preživljanje časa s človekom v bolečini. Torej, premik od ciljev lastnega vzpona v izkušnjo nesebičnosti biti samo ob človeku, ki izkuša bolečino, in zagotovo ob tem izkuša tudi strah.

Mnogi bolni res več ne morejo komunicirati z besedami in razumom, lahko pa še vedno komunicirajo z dotikom, z bližino, s hvaležnostjo in ljubeznijo.

Želela bi reči tudi to, da živimo v družbi, ki se misli na smrt izogiba, čeprav ne bi smelo biti temu tako. O smrti bi se morali pogovarjati, tako kot je rojstvo del procesa življenja, je tudi smrt del procesa življenja naravnega. Starejše ljudi se nekako umika od nas stran. Dejstvo je, da veliko starejših ljudi umre v bolnišnicah, umre v domovih za starejše občane. Vemo, kaj se je dogajalo tudi v času covida. Vidimo tudi lahko, kako neobčutljiva družba smo postali, kako tudi nestrpni, tudi nehumani znamo biti do starejših. Spomnimo se samo na nesprejemljivo ravnanje, ki se je dogajalo v DSO v Trebnjem. Posnetki, ki te prav prizadenejo in jih je izjemno težko gledati. Skratka, gre za takšna nedopustna ravnanja in upam, da se kot družba iz tega vsaj nekaj naučimo. Umirajoči se mora pripraviti na smrt z najvišjo možno zavestjo, tako pravi eden izmed velikih moralnih teologov Bernhard Hering. Da je potrebno umirajočemu pomagati, da lahko umre svojo smrt. Ivan Ilih, tudi teolog, vidi v odprtosti za resnico o svoji smrti celo bistveno prvino človeškega zdravja in pravi takole, citiram: "Zavestno žive ta krhkost, individualnost in človeška odprtost za doživetje bolečine napravijo bolezen in smrt za integralni sestavni del človeškega življenja. Sposobnost, da to troje samostojno obvlada, je temelj njegovega zdravja." Konec citata. Torej govorimo o pogumu za resnico in zavestno življenje v senci smrti je še posebej pomembno za zdravstvene poklice, tako pravi že prej omenjeni Hering, ki zapiše še to, citiram: "Odnos do pacienta, posebno do umirajočega, je zelo odvisen od tega, kako globoko je zdravnikovo vedenje o njegovi lastni umrljivosti."

In zaključila bi mogoče s tem, kar je precej znana zgodba o brezupno strtem in prizadetem človeku, ki je kričal, ki je zahteval evtanazijo. Kaj pa se je potem zgodilo, ko je bil deležen velike pozornosti in učinkovite pomoči? Tega si ni želel več, ampak se je tudi pozdravil. Naj bodo to nekakšna izhodišča za današnjo razpravo. Jaz sem zelo vesela, da ste se odzvali povabilu, da danes opravimo to razpravo, ki je zagotovo zelo pomembna. Še enkrat, zavedam se, da je tudi zelo zahtevna, ampak če so določene stvari prišle v Državni zbor kot je zakon, potem je prav, da malce širše pogledamo na zadeve.

Sedaj pa bom dala besedo naprej vabljenim in tudi želim, da nekako strnete svoje misli nekje do 7 minut in najprej bom dala besedo državnemu sekretarju na Ministrstvu za zdravje gospodu Marjanu Pintarju. Izvolite, beseda je vaša.