Hvala za besedo, predsednica.

Lep pozdrav vsem članicam in članom komisije, spoštovanim gostom, še posebej tistim iz čezoceanskih držav, ki zaradi nas kar naprej vstajajo ob nenavadnih urah, tako da smo jim še posebej hvaležni, kolegicam in kolegom iz ostalih ministrstev!

Ja, definitivno je vračanje Slovencev zunaj meja Republike Slovenije v matično domovino ena od prioritet urada in eden od prioritetnih ciljev tudi ministra Arčona, ki vas lepo pozdravlja, se mudi pri Slovencih na Češkem v teh dneh. Mi smo v minulega dobrega pol leta, kolikor nam je to bilo omogočeno, povečali financiranje fundacije ASEF, društva Vtis in drugih civilno družbenih organizacij, ki se ukvarjajo s tem področjem. Na rednem letnem razpisu smo dali tudi uradno prednost projektom, ki se usmerjajo v mlade v najširšem pomenu te besede. Na novo smo vzpostavili financiranje nekaterih dejavnosti, ki mogoče s povratništvom niso neposredno povezane, ampak so povezane s tistim prvim ukrepom mogoče, ki ga je omenil dr. Valentinčič in s to, bi rekla, mentaliteto in percepcijo, ki postavlja širši intelektualni okvir v državi in zunaj nje. Na primer v projekt Popri, ki se ukvarja z nagrajevanjem in razvojem podjetnosti mladih, v katerega so se prvič letos zelo uspešno vključile tudi ekipe iz slovenskega zamejstva in upamo, da se bodo v prihodnje tudi ekipe iz skupnosti, iz izseljenskih skupnosti iz evropskih in drugih držav.

V sodelovanju s slovensko britansko gospodarsko zbornico smo na primer organizirali okroglo mizo na temo povratništva v Londonu, minister je seveda gostil veliko sogovornikov na to temo, o tem smo se in se bomo pogovarjali ob obisku ključnih civilno družbenih organizacij, nazadnje s svetovnim slovenskim kongresom, ob skorajšnjem obisku Švedske se bomo na Danskem pogovarjali z organizacijama Danes Worldwide in Copenhagen Capacity, ki se ukvarjata s tem področjem in pravzaprav vse naše obiske v tujini nekako tudi skušamo povezati s pridobivanjem dodatnih informacij, zamisli in pobud na to zelo pomembno temo.

Jaz mislim, da kdorkoli se s tako imenovanim povratništvom, kroženjem možganov, kroženjem talentov ukvarjal, se je pogovarjal s številnimi odločevalci in dvomim, da ste kdaj naleteli na koga, ki bi vam rekel, ta tema ni pomembna, ne. Tako da, samo reči, da je ta tema pomembna in da ji posvečamo pozornost, pač ni dovolj, ampak je res, po kar dolgih in kompleksnih razpravah trenutek, ko je treba zelo jasno definirati korake, ki nas bodo pripeljali do akcijskega načrta za vzpodbujanje kroženja talentov in vračanja Slovencev zunaj meja Republike Slovenije v matično domovino. Na uradu definitivno želimo v tem procesu igrati ključno proaktivno vlogo in smo razmislili o tem, kako naj teče ta proces. Začeti in s to fazo pravzaprav dela smo že pričeli, je vsekakor treba z mapiranjem študij raziskovalnih vsebin, dejavnosti, imamo ta ciljni raziskovalni projekt, ki je dejansko obsežen, ne samo fizično, ampak v bistvu tudi po področjih, ki jih obravnava. Imamo študijo društva Vtis, imamo druge dokumente. Nedavno je dejavnosti Vlade na področju preprečevanja tako imenovanega bega možganov na primer revidiralo tudi Računsko sodišče in ugotovilo, da je tudi še precej prostora za izboljšave. Morda se bo izkazala tudi potreba po dodatnih strokovnih podlagah, vsekakor po recimo strukturiranih natančnih statističnih podatkih o dinamiki in obsegu izseljevanja, skratka, ta faza zbiranja, bi rekla, in mapiranja gradiv teče.

Nadaljevali bomo z vodenjem z vodenim dialogom s civilno družbo in stroko in potem vodenim dialogom z ministrskimi resorji. Zakaj sem rekla vodenim? Zaradi tega, ker je seveda pomembno ohraniti ta bottom-up princip, se pravi, ne delati stvari od zgoraj navzdol, hkrati pa pravzaprav mislim, da je naša dolžnost, da pripravimo dovolj dobra izhodišča, podlage, da je ta dialog sicer širok, ampak tudi učinkovit, ker pravzaprav, če teh vzpostavljenih kanalov komunikacije ni, se nam potem zgodi, da je to res spet nek dolgotrajen, nepregleden proces, ki na koncu ne pripelje do konkretnih odločitev.

Vsebina tega akcijskega načrta seveda bi morala biti kompleksna. Najprej bi morali definirati cilje. Ko se pogovarjamo o tej temi se nam zdi, da so cilji nekako vnaprej jasni, torej da vsi vemo kaj želimo, kaj hočemo, ampak dejansko že minimalna poglobitev pokaže, da ni tako. Se pravi, kaj je tisto kar je v ospredju teh naših prizadevanj. Zdaj, včasih poslušamo recimo ali pa beremo članke o tem, koliko Republika Slovenija vloži v vsakega recimo univerzitetno izobraženega človeka, v njegov izobraževalni proces in koliko potem izgubi, če se ta človek preseli v tujino. Verjetno je to nekoliko preveč, bi rekla, poenostavljen shematičen pristop k zadevi. So vendarle cilji Republike Slovenije, da na splošno poveča število visoko ali specializirano nišno izobraženih ljudi v državi, da poveča število ljudi na področju deficitarnih poklicev oziroma poklicev prihodnosti, kot se zdaj reče, pa tudi mislim, da ohrani stik s slovenskimi skupnostmi zunaj meja Republike Slovenije, tako v sosednjih državah kot v drugih.

Najpogosteje, ko govorimo o vračanju, govorimo o vračanju visoko izobraženih posameznikov, govorimo o vračanju raziskovalcev in profesorjev in docentov, govorimo deloma o vračanju posameznikov z deficitarnimi poklici, o čemer smo se pogovarjali tudi v prvem delu v tej zelo zanimivi predstavitvi zelo zanimive študije, ampak konec koncev to ni, v bistvu to ne zaobjema celotnega, bi rekla, področja razmišljanja. Mi bi lahko razmišljali o vračanju potomcev slovenskih izseljencev iz držav, kjer so velike slovenske skupnosti, denimo Argentine. Lahko razmišljamo in razmišljamo o vračanju potomcev iz slovenskih izseljencev iz držav v katerih so socialne in ekonomske razmere problematične. V tem smislu tudi že teče en postopek povratništva, torej repatriacije iz Republike Venezuele. Lahko razmišljamo o vračanju izseljencev iz sosednjih držav, novodobnih izseljencev, recimo Avstrije, predvsem niti ne toliko Italije in konec koncev je tako, da so nekateri predeli Evrope, ne Evropske unije, iz katerih obstaja velik interes za priseljevanje potomcev izseljencev slovenskega rodu v Republiko Slovenijo in je tu v bistvu vedno neka igra tega v bistvu, kaj si Slovenija želi in kako pravzaprav postavlja pogoje za vračanje teh posameznikov. Cilji morajo biti definirani tudi glede na to, v kaj se bomo usmerili kdaj si torej pričakujemo in si želimo, da se bodo Slovenci vračali oziroma se priseljevali v državo. To je vprašanje vračanja po študiju, vračanja mladih družin. Vprašanje delnega vračanja. Mi mogoče, ta izselitev in vrnitev nista več tako absolutna pojma kot sta bila, ne vem, v 19. stoletju, ko se je nekdo v Trstu usedel na ladjo za Južno Ameriko in ga potem nihče ni videl več, ampak dejansko govorimo o mobilnosti, se pravi, gre tu tudi za vprašanje privabljanja recimo določenih skupin, da se delno vrnejo ali pa, da se celo samo, da se ne vrnejo fizično, ampak da se vrnejo v smislu sodelovanja z državnimi ustanovami in gospod…, z našimi ustanovami in gospodarskimi družbami in tu se mi zdi res zelo zanimivo tudi vprašanje zamejstva in vprašanje čezmejnih dnevnih migracij, ki jih je veliko in vedno več. To je spet eno področje, ki je zelo, zelo zanimivo. In konec koncev to, kar je dr. Valentinčič tudi poudaril na koncu in se mi zdi zelo pomembno, da ko v Sloveniji govorimo o begu možganov, ne smemo razmišljati samo o ozemlju Republike Slovenije, ampak o celotnem našem kulturnem prostoru, ker se ta beg možganov dogaja povsod in verjetno, da ko razmišljamo o begu možganov, moramo pri tem upoštevati tudi beg možganov znotraj države, se pravi, ta brain drain in brain game se še vedno dogaja, ampak dejansko gre za priseljevanje mladih ljudi iz bolj oddaljenih, bolj ruralnih, infrastrukturno slabše razvitih okolij v urbana središčna okolja, itn., in v bistvu ta vidik notranjega preseljevanja niti ni tako zelo nepovezan z vidikom izseljevanja v tujino.

Naslednja faza je seveda določiti nabor ukrepov. Mislim tisti, ki še niste, vam res svetujem, da preberete vsaj ta priporočila ukrepov za omilitev posledic bega možganov, ki so nastali, kot bi rekla, eden od outputov tega ciljnega raziskovalnega projekta, ker je to zelo zanimivo branje, ampak pri ukrepih je tako, je ena skupina ukrepov, ki so specifično namenjeni povratnikom in se zanje lahko vzpostavi zakonske rešitve po meri, kot na primer priznavanje znanstvenih dosežkov, čeprav tudi ni lahka tema, ali pa oblikovanje te tako imenovane vstopne točke za povratnike. So ukrepi o katerih tudi govori študija, ki morajo biti sprejeti na širši ravni, ne morejo biti usmerjeni samo k povratnikom iz tujine. Na primer, digitalizacija storitev javne uprave. To je eno zelo veliko področje ali pa sprememba vloge stalnega bivališča pri dostopu do storitev in pravic ali pa prožnost, o kateri tudi je govoril dr. Valentinčič pri vstopanju v obvezno zdravstveno zavarovanje. In potem so ukrepi pri katerih je potrebno upoštevati ravnotežje med povratniki in drugimi državljankami in državljani in se izogibati možnosti, da tu nastanejo neke, bi rekla, neka diskriminatorna določila, kot je na primer sklad za pomoč pri ustanavljanju podjetij, posebni osebni prejemek, celo za povratnike imajo nekatere države, davčne olajšave za posameznike. Se pravi, tu mora biti neka zelo velika skrbnost, da dejansko ne nastane neka situacija, ki bi jo recimo, da državljani videli kot problematično. Nazadnje pa se mi zdi, da je zelo pomembno razmišljati tudi o ukrepih, usmerjenih delodajalcem. Se seveda pri zasebnih delodajalcih država res lahko daje priporočila, lahko omogoča izobraževanje, dostop do podatkov in tako naprej, je pa res, da so tudi pravne osebe v javni lasti ali upravljanju, in da je konec koncev tudi država delodajalec, se pravi, da na tej ravni se tudi neki ukrepi, ki večajo pravzaprav to kulturo pri zaposlovanju, pri napredovanju, ki v bistvu uvajajo neke sodobne, tudi metode skavtinga, iskanja talentov in tako naprej, lahko uveljavljajo.

In seveda zelo pomembno se mi zdi pri kateremkoli akcijskem načrtu, da se definirajo kazalniki, in da se opredeli vrednotenje, da se torej presoja učinkovitost in gospodarnost ukrepov, je pa res, da je potem, ko so enkrat ti ukrepi doseženi, se pravzaprav delo šele začne. Če mi kot država res želimo ponuditi nek jasen nabor, neko košarico ukrepov namenjeno povratnikom, to pomeni v bistvu uvajanje zelo, zelo velikega števila zakonskih sprememb, sprememb zakonov, sprememb podzakonskih aktov. To je res potem obsežen napor in seveda potem tudi pride tista točka, ki jo imamo vsi najraje, torej je treba definirati proračunske vire in vzpostaviti sistemsko financiranje. Mislim, da najbolj žalostno je, da se v bistvu neki ukrepi domislijo, uskladijo z najširšim krogom sogovornikov, in da potem ostanejo na papirju zaradi tega, ker sistemskih proračunskih virov ni.

V sklopu tega akcijskega načrta se absolutno lahko pogovarjamo tudi o tem tako imenovanem one stop shop, se pravi, vstopni točki, ki je lahko fizična, lahko digitalna, lahko hibridna, ampak se nam zdi pomembno, da se dejansko najprej v bistvu ta prvi del jasno definira, in da potem vstopna točka zaživi tako kot je treba. Jaz si predstavljam, da nekemu visoko funkcionalno in digitalno pismenemu, izobraženemu mlademu posamezniku, ki se vrača v Slovenijo, pač ne potrebuje neke osnovne podpore pri urejanju svojih administrativnih opravil, potrebuje neko drugačno storitev, se pravi, da je tu za v bistvu vzpostavitev vstopne točke je definiranje vseh ostalih predhodnih korakov nujno potrebno.

Jaz bi rada poudarila, da številne dejavnosti že obstajajo, se že izvajajo, nekatere neposredno, nekatere posredno povezane z ukrepi, ki jih želimo oblikovati in izvesti. Ne vem, ukrepi za mobilnost mladih, ki jih izvaja Urad za mladino ali pa prizadevanja za internacionalizacijo gospodarstva, ki jih izvaja SPIRIT Slovenija in še, ne vem, dvajset takih bi verjetno lahko naštela. Obstajajo, kot je omenila prej ali dr. Hacinova, tudi že sprejeti in veljavni dokumenti, ki omenjajo kroženje znanja, recimo strategija internacionalizacije visokega šolstva, pravkar sprejeta. Ne bom naštevala številnih civilnodružbenih pobud, ki tečejo na to temo. Tisti, ki ne poznate dejavnosti ASEF in vtisa, je res zelo dobro to si ogledati. Deluje tudi program dr. Aleša Debeljaka, ki se specifično ukvarja z akademsko oziroma znanstveno sfero. Se mi zdi, da je največja težava ta, da je pretok informacij med segmenti, med resorji, ne bom rekla šibek, ampak nezadosten, in da v bistvu teče cela vrsta mogoče med sabo ne dovolj povezanih, neusklajenih dejavnosti, in ker ni definiranih strateških ciljev, mogoče te dejavnosti nimajo takšnega učinka kot bi ga lahko imele.

Na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu se predvsem borimo proti temu, da bi se ta vprašanja getoizirala. Meni se zdi super, da se na uradu in na komisiji s temami, ki zadevajo Slovence živeče zunaj meja ukvarjamo, to nam tudi nalaga in nam daje to častno nalogo zakon, naš krovni zakon, ampak recimo vprašanje vračanja akademskih talentov ali pa, ne vem, vprašanje odnosov na splošno s skupnostmi zunaj meja ne more biti samo vprašanje MVZI, ne more biti samo vprašanje urada, ampak bi tu v bistvu res meje med vrtički morali res res res zelo odločno podirati. Medresorsko sodelovanje v Vladi je dobro in na marsikaterem področju smo naredili zelo pomembne korake naprej, konkretno na področju gospodarstva, kjer se dejansko vzpostavljajo v bistvu stvari, ki jih do zdaj nismo poznali, ampak po drugi strani, prej omenjena repatriacija, na katero smo na uradu zelo ponosni, ki je zelo pomemben proces. Kolikor smo ponosni, toliko težav nam povzroča, tako, in se v bistvu, je v bistvu to medresorsko sodelovanje kontinuirano, kaže kar naprej v bistvu neke nove probleme, ki se odpirajo, tako da je treba res pri, če hočemo biti uspešni pri takih projektih, se dejansko vse te, bi rekla, vrtičke in meje odpreti.

Na splošno se mi zdi, da bi bilo prav, da posodobimo naš pogled na izseljevanje in na vračanje, da se nam torej tu miselni horizont nekoliko odpre. Tudi, da posodobimo do določene mere naš pogled na identiteto. Mi imamo danes ljudi in zgodovinske in novodobne izseljence, ki v bistvu si gradijo kulturno, jezikovno in vsakršno identiteto, ki je do neke določene mere sestavljena, ki je kompleksna in to je treba v bistvu v sprejemanju ukrepov spoštovati. Da se izognemo temu, da bi delali moralno paniko, in da bi, recimo res, govorili o tem samo kot o nekem velikanskem problemu, saj če malo pogledamo, dr. Valentinčič, ki je specialist tudi za zgodovino migracij, pa dr. Kacinova tudi, vemo da moralna panika je bila značilnost odnosa do izseljevanja v marsikaterem zgodovinskem obdobju in v bistvu ta moralna panika nikoli ni bila konstruktivna. Predvsem pa bi rekla, da dajmo res v duhu tistega, kar sem rekla prej, malo razširiti tudi naše razumevanje tega, kaj pomeni Slovenija, kaj pomeni slovenstvo. Ne glede na to, koliko govorimo o tem, se nam prepogosto zgodi, da dejansko se na mejah ozemlja Republike Slovenije ustavijo tudi stvari, tudi ukrepi in tudi dejavnosti, ki bi lahko segale čeznje.

Hvala.