Najlepša hvala. Dovolite mi, da vas v začetku tudi jaz pozdravim in se pridružujem uvodnim besedam kolega Dejana. Hkrati se zahvaljujem za povabilo, da sem danes lahko tukaj z vami in delim rezultate spoznanj naše delovne raziskave oziroma našega delovnega področja, ker v znanosti nimamo velikokrat priložnosti za takšne dialoge, tako da najlepša hvala.

Glede na to, da je bilo uvodoma že kar podrobno predstavljeno, pregledno, kaj se je dogajalo znotraj naše raziskave, bi nas pred diskusijo morda povrnila na srčiko razmisleka o, dajmo reči, krepitvi mehanizma mednarodnega kroženja talentov, s čimer smo se v zaključku pri CRPU najbolj ukvarjali. Nato bi pa pogledala skozi perspektivo ožje populacije ljudi, zajete v to raziskavo, to je z doktorji znanosti, ki se v številnih vidikih pridružujejo občim stališčem 2036 oziroma 2000… ja, 36 udeležencev, ki smo jih na koncu upoštevali, pa vendar, glede na situacijo v kateri danes v Sloveniji smo, glede na pozicijo, ki jo v političnih diskurzih, ki se pripisuje znanosti, to je znanstveno raziskovalni dejavnosti in visokošolski dejavnosti, bi morda skozi ta vidik nas še enkrat vrnila na ključne izzive našega okolja, s katerimi se bomo morali srečati, če bomo hoteli rešiti izzive, ki jih je predstavil Dejan, zelo, zelo podrobno, vključno z alternativami, ki se nam že odpirajo. Zdaj, kot sem rekla, v bazo podatkov znotraj širše populacije je bilo vključenih 239 doktorjev znanosti, ca uravnoteženo po spolu, povprečna starost 40 let, tudi po družinskem življenju oziroma zakonskem stanu je bilo približno pol pol in interdisciplinarno so bili usmerjeni, ni naravoslovje tako vseobsegajoče, kot si običajno predstavljamo, se pravi 37 % je bilo iz naravoslovja, 21 % družboslovja, tehnika 16 % in humanistika 10 % naših znanstvenikov, ki delujejo po svetu. 59 se pravi skoraj 60 % naših sogovornikov je zaposlenih kot raziskovalcev predavateljev na tujih univerzah ali znanstvenih inštitutih, 25 % v zasebnem sektorju, ostali pa drugje. Po državi, kje trenutno bivajo, ker mi smo zajeli tudi povratnike, je pravzaprav večina naših sogovornikov z doktoratom prihajalo iz Slovenije 38 %, potem pa sledijo Združene države Amerike 14 %, Velika Britanija 13 % in Nemčija 5 %, ostalo pa so razpršeni po vseh državah po svetu, bom rekla. Večina respondentov, ki smo jih zajeli in ki so se nam odzvali, to je 57 % se ne želi preseliti v drugo državo, najsi bo, da so v Sloveniji ali da živijo v državah, ki sem jih omenila. Najpogostejši razlogi za odhod v tujino znotraj znanosti pa so študij in pa zaposlitev, večina se jih pravzaprav izseli zelo na hitro, ko se pokaže priložnost, so pa kar okoli 40 % takšni, ki so svojo kariero mednarodno dalj časa načrtovali. Zdaj bi se pa osredotočila kar naključno, to so dejavniki izselitve, kjer se splošnim že omenjenim dejavnikom doktorji znanosti osredotočajo predvsem, ne toliko kot bi mislili, na osebne dohodke, ampak predvsem na pogoje za raziskovalno delo, se pravi, pogoji za delo ali pedagoško delo, se pravi, znanstveno, pedagoško, raziskovalno delo, za pomanjkanje pogojev za samostojno raziskovalno delo in avtonomijo ter, kot je bilo že omenjeno, relativno tog sistem in pomanjkanje možnosti mlajšim, da bi ustanovili lastne raziskovalne skupine. Morda se bo to z novim Zakonom o raziskovalni dejavnosti uredilo. Ne vemo še, ker smo na začetkih implementacije. In pa, v preteklosti je bil pomemben pogoj, pomemben razlog nestabilno financiranje znanstveno-raziskovalne dejavnosti v Sloveniji, kar delno tudi že spreminja nov zakon, pa še vedno pravzaprav je razmerje, ki naj bi ga po implementaciji uspešni, poudarjam, če bo do nje prišlo, še vedno ostaja razmerje 60:40, 70:30 odvisno, kako bo v prihodnjih letih z BDP v Sloveniji in kako bo z gospodarsko dejavnostjo.

V nasprotnem so dejavniki privlačnosti s strani držav, kamor pretežno naši odhajajo, se pravi, omenila sem Združene države Amerike, Veliko Britanijo in Nemčijo, vemo da to so države, ki so ekonomsko zelo močne. Mi moramo imeti v glavi, da pravzaprav izseljevanje znanstvenega kadra iz izvorne države se začne s procesom rekrutiranja, ne s procesom nezadovoljstva posameznika, ampak z globalnim procesom rekrutiranja talentov, ki jih ta proces poženejo razvitejše države danes po svetu in to so omenjene države. In tudi tokovi naših visoko usposobljenih ljudi so v povezavi s kanali rekrutacije in ker so te države ekonomsko močnejše, seveda lahko vedno ponudijo ekonomsko ugodnejše položaje ljudem, ki iščejo mednarodne priložnosti za znanstveno- raziskovalno, pa tudi drugo strokovno profesionalno napredovanje. To moramo imeti v glavi, ko iščemo odgovore na izzive znotraj Slovenije, ki v globalnih razsežjih, bom rekla, vulgarno sociološko sodi v neko pozicijo pol periferije pol centra. Mi smo pretočna država, smo država odseljevanja in priseljevanja in to bi morali nekako znotraj razmisleka o kroženju talentov uporabiti ne samo pri razmisleku kako zagotoviti vračanje naših ljudi, ampak tudi, kako odpreti naše prostore za prihod ljudi iz drugih držav, ki morda sodijo, gospodarsko gledano, v druge prostore kot razvitejši centri. Tam bomo lažje konkurenčni in seveda govorimo o rekrutacijski politiki načrtovanja brain gain, neprivlačnosti, in znotraj privlačnosti so znanstveniki izpostavljali pogoje za raziskovalno delo, primerno opremljenost laboratorijev in delovnih okolij in pa nasploh, da so določene zaposlitve sploh lahko dobili, ker Slovenija kot majhna država nima tako razvejane poklicne strukture, ki je v znanosti včasih zelo specialna in pač nimamo specializacije, zato ožje fokusiranim znanstvenikom ne ostane drugega, kot da poiščejo priložnosti v državah kjer te ponudbe obstajajo.

Zdaj, njihov odnos do vrnitve, mogoče da še izpostavim. 23 % jih je že nazaj v Sloveniji, 30 % jih navaja, da bi se vrnili, če bi se v Sloveniji ustvarili določeni pogoji, 23 % oziroma 24 % pa izjavlja, da se sploh ne bi vrnili v Slovenijo. Zakaj? Tisti, ki pravijo, da se bodo nekoč vrnili v Slovenijo, se bodo zaradi socialnih mrež, družinskih navezav in pa zaradi boljših naravnih in socialnih pogojev. Se pravi, Slovenija ima določen potencial, ki ga ne izpostavljajo samo naši ljudje, ki živijo po svetu, ampak tudi tisti, ki prihajajo k nam in vidijo, razumejo življenjski standard v širšem pomenu besede. To je ne samo v višini osebnega dohodka, ampak v razkoraku, ki ga imamo med zaslužkom in življenjskimi stroški, se pravi ter znotraj priložnosti, ki jih okolje, v katerem živimo, ljudem ponuja. Se pravi, kljub vsemu nekaj dragocenega v družbenih odnosih, vrednotah in naravnem okolju Slovenija ima in to bi bilo dobro, da bi mogoče v prihodnje gojili in razvijali. Tisti, ki bi se vrnili, če bi spremenili določene pogoje, izpostavljajo, da bi morala biti znanost še bolj mednarodno vpeta in odprta, da bi se morali povečati priložnosti za zaposlitev pri vračanju, ker ljudje pri vračanju nimajo možnosti za vključevanja v, dajmo reči, raziskovalne, visoko šolske in pa visoko strokovne kroge na enakovreden način. In tukaj bi bili potrebni določeni reintegracijski mehanizmi, manj birokracije, dvig profesionalnih in etičnih standardov, večje možnosti profesionalnega napredka, predvsem pa povečanje cenjenosti znanosti v slovenski družbi in tudi državi. Mi veliko o znanosti govorimo. Ko pa delamo neke analize družbene dinamike, predvsem tudi politične dinamike, kako se to prevaja v zakone, pa vidimo, da znanost dejansko nima položaja, kot bi pričakovali glede na aktualne politične diskurze. Govorim trenutno o eni strani, kjer se znanost postavlja v ospredje kot prebojno področje, po drugi strani pa plačna nesorazmerja, kjer je znanost, to je enako raziskovalna dejavnost in visokošolska dejavnost, večinoma vpeta v specifičen steber. Ne bom šla v večje podrobnosti, ker plačna nesorazmerja poznate in to je tisto, kjer se dejansko kaže ugled neke poklicne dejavnosti. Ljudje, ki so rekli, da se o vrnitvi v Slovenijo sploh ne razmišljajo, se pravi znanstveniki, pa 50 % njih tudi znotraj doktorjev znanosti, ne samo celotne populacije, razmišljajo o tem, da bi z veseljem sodelovali s slovensko znanostjo znotraj, se pravi nacionalnih okvirih in navajajo tudi različne možnosti v obliki mentorstev, predavanj, gostovanj, potencialne habilitacije, ki bi bila možna vzporedno na slovenskih univerzah, četudi so habilitacije že na tujih univerzah, znanstveno raziskovalni, mednarodni projekti in tako naprej. Vse to, kar naštevam, pravzaprav za nas ni nekaj novega. Namreč problem, razmislek o odhajanju visoko izobraženih in usposobljenih ljudi iz prostora slovenske države ni nov. O tem se je v Republiki Sloveniji v času jugoslovanske države razmišljalo že v 70. letih in pozneje v 80. letih, v drugi polovici od 1986 naprej, ko se je pravzaprav oblikovalo kar nekaj programov in se je izoblikovala ideja tako imenovane tretje slovenske univerze, ki takrat ni bila mišljena kot primorska univerza, ampak kot mednarodna, močna in finančno podprta institucionalizirana mednarodna mreža slovenskih znanstvenikov in tistih, ki so s slovensko znanostjo pripravljeni sodelovati. Tudi ti programi so podrobno opisani v poročilu in pa pri avtorjih, ki so se bolj podrobno s tem ukvarjali, zato naprej ne bi šla. Mislim pa, da imamo tudi na domačih tleh že veliko idej v preteklosti, ki se niso sprovedle, kako lahko to uredimo.

Naj za zaključek samo še omenim, da moramo svoje razmisleke o tem kako vzpostaviti mednarodno kroženje talentov, uspešno mednarodno kroženje talentov v slovenskih programih, kontekstualizirati v trenutno stanje in v prvo vrsto postaviti seveda problem ugleda znanosti in razvojnih poklicev znanstveno raziskovalne dejavnosti tudi v privatnem sektorju, v naših, v naši družbi in znotraj političnih programov oziroma normative.

Potem, naj omenim, da razmislek o tem poleg že omenjenih zakonov in pravilnikov vsebuje tudi v novembru predstavljena strategija internacionalizacije visokega šolstva in znanosti, ki je bila v delovnem osnutku pripravljena na razvojnem svetu in na 18. strani, se pravi na nekaj straneh, se tudi tukaj že reflektira težave, o katerih govoriva. Je že inkorporirano v program strategije, da je potrebno oblikovati nacionalno okolje, ki bo vzpodbudno za internacionalizacijo in znotraj tega naslavljajo številne posodobitve, vključno z odpravo že omenjenih administrativnih ovir in pa vzpostavitve reintegracijskih mehanizmov in mehanizmov krepitve informiranja za povratne potencialne povratnike.

Tako da, mogoče bi to zaenkrat bilo dovolj, potem pa, če bo kakšno vprašanje še.

Najlepša hvala.