Hvala lepa, spoštovana gospa predsednica, spoštovani člani komisije, spoštovana državna sekretarka in seveda tudi vsi ostali danes navzoči. Posebej lepo pozdravljam te, ki ste prišli danes iz zamejstva po tem ne najlepšem vremenu, seveda poseben pozdrav pa tudi vsem, ki ste danes virtualno z nami povezani z izseljenstva in dovolite, tako da čisto spontano, kot sem slišal, so nekateri tudi preko virtualno povezani, da podelim eno tako zgodbico, ki lepo kaže kako se vprašanje slovenskega izseljenstva spreminja in s tem mislim, da lepo ponazarjam, da ob tem, ko kot država iščemo neke nove pristope, ki jih potrebujejo ti, ki danes odhajajo, torej, ker so vendarle nekako ljudje z drugačnimi značilnostmi, vendarle potem take spremembe bi dobrohotno vplivale tudi na sodobne izseljence, ki so tradicionalnega izvora, torej drugo, tretjo generacijo, kajti svet se spreminja. Torej zgodbica, ko sem v Avstraliji srečal enega potomca izseljencev iz, torej sam se je izselil kot zelo majhen otrok iz mojega domačega kraja, je rekel, da ko so se izselili, bi moral en stric pozdraviti, pozdraviti na železniško postajo ga ni bilo. Iin je rekel, tri mesece smo botrovali, da smo izvedeli, kaj je bilo, ker tri tedne je trajalo potovanje v Avstralijo s parnikom potem tri tedne je nazaj teklo pismo in potem še njegov odgovor tri tedne. No, in ta isti gospod mi zdaj včasih napiše po Facebooku, pravkar sem te videl, ko si se sprehajal po domačem trgu, ker preko kamere spremlja v realnem času dogajanja, kaj se dogaja v kraju njegovega otroštva. Torej, svet se spreminja in temu primerno se spreminjajo tudi izseljenske skupnosti in zato seveda, ko razmišljamo o novih konceptih, so ti tako za te, ki danes odhajajo, kot za te, ki so mogoče že leta in desetletja zunaj.

Torej, raziskovalni projekt, ki ga danes predstavljamo je razpisalo Ministrstvo za izobraževanje, ker je zaznalo ta problem, torej, da mladi izobraženi odhajajo in da seveda država še išče poti, kako jih zadržati, kako jih privabljati nazaj ali vsaj kako z njimi na daljavo sodelovati. Projekt sta na to financira Ministrstvo za izobraževanje in Agencija za raziskovalno dejavnost. Oba inštituta smo ga izvajali dve leti, od konca leta 2019 do konca leta 2021. Pri sami raziskavi smo se nekako poslužili treh metod. Eno je bila kvantativna raziskava, torej ankete. Tukaj smo zajeli preko virtualnih omrežij okrog 2 tisoč petsto Slovencev. Nato, ko smo prečistili podatke, da bi bili samo relevantni vključeni, smo še vedno ostali preko 2 tisoč ljudi, kar moram povedati, da je izjemno, izjemno velika številka. Ponavadi take raziskave zajamejo sto ali pa v najboljšem primeru par sto ljudi, kar po eni strani kaže, kako zelo aktualna in pereča je ta tematika. Po drugi strani pa tudi nekako, moram reči smo takrat, ko inštitut Asef bili zelo ponosni, da je ta doseg tudi recimo nekako verjetno pokazal, da je institucij pridobil to ime, torej kot neka renomeja teh, ki povezuje sodobne izseljence. Potem smo te ugotovitve poglobili z dvajsetimi prestrukturiranji intervjuji, torej 20 oseb, ki so bile nekako uravnotežene po spolu, izobrazbi, državi, državi bivanja in tako naprej, smo poglobljeno intervjuvali, da so malo bolj razložili to, kar so številke prej pokazale. In potem za konec smo še najprej nekako površno analizirali vse evropske države, kako se one soočajo s temi sodobnimi trendi in katere ukrepe sprejemajo. In iz tega smo nato potem nekako izluščili osem držav, ki so najbolj relevantne in jih poglobljeno analizirali. Torej te države, za katere lahko rečemo, da so na tem področju do sedaj največ naredile in za katere se nam je zdelo tudi, da so v Sloveniji toliko podobne, da bi kakšni ukrepi bili za nas relevantni. Nekako te ključne ugotovitve bom danes predstavil, predvsem tega tretjega vidika, torej kaj druge države delajo, medtem ko na prva dva vidika se bo kasneje osredotočila predvsem kolegica.

Torej, ko smo preko anket spraševali, zakaj so ljudje odhajali, predvsem seveda smo se tukaj fokusirali na mlade in na izobražene, je po eni strani bilo vprašanje nekih konkretnih razlogov, torej zakaj so šli ven. To so bili recimo, da so dobili službo, da so se vpisali na študij, nato ostali zunaj, da so si želeli boljšo plačo, mogoče delati na nekem področju, ki v Sloveniji ni na voljo in tako naprej. Nekateri pa tudi seveda zaradi partnerja, želje po izkušnji in tako naprej. Seveda vsemu temu pa običajno botrujejo tudi neki širši razlogi. Torej večina ljudi, ki gre, seveda tukaj ne gre za neko hipno odločitev, ampak o tem več časa razmišljajo. Tako da razloge, ki so nekako navajali, da so jih do tega napeljevali, so bili slabi, slabi, možni za poklic in karierni razvoj, napredovanje, torej nekako čutili, da so obstali, da bi zunaj imeli boljše možnosti za napredovanje ali celo, da niso imeli dobrih možnosti za zaposlitev, da so se zunaj zaposlili, pa tudi nekako so čutili, da ni nekih primernih izzivov zanje, tako profesionalnih kot za osebno rast. Marsikdo je tudi navajal slabe pogoje dela, recimo, mi smo tukaj posebno pozornost namenili znanstvenikom, ker je seveda tisti nekako najbolj spadajo med to skupino visoko izobraženih in marsikdo seveda je rekel in seveda je bil nekako zaposlen na nekem začetnem mestu, ni bilo možno napredovanja, medtem ko zunaj je takoj lahko prevzel celo raziskovalno skupino, vodil projekte, vodil skupino in tako naprej. No, in eden od petih tako najpogostejših razlogov pa je tudi mentaliteta v Sloveniji, torej marsikdo nekako je mislil, da je naša družba preveč negativna, preveč ostra, lahko bi rekel, izraz, ki ga je nekdo v intervju porabil, da je toksična naša družba. To je o razlogih za odhajanje. No, seveda, kaj pa potem ti, ki so zunaj, torej, ali je to neka dokončna odločitev ali ne, to, kar nas lahko veseli je, da nekje dve tretjini se jih želi vrniti. Torej ti, ki odhajajo seveda niso definitivno za vedno izgubljeni, obstajajo možnosti jih privabiti nazaj, nekateri se potem po določenem obdobju sami vrnejo, bodisi ko izpolnijo nek svoj cilj, izobrazbeni, finančni in tako naprej, take pomembne prelomnice, osebne, za nekatere so recimo rojstvo otroka ali ko se otrok vpiše v prvi razred osnovne šole, torej želijo otroka zaradi kvalitete življenja ali zaradi vzgoje v slovenskem jeziku v šolskem sistemu, se vrnejo, ampak marsikdo pa je tak, torej, ki mu ti vzgibi niso sami dovolj močni, ampak si želi tudi neke spremembe v državi. In potem smo tukaj mi v nadaljevanju tudi nekako poizvedovali, kateri bi bili ti vzroki, o tem več kasneje. Torej pri tej dobri četrtini, ki se pa ne namerava vrniti v Slovenijo, pa jih skoraj polovica odgovarja, da želi sodelovati s Slovenijo, medtem ko dobra polovica nekako tega interesa nima. Zdaj, kar se tega tiče, mogoče tukaj eno tako opombo. Naš projekt se je glasil: Od bega k kroženju možganov. Zdaj kdo točno spada v to kategorijo možganov, to ni neke enotne definicije, nekateri rečejo, da so to tisti, ki imajo kvalitetno izobrazbo, drugi, da so to tisti, ki imajo doktorat, nekateri, da tisti, ki opravljajo, torej kvalificirana delovna mesta, ampak seveda tukaj so možne razne definicije, ni na nas, da nekako ločimo, to je prav, to ni, ampak kar bi želel tukaj poudariti, predvsem ena stvar. Koncept bega možganov je zelo teritorialen koncept, torej ljudje od nekje nekam grejo in to seveda za neko družbo pomeni potem izgubo, za neko družbo pa seveda pridobitev. Medtem ko koncept kroženja možganov ni nujno teritorialni koncept, torej to pomeni, da država seveda lahko tudi te, ki so že zunaj, privabi nazaj, po drugi strani, da te, ki ostajajo zunaj, jim omogoča neko sodelovanje, bodisi recimo, če se omejimo na znanstvenike, recimo, da vsakih par let za en semester gostujejo na eni slovenski univerzi, bodisi recimo, da sodelujejo preko spleta in tako naprej in nenazadnje seveda je del tega kroženja možganov tudi koncept pridobivanja visoko kvalificiranih tujcev, tuje delovne sile. In nenazadnje tako kot eno tako opombo, kot zanimivost, recimo obstajajo nekatere države, ki načrtno pošiljajo svoje ljudi ven, ker je nekako tukaj njihova ideja, da če jih oni pošiljajo, jih imajo lažje pod nadzorom in jih bodo lažje dobili nazaj, zdaj seveda, to je tudi dvorezen meč, ampak samo tako mimogrede omenim. Torej slaba polovica od teh slabe četrtine, ki se jih ne namerava vrniti, ima interes za sodelovanje in ko smo jih vprašali recimo, katere so tiste stvari na področju katerih bi želeli sodelovati, jih tretjina odgovarja strokovno sodelovanje, torej na profesionalnem področju, kjer delujejo, nekateri menijo recimo, da bi sodelovali recimo s svetovanjem Slovencem, nekateri pomagali družini, nekateri povezovali države na kulturne, na diplomatskem področju in tako naprej. Nekateri pa tudi izražajo torej pripravljenost, da bi novim ljudem, ki odhajajo od zunaj, pomagali z nasvetom, torej, da bi jim bil ta prehod lažji kot njim. 3 % tudi pravijo, recimo, da bi pomagali pri promociji Slovenije, torej, da bi bili nekako dober glas naše domovine na tujem. To je zdaj nekako bilo, kar se tiče mnenj, torej ljudi, ki so nam odgovarjali v anketah. Sedaj v drugem delu bi se pa nekoliko bolj posvetil, kaj druge države delajo. Torej zdaj seveda tukaj je tako, da ne moremo reči, da se neke stvari da preprosto preslikati, ampak so to pa lahko neka izhodišča, o katerih se potem seveda pretrese, ali je to za nas relevantno ali ne. Zdaj, preden preidem na ta del, bi mogoče omenil samo še to naše zaključno poročilo, torej tudi gradivo, ki ste ga vi prejeli, je bilo sestavljeno iz dveh dokumentov, torej prvi del je zaključno raziskovalno poročilo, torej to, kar so bile naše empirične ugotovitve, drugi del pa so bila priporočila. Zakaj sta tukaj bila dva ločena dokumenta, je bilo nam zelo načrtno. Namreč torej v prvem delu, kjer je zaključno poročilo, so vse stvari, torej znanstveno verificirane, preverljive, izmerjene, da tako rečem, medtem ko pri poročilih smo si nekako dovolili več svobode, torej po eni strani smo tukaj inkorporirali to, kar smo ugotovili v tej raziskavi, hkrati pa smo tudi dodali določene ukrepe, ki nekako smo jih mogoče raziskovalci nekako dognali že v kakšnih prejšnjih raziskavah in nenazadnje, roko na srce, seveda tudi tukaj smo dali nek naš oseben doprinos, osebne poglede, neke ideje. Recimo, če dam en tak primer recimo izmed teh ukrepov, recimo prvi sklop je naveden recimo večja prisotnost v medijih, pa v šolah. Recimo, zelo iskreno povem, tega nihče ni odgovarjal v anketi ali pa v intervjuju. Ampak ena, kako bi rekel, bolečina, ki jo je že dolgo čuti in da je to premalo prisotno in sem rekel, zdaj je priložnost, dajmo tudi to je priporočilo, ki seveda lahko se nekomu zdi smiselno, lahko pa tudi ne.

Torej, kar se pa tiče ukrepov ostalih držav, kaj na tem področju počnejo. Na grobo bi jih nekako lahko razdelili na tri skupine. Prva je informiranje, torej, da ljudem olajšaš dostop do informacij kako se lažje vrniti in tako naprej. Drugo so pa neki načrtni programi za povratništvo. Zdaj zanimivo je, da seveda nekako vsakdo pomisli, da najbolj se povratništvo spodbuja s tem, da se razpiše nek projekt, nameni neka sredstva in potem, da to ljudi privabi nazaj. Ampak kot kažejo rezultati teh držav, ki to delajo, dejansko se pokaže ta prvi vidik informiranja kot mogoče še bolj pomemben. Torej, čeprav nekdo seveda je živel večino življenja v Sloveniji, je zunaj le nekaj let, zelo hitro postane dizorientiran. In potem vprašanja kot so urejanje, recimo, davčnega rezidentstva, izogibanje dvojni obdavčitvi, vpisu otroka v vrtec, urejanje stalnega začasnega bivališča, kar naenkrat postanejo večje težave, kot si lahko mi mislimo. In zato s takimi nekako olajšavami potem se zelo nekako marsikdo potem se opogumi za vračanje. In tretji vidik je pa tudi odpravljanje administrativnih ovir za povratništvo. Zdaj tukaj po eni strani so neke specifične ovire za te, ki bi radi prišli nazaj. Bom dal, recimo, en tak zelo konkreten primer, ampak saj je tudi aktualen zadnje dni, ampak nisem ga zato izbral, zato ker je že takrat bil izpostavljen, recimo vprašanje osnovnega pa dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Recimo, naši intervjuvanci so nam pojasnili, da v Sloveniji se je v resnici zelo težko odjaviti iz osnovnega zavarovanja, tudi ko se izseliš. In nekateri so se s tem pa precej matrali, da tako rečem, ker niso hoteli plačevati. Če se pa enkrat odjaviš je pa zelo težko spet se prijaviti. Potem moraš plačevati za nazaj, pogojujejo to s stalnim bivališčem, stalno bivališče iz računov na banki, račun na banki s stalnim bivališčem. In marsikdo je rekel, je bil tukaj v enem takem začaranem krogu. Ampak seveda, ko mi govorimo o administrativnih ovirah, ima vsaka država neke svoje ovire, zato se na ta tretji vidik ne bom toliko oziral. Tukaj bo to verjetno več kolegica povedala, ker nekako bolj izhaja iz teh odgovorov, torej ljudi, ki so sodelovali v sami raziskavi.

Kar se tiče torej, kaj države počnejo, recimo en tak pomemben vidik, ki si ga marsikatera država loti, je davčni vidik. V zadnjih letih je postalo precej tako zanimivo razširjeno, da države za povratnike določeno število let uvedejo neke davčne olajšave, recimo Italija je to začela najprej za Italijane, ki so vsaj dve leti živeli na tujem, ampak ne vse, samo visoko izobražene. Kasneje so to razširili tudi na visoko kvalificirane tujce, davčne olajšave tudi do šest let celo 90(?) % olajšave prvi dve leti, medtem ko dostop do stanovanja pod privilegiranimi pogoji in tako naprej je pa samo za italijanske državljane. Recimo podobne olajšave pozna tudi Izrael, torej za ljudi. Medtem ko recimo Nizozemska pa Nemčija poznata olajšave za podjetja. Torej, če neko podjetje zaposli nekaj povratnika, potem mu določeno število let recimo eno tretjino prispevkov manj plačuje. Tudi Avstrija ima podoben vidik, Portugalska, torej vse nekako za določeno število let zmanjša neko davčno osnovo. Ena taka izjema tukaj je Irska. Irska ni uvedla konkretnih davčnih olajšav, je pa se odločila za splošno zelo nizko davčno stopnjo in nekako prav začela neko promocijo imeti svojo diasporo predvsem v Združenih državah Amerike. Torej, ustvarili smo vam ugodno davčno okolje, preselite podjetja čez Atlantik k nam ali pa odprite neke fiale, mi smo del Evropske unije, boste preko nas poslovali za celo Evropsko unijo. In dejansko recimo je preko diaspore Irski dvakrat uspelo iziti iz krize, prvič iz te tradicionalne revščine, ko je postala ta tiger, hitri razvoj, ampak Irsko je pa na to zelo prizadela tudi ta kriza, ki je tudi nas prizadela med leti več osem, recimo 2015. In oni so takrat načrtno znižali davke, privabili nazaj 200 tisoč izseljencev, ki so potem odpirali podjetja na Irskem, privabili kapital in tako naprej in potem izšli iz te krize.

No, druga taka stvar, ki se jo marsikatere države ločujejo, je neka točka, kjer informacijsko pomagajo interesentom, zavračanje, kako se vrniti. Recimo tukaj bom izpostavil predvsem dve državi, ker pri vseh točkah je tako, da seveda se moram malo omejiti, ki sta nekako zanimivi. Recimo Portugalska je tukaj naredila eno tako zelo zanimivo stvar, namreč oni so naredili torej eno pisarno, ki pa ne samo svetuje, ampak tudi pomaga interesentom za vračanje izpeljati postopke. In kar je pa tukaj dejansko neverjetno je, da portugalski povratnik lahko na enem mestu uredi 60 zadev, torej, ko on pride za en okenc lahko tam uredi davčni status, bivališče, zdravstveno zavarovanje, vpiše otroka v vrtec, uredi vozniško dovoljenje, tako naprej, se pravi 60 storitev na enem mestu, kar gotovo ni majhen zalogaj, ampak tako dam kot je tak primer. No, recimo ena taka država, ki bi jo še tukaj omenil kot posebnost, je Armenija, torej Armenija nima fizične pisarne, ima pa virtualno pisarno kot spletno stran, zanimivo tukaj pa je, da ko tam nekdo postavi vprašanje, odgovarja v realnem času, torej so tam ljudje na preži in oni takoj ponujajo informacije. Potem druge države pa seveda nekatere se lotijo takih virtualnih pisarn, kjer nudijo podatke na daljavo, druge pa recimo naredijo posebne pisarne, kjer potem lahko ljudje pridejo, jim svetujejo in tako naprej, recimo Hrvaška je tak primer, recimo, oni so znotraj urada za Hrvate po svetu naredili urad dobrodošlice in je namenjen prav točno tem zadevam. No, potem ena taka pomembna stvar, ki sem jo tudi prej že malo omenil, torej je podpora nekim podjetniškim pobudam, startupom in spodbujanje gospodarskega povezovanja. Zdaj tukaj malo se to povezuje s temi davčnimi olajšavami, ki sem jih prej omenil, so pa nekatere države, recimo Portugalska, Irska, ki so naredile neke posebne razpise za start upe. Torej, če se nekdo vrne v izvorno domovino in tam odpre podjetje, mu država da toliko zagonskih sredstev. Recimo Irska je zelo znana po tem, da tudi ponuja izobraževanja, se pravi, pripravlja ljudi o davčni zakonodaji, o splošnih predpisih, o poslovnih, kulturi in tako naprej.

No, zanimiva stvar je tudi pomoč pri selitvi, recimo nekatere države, kot sta Portugalska in Španija, celo sofinancirata selitev nazaj ali pa recimo pomagata pri selitvi gospodinjskih pripomočkov, recimo druge države, kot recimo Nemčija, Estonija, pa sta zanimive po tem, da znanstvenike, ki bi se vrnili jim plačajo pot za razgovor v službi, torej jim oni plačajo pot in preko tega spodbujajo njihovo vračanje. Kar je seveda eno tudi tako pomembno vprašanje je, kaj pa ti, ki bi prišli, kako torej jim priznati izobrazbo, kako jim najti službe. Tako, da recimo Portugalska je značilna po tem, da ima en poseben portal, kjer se zberejo vse te službe, ki so relevantne za povratnike in se to potem tudi preko konzulatov in častnih konzulatov širi globalno. Vse te tri države, ki so tukaj naštete, pa so nekako naredili neke korake pri olajšanju priznavanja diplome. To seveda, če je tukaj kdo iz ministra za visoko šolstvo, verjetno ne bo najbolj srečen, ker to je stvar veliko bolj kompleksna, kot si mi včasih mislimo, ampak vendarle, recimo, če pogledam z vidika naših respondentov, marsikdo je nekako izpostavljal to, da je imel težave z neko pridobljeno izobrazbo v tujini in potem tukaj ni mogel nastopiti kakšne službe in tako naprej. Velika večina teh torej ukrepov je namenjenih neki splošni populaciji, ki se želi vračati ali bodisi torej gospodarstvenikom, kar sem do zdaj omenil, naj nekaj besed omenim še znanstvenikom. Torej to pa so spet recimo ti pristopi zelo različni, recimo Nemčija je naredila en tak trek program, so mu to rekli in to je, da vsak mlad znanstvenik, ki bi se v Nemčijo vrnil, mu namenil en milijon evrov, ne v obliki financiranja, ampak kot, torej to so proračunska sredstva, ki so zagotovljena za njegovo napredovanje, napredovanje v plačah, za zagotovitev skupine, da bi tam lahko opravljal delo na način, ki je za njega zanimiv. Še eno stvar bi glede Nemčije omenil, namreč Nemčija je uvedla sistem, da če želijo enega znanstvenika privabiti, zagotovijo službo tudi za partnerja, kajti pogosto je težava, da potem seveda nekdo bi prišel, ampak partner ne najde službe, torej, če se en primerno kvalificira, poskrbijo za službo tudi za drugega. Zdaj, Avstrija ima dokaj podobne pristope, je pa tukaj mogoče ena stvar, ki jo velja omeniti, da seveda proces se tukaj, recimo Avstrija dela tudi na področju dežel, tako da recimo dežela Koroška o tem veliko dela, po eni strani recimo, da se je zelo ozko fokusirala na področje elektrotehnike in privablja strokovnjake iz vsega sveta s tega ozkega področja, po drugi strani pa tudi nekako, da zelo čas…, načrtno cilja na države, kot so Slovenija, Hrvaška in tukaj recimo se promovira kot neka ugodna destinacija in privablja torej naše visoko izobražene kadre.

No, zanimivo pa je, zdaj za nas mogoče malo malo zanimivo, ampak vendarle mogoče na nivoju občin, da nekatere države ukrepe sprejemajo tudi na regionalni ali pa lokalni ravni. Recimo en tak primer, ki ga lahko navedem, je Poljska. Recimo Poljska ponuja stanovanja za povratnike, ker ima, kot lahko rečemo, tudi težave, tudi Slovenija ima težave, da je težko najti stanovanja in mesta, ne v sam, ampak določena mesta, ki se to odločijo, določeno število stanovanj rezervirajo za ljudi, ki bi se vrnili na Poljsko.

Recimo, prej sem pri Italiji omenjal davčne olajšave, poleg centralnih, na nivoju celotne Italije, tudi določene italijanske dežele to delajo, bodisi davčne olajšave, bodisi neke sheme privabljanja znanstvenikov in tako naprej. Portugalska dejansko vse svoje politike privabljanja temelji predvsem na regijah in so tam pisarne gospodarske zbornice in tako naprej, Avstrijo sem pa že omenil.

No in potem mogoče za zaključek omenim še, da marsikatera država ne gleda samo na te, ki so zadnja leta šli, ampak tudi na mlade iz prejšnjih valov, recimo, vemo, da tukaj ima tudi recimo Slovenija, ima določena zagotovljena mesta na univerzah za zamejce in izseljence. Zdaj, to je seveda zelo hvalevredna pobuda. Zdaj, ena realna situacija je taka, da je tukaj velika, velika večina teh ljudi iz zamejstva, zelo malo iz izseljenstva. Pred 2 letoma je bila narejena ena olajšava, da so se kvote za zamejce, izseljence lotile od kvot, kvot za tujce, da sta to dve ločeni kvoti, kajti prej je bila težava, da je, torej, marsikdaj so tuji državljani zasedli ta mesta, ostaja pa še vedno ena težava, zakaj je pa treba spremeniti zakon, namreč, da so tukaj zajeti torej mladi brez slovenskega državljanstva, verjetno je bilo primernejše brez, tisti, ki so brez stalnega bivališča v Sloveniji, kajti zdaj vse te izseljenstvo ali pa v zamejstvu, ki imajo državljanstvo, torej nekako ne padejo v ta olajšan sistem. Recimo Hrvaška ima podoben sistem, Portugalska tudi, na univerzah rezervira 7 % vseh mest za svojo diasporo, Armenija pa tudi ponuja posebne štipendije, saj jih tudi Slovenija, za te, ki se vračajo.

In potem čisto za zaključek mogoče omenim še to, da nekatere države pa se lotijo tudi omejevanja izseljevanja, se pravi, da postavljajo neke pravne, birokratske ovire, da se je težje izseliti, da seveda to je nek tak dvorezen meč, to ni tako zelo preprosto, recimo, če si boste natančneje pogledali poročila, boste videli recimo, da sta Madžarska, do določene mere, seveda, tudi omejena s pravom Evropske unije, Filipini, še veliko bolj radikalno, zanimiva pa je Češka, namreč Češka pa take omejitve daje samo za diplomante medicine,;torej, če se ti izseliš kot diplomant medicine, moraš vrniti šolnine in oni so to ugotovili, da če jih po diplomi še 3 leta zadržijo doma, da potem si tam ustvarijo življenje, dobijo službo, neko socialno okolje, da je potem veliko manjša možnost, da jih, da odidejo kot, takoj po diplomi.

Zdaj, seveda to niso neki recepti, za katere, bom jaz rekel, točno to deluje, ker gotovo je zdaj to vprašanje diskriminacije samo za eno skupino in tako naprej, sam omenjam kot eno zanimivost tudi recimo za nas posebej zanimiva ta medicina in Češka, kajti za slovenske diplomante medicine se ocenjuje, da približno ena tretjina jih po diplomi torej najde službe v tujini.

No, to je nekako to, kar sem imel namen predstaviti, torej seveda nekako dokaj na splošno, ker je čas omejen, ampak mogoče, dovolite mi samo še eno minuto, ker je tukaj precej predstavnikov iz zamejstva, da še to omenim, seveda, za vsako državo je izseljevanje, beg možganov, težava, za neko narodno skupnost, za neko manjšino, pa še toliko večji. In jaz zdaj pravkar pišem eno raziskavo o izseljevanju mladih iz zamejstva, to je seveda zelo težko nekako zajeti, kdo so Slovenci v zamejstvu, ker ni nekih etničnih seveda evidenc, tako da sem potem izbral 5 generacij nekdanjih dijakov slovenskih ali pa dvojezičnih šol v zamejstvu in seveda, kar nam tukaj kaže, da seveda vsa 4 slovenska zamejstva se s tem soočajo, so pa trendi različni; recimo, ko govorimo o Avstriji, jih dobršen del ostane na Dunaju ali pa v Gradcu po študij, po študiju, recimo izseljevanje v notranjost Italije, ga je manj, ostajajo pa nekateri v Sloveniji, kar je dobro za Slovenijo, malo manj dobro za narodno skupnost, iz Porabja, torej nekateri tudi v Sloveniji, ampak bolj kot to recimo v Budimpešti, v Sombotelu in tako naprej, Hrvaška pa predvsem, torej prihajajo mladi v Slovenijo, bodisi zaradi študija ali zaradi dela in seveda to so neki izzivi, ki so aktualni in nekatere pa ni tako zelo preprosto najti odgovorov. Toliko z moje strani. Najlepša hvala.