Hvala lepa.

Spoštovana gospa predsednica, kolegice in kolegi, predstavniki Vlade, odlični gostje na današnji seji!

Včeraj je v poslovniškem roku Poslanska skupina Nova Slovenija predlagala, da se z današnje, 6. redne seje Odbora za kulturo umakne točka dnevnega reda, ki se glasi Predlog zakona o spremembi Zakona o verski svobodi, skrajšani postopek. Kot vsi vemo, je junija letos v Državni zbor Vlada po skrajšanem - podčrtujem, skrajšanem postopku - vložila Zakon o spremembi Zakona o verski svobodi. Skrajšani postopek zanj nikakor ni ustrezen, saj ne gre zgolj za manj zahtevno spremembo, kot v zakonskem gradivu navaja predlagatelj. Poleg tega je javna obravnava predloga zakona trajala zgolj deset dni, in sicer od 10. do 20. marca letos, kar je v nasprotju z Resolucijo o normativni dejavnosti, ki priporoča sodelovanje javnosti, od trideset do šestdeset dni, pred javno obravnavo zakonskega predloga pa se vlada sploh ni posvetovala niti z verskimi skupnostmi, čeprav s predlogom bistveno posega v njihove že pridobljene pravice, s tem pa tudi v njihovo avtonomnost, ki je ena izmed ključnih prvin načela ločenosti države in verskih skupnosti iz 7. člena Ustave.

Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora pa v svojem mnenju k predlogu zakona navaja, da je ta že v izhodišču pravno sporen, določa namreč višino finančne pomoči za verske uslužbence v višini 60 %, pri čemer se sklicuje na to, da je bila takšna višina v Zakonu o verski svobodi že določena, vendar pa, kot ugotavlja ZPS, takšna argumentacija ni pravilna, saj iz pravne analize izhaja, da Zakon o verski svobodi nikoli ni vseboval določbe, kot jo vsebuje predlog tega zakona, temveč je državno pomoč določal v višini najmanj 60 %. Iz tega sledi, da sta vsebina predloga zakona in njegova utemeljitev v bistvenem neskladju in tako ne zadostita pogojem glede obveznosti sestavin predloga zakona, ki jih opredeljuje 115. člen Poslovnika Državnega zbora.

Poleg tega ZPS opozarja še na ustavno spornost predloga zakona, ker bi moral vsebovati tudi utemeljitev vsebine pravice, torej, zakaj določa novo in fiksno višino denarne pomoči verskim uslužbencem. Določitev višine pravice brez utemeljitve je vsebinsko prazna in izvotljena, zato krši načelo pravne države, to je člen ustave in zakonsko pristojnost Državnega zbora, 87. člen Ustave. Poleg tega je samovoljna in arbitrarna, saj ne vsebuje stvarnih in razumnih razlogov za določeno višino, zato krši tudi načelo enakosti pred zakonom, drugi odstavek 14. člena slovenske Ustave.

Razlogi za določitev višine denarne pravice so bistven, neločljiv del pravice same, zato morajo biti, morajo biti vsebovani ob vložitvi predloga zakona v zakonski postopek. Kot v nadaljevanju ugotavlja ZPS, pa predlog zakona razlogov za določitev višine denarne pravice ne vsebuje niti v oceni stanja in razlogih za sprejetje predloga zakona v poglavju 1, niti v ciljih, načelih in poglavitnih rešitvah predloga zakona v poglavju 2, niti v obrazložitvi členov. Predlog zakona stvarnih in razumnih razlogov za določitev višine pravice ne vsebuje, zato po mnenju ZPS - Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora - takšnega predloga zakona vsebinsko sploh ni mogoče obravnavati.

V zvezi z vsebino predlaganih določb ZPS nadalje opozarja na kršitev načela varstva zaupanja v pravo, ki ga določa 2. člen Ustave. Predlog zakona namreč posega v pridobljene pravice, ki so jih verski uslužbenci pridobili na podlagi prvega odstavka 27. člena Zakona o verski skupnosti, kriteriji za poseg v pridobljene pravice pa po mnenju ZPS niso izpolnjeni. Sprememba prvega odstavka 27. člena Zakona o verski svobodi je arbitrarna, ker ni navedenih razlogov, ki bi v prevladujočem in legitimnem javnem interesu utemeljevali neposredno spremembo zakonske ureditve. Predlog zakona v obrazložitvi navaja le prihranek za državni proračun, predlagatelj pa ne utemeljuje, še manj dokazuje, da bi bil izkazan prevladujoč in legitimen javni interes za poseg v konkretno pravico iz prvega odstavka 27. člena Zakona o verski svobodi.

Predlagana sprememba je nepredvidljiva, prizadeti posamezniki nanjo niso mogli računati, spremembe tudi ne izhajajo iz splošno znanih dejstev, ki bi utemeljevale znižanje te pravice. Teža spremembe je bistvena, ker gre za znižanje višine pravice za 40 %. Za presojo dopustnosti posega je pomembno, da se pravica nanaša na finančno pomoč za plačilo prispevkov za socialno varnost, zato zakonska sprememba neposredno vpliva na zagotavljanje posameznikove socialne varnosti, kar z vidika posameznika pomeni poseg v načelo pravne kot socialne države, še enkrat, 2. člen slovenske Ustave.

Poleg tega ZPS opozarja tudi na kršitev načela delitve oblasti, ki jo določa drugi odstavek 3. člena ustave, saj predlog zakona v drugem odstavku 2. člena določa, da ministrstvo po uradni dolžnosti izda odločbe o prenehanju statusa splošno koristne organizacije, v 3. členu pa določa prenehanje veljavnosti uredbe o načinu ugotavljanja kriterijev za priznanje statusa splošno koristne organizacije cerkvi ali drugi verski skupnosti in za določitev višine namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost njihovih uslužbencev.

S sprejetjem določb, ki jih v predlogu zakona predlaga Vlada, bi Državni zbor posegel v bistveno pristojnost in odgovornost Vlade, da sama v okviru državne uprave sprejema podzakonske predpise, uredbe in druge akte, te akte tudi spreminja in razveljavlja, s tem pa zagotavlja ustavnost in zakonitost podzakonskih predpisov. Vlada te svoje pristojnosti, kot izpostavlja Zakonodajno-pravna služba, ne more prenašati na državni zbor, ker bi to pomenilo kršitev načela delitve oblasti. Pri tem ZPS tudi opozarja, da je Ustavno sodišče že razveljavilo zakon zaradi neskladja z načelom delitve oblasti v zadevi, ki jo imate v našem pisnem, naši pisni argumentaciji.

Svojo odločitev je utemeljilo s stališčem, Ustavno sodišče namreč, da načelo delitve oblasti zahteva, da posamezna veja oblasti ne prevzema pristojnosti drugih vej oblasti, niti ne sme nedopustno posegati v izvrševanje njihovih tipičnih funkcij. Temeljna razmerja med vejami oblasti so določena že v slovenski Ustavi, zato zakonodajna funkcija ne sme prevzemati funkcije, ki so tipično izvršilne narave. Tipična funkcija zakonodajalca je, da določa splošna in abstraktna pravila in s tem pri določanju pravic in obveznosti oziroma pravnih položajev subjektov pod jurisdikcijo države zajema večplastna dejanska življenjska razmerja, z enotnimi in splošnimi pravili, tako da množico ali večje število takih razmerij posploši in tipizira.

Tipična funkcija izvršilne oblasti je izvrševanje zakonov, na temelju katerih izdaja izvršilne predpise, pa tudi kadar tako določa zakon, odloča o pravicah in obveznostih ali pravnih koristi fizičnih ali pravnih oseb. Poseg ene veje oblasti v drugo glede pravnih aktov, ki jih izdaja posamezna veja oblasti, je poseg v temeljno pristojnost druge veje oblasti, opozarja naša Zakonodajno-pravna služba. Ravnanja, s katerimi zakonodajalec razveljavlja podzakonske predpise Vlade brez vsebinske zakonske podlage, kot v primeru predloga tega zakona, so tako v neskladju s slovensko Ustavo.

In še zadnji stavek, Poslanska skupina Nova Slovenija iz vseh navedenih razlogov pristojnemu Odboru za kulturo predlaga, da s svoje 6. redne seje umakne 1. točko, ki obravnava Predlog zakona o spremembi Zakona o verski svobodi, EPA 882-IX.

Hvala lepa za vašo pozornost.