Predsedujoči, hvala za besedo.

Post finančno gospodarskem šoku, ki je šel z epidemijo covida-19, se strukture Evropske unije postopoma vračajo nazaj k svoji predhodni finančni politiki, to je politika varčevanja. Saj veste, tista logika, ki pravi, da je potrebno več in več države znova in znova klestiti za to, da se več in več družbenih sektorjev spreminja v tvorno gojišče za akumulacijo kapitala in jasno tudi slovenska proračuna za naslednji dve leti to odražata. V njiju se pozna začetek implementacije logike varčevanja oziroma logike zategovanja pasov. Zakaj je na ravni Evropske unije prišlo do ponavljanja preteklih napak vemo, kako hude negativne posledice je politika zategovanja pasov pustila v zadnji finančni in gospodarski krizi? Na to vprašanje vam ne znam odgovoriti, bodo se pa izkazale prej ali slej kot zelo destruktivne in zelo negativne za naš vsesplošen družbeni razvoj. Tu mislim, da bi se morale posamezne vlade, tudi Slovenska vlada, postaviti na zadnje noge in se zoperstaviti v imenu solidarne prihodnosti vsem mogočim pritiskom, ki pravijo, da naj naše javne finance trošimo za neke nepotrebne izdatke kot je to nakupovanje orožja in da naj slovenskim državljankam in državljanom zategujemo pas, še zlasti to velja v kontekstu, ko se stopnjujejo alarmi prihajajoče gospodarske krize, ohlaja se gospodarstvo, pada industrijski output in tako naprej in seveda je v razmerah, ki nakazujejo na prehajanje v neko kapitalistično recesijo logično, da ti država vstopa v zagotavljanje agregatnega povpraševanja s povečanim trošenjem. Točno to so tiste razmere, kjer mora država okrepiti svojo investicijsko politiko, kjer mora država okrepiti svoj socialni in razvojni in investicijski proračun, ne pa, da implementira logiko zategovanja pasu. To je približno tako, kot da bi na nek odprt požar zabrisal še dodatno kantico bencina in tu je v temelju strateški problem s proračuni za naslednjima dvema letoma. Namesto da bi šel v neko kenezijansko logiko proticiklične politike, potrebujemo investicije, ko se zasebno povpraševanje ohlaja, stopa, če ravno ne v spet tako velikem obsegu, kot bi lahko, na srečo, v čevlje ponavljanja napak post finančno gospodarskega zloma leta 2008. Znotraj tega po posameznih proračunskih postavkah niso kratke potegnili vsi resorji. Vidi se, da vojaško področje kljub vsesplošnemu varčevanju ostaja prioriteta. Kakršno koli krčenje sredstev na Ministrstvu za obrambo je pravzaprav zelo zelo kozmetično, kljub vsemu govoru o potrebnem varčevanju in preusmerjanju sredstev v poplavno obnovo Proračun Ministrstva za obrambo postaja rekorden, višji kot je bila realizacija Ministrstva za obrambo v letu 2023, natančneje za 70 milijonov evrov višji, najvišji kot smo ga kadarkoli imeli v tej državi. Krčenje v namero, nakazujem, da uporabljam izraz v navednicah, na glavni postavki iz katere se kupuje orožje, to je postavka Infrastruktura in opremljenost Slovenske vojske je nižje za 30 milijonov evrov, pa še vedno 23 milijonov evrov več kot v letu 2023. Skratka, vsi projekti nakupovanja orožja se nekateri sicer malo zamikajo, ampak v osnovi se nadaljujejo. Še več, proračun ni zgolj za naslednje leto, je za naslednji dve leti. V letu 2025 se predvideva proračun Ministrstva za obrambo še za dodatnih 100 milijonov evrov več, od tega na orožarski postavki Infrastruktura in opremljenost Slovenske vojske 72 milijonov več. To so popolnoma zgrešene prioritete. In v prihajajočem gospodarskem kontekstu, o katerem sem govoril, kjer bi morala država vlagati v koristno družbeno infrastrukturo, da zagotavlja agregatno povpraševanje, ko se obeta izpad zasebnega povpraševanja in na tak način pokonci držati družbeno kohezijo in navsezadnje tudi gospodarstvo, in z vidika tega, da so nekatera področja, ki pa so dejansko bitna za blaginjo državljank in državljanov, pa pokasirala neke reze, ki pa niso prav čisto nič kozmetični. Pač investicije v stanovanjsko politiko so krepko prekratke za potrebe državljank in državljanov ali najbolj razvpito v javnem prostoru, mislim, da je to tudi upravičeno, postavki Denarna socialna pomoč in socialno vključevanje invalidov se niža za 45 milijonov evrov ali za več kot deset odstotkov, gospe in gospodje. Kakšne so to politične prioritete, kjer se špara na revežih? Kupuje se pa orožje? Na srečo je to prvi cikel obravnave proračuna v parlamentarnem postopku. Vse te postavke se še lahko in se morajo v nadaljevanju popraviti, ker tak balans, ko imaš na socialnem področju zelo konkretne in obsežne reze, hkrati pa še vedno na veliko zapravljaš za orožje, to pač, brez zamere, to ni za nikamor.

V letu 2024, če ostajam na resornem področju Ministrstva za obrambo, kjer dajemo denar za napačne stvari, po proračunskih dokumentih sodeč lahko pričakujemo podpis pogodbe za nakupe orožja za potrebe Nato pakta, ki se bodo nato raztegnili še naprej v prihajajoča leta. Kot se da razbrati, namerava Ministrstvo za obrambo podpisati pogodbo za nakup še enega transportnega letala za servisiranje vojske v Nato operacije, predvsem pa gre večina za nakup večjega števila oklepnikov 8X8. Vam bom kar citiral iz proračuna: "V letu 2024 bo težišče usmerjeno v nakup OVO za potrebe izgradnje ciljnih zmogljivosti Slovenske vojske, predvsem bojnih kolesnih vozil 8X8 in lahkih oklepnih vozil 4X4. Načrtuje se nadaljevanje postopka nabave protioklepnega raketnega sistema Spike in pričetek nabave kopenskega sistema zračne obrambe srednjega dosega z namenom vzpostavitve zmogljivosti za učinkovito obrambo zračnega prostora in sil Slovenske vojske doma in v okviru zavezništva. Vzporedno se začenja s projektom nakupa novih večnamenskih vojaških helikopterjev ter uvajanjem prvega taktičnega transportnega letala v operativno uporabo." Reveži invalidi v domovini so pa medtem lahko očitno lačni. Te ciljne zmogljivosti, v katere naj bi tako širokogrudna vlaganja, so naslednje, spet navajam iz proračuna, "srednji pehotni bataljon, srednji bojni izvidniški bataljon, moduli srednje bataljonske bojne skupine, helikopterske zmogljivosti, vzpostavitev prve baterije zračne obrambe in razvoj letalske baze Cerklje ob Krki." Skratka, gre iz tiste zmogljivosti, ki se običajno utemeljujejo s sprejetimi mednarodnimi zavezami, kar je zgolj evfemizem za neke zahteve, ki nam jih imponira Nato pakt. Če grem kar po teh konkretnih projektih. Začel bi z Natovo letalsko bazo v Cerkljah. Letališče je na meji s Hrvaško. Letos smo lahko v medijih prebrali, da je predvideno kot operativna baza za delovanje 8-ih lovskih letal in 2. letal za prečrpavanje goriva in Nato namerava očitno na tem letališču hraniti nekaj tisoč ton razstreliva. Težko varnostno tveganje in težko zapravljanje denarja za neke popolnoma tuje interese. Zakaj mi potrebujemo Natovo letalsko bazo pri nas? Nismo niti vojaško ogroženi.

Naprej. Baterije zračne obrambe. Baterije zračne obrambe so del projekta Natove evropske skupne zračne obrambe, kjer je iniciativo prevzela Nemčija. V tem sklopu je Slovenija pristala na nakup raket IRIS T v višini 200 milijonov evrov. To so rakete z dometom 40 km v daljavo in 20 km v višine, kot so v višino. Kot smo lahko nekaj mesecev nazaj prebrali v medijih, ena sama taka raketa stane slaba 2 milijona evrov. Slovenija vadišča za uporabo teh raket sploh nima. Se pravi, za to, da jih kakorkoli sploh skurimo, uporabimo, da se pripadnice in pripadniki Slovenske vojske strenirajo v uporabi teh raket bo potrebno še dodatno zapravljanje denarja za urjenje v tujini. Na koga naj bi te rakete streljali z dometom 40 kilometrov, v resnici sploh ne vemo. Obstaja zelo jasen kontekst. Pobuda za nakup teh protiletalskih raket je prišla po ruskem posredovanju v Ukrajini oziroma, če raztolmačim: Te rakete bi uporabili v primeru nekega domnevnega fiktivnega ruskega napada oziroma proti ruskim letalom in raketam. Zdaj, kako nam rakete z dometom 40 kilometrov pomagajo proti fiktivni neki ruski invaziji takrat, ko bo že itak vsega konec, ne zna odgovoriti nihče. Ampak hej, nič ne de, morda nimamo odgovora zakaj pa potrebujemo ravno neke protiletalske rakete, bomo pa zanje vseeno namenili 200 milijonov evrov. Pri helikopterskih zmogljivosti gre za uresničevanje zmogljivosti "special operations air taskt unit", ki poteka v okviru večnacionalne pobude znotraj NATO pakta skupaj s Hrvaško, Madžarsko in Bolgarijo, skupna usposabljanja pa potekajo v centru v Zadru. Skratka, to niso neki helikopterji, ki bi bili kakorkoli dejansko uporabni v domovini, ampak so zgolj še ena oblika trošenja našega denarja za orožje po meri Nato pakta. Potem so pa tu še zimzelene; srednja bataljonska bojna skupina, srednji izvidniški in pehotni bataljon, ki pa so prav tako po resoluciji o opremljanju Slovenske vojske, se pravi v že opredeljenih dokumentih namenjeni delovanju v okviru Nato pakta in Evropske unije. Šele čisto na koncu je kozmetično namembnost teh Natovih zmogljivosti kategorizirana tudi za uporabo na nacionalnem ozemlju. Ampak to je samo zato, da ste po dolgih letih opozorili nas iz Levice, da mečemo denar za Natovo orožje in da gradimo vojsko za Natove potrebe, začenja vzpostavljati vtis, da gre za neko nacionalno obrambo pred neznano invazijo neznano koga, čeprav je itak od začetka do konca jasno, da gre v resnici za ekspedicijski korpus Nato pakta. Slovenske državljanke in državljani, pa naj za to plačamo.

Del proračuna so tudi nacionalni razvojni programi. Iz njih je jasno razvidno, da bo težišče orožarskih nabav v prihodnjih dveh letih usmerjeno predvsem v nakupe protiletalskih raket, ki sem jih že problematiziral, in oklepnikov 8x8. Samo za oklepnike namerava ministrstvo za obrambo v prihodnjem letu plačati 138 milijonov evrov, to je, medtem ko Vlada ne najde denarja za uskladitev socialnih transferjev v višini med 50 in 70 milijonov evrov in ko investicije v izgradnjo novih stanovanj ostajajo grobo podhranjene. V letu 2025 bo šlo za te oklepnike še 164 milijonov evrov. V letu 2026, to je predvolilno leto in nacionalni razvojni programi so večletni, programi se ne omejujejo zgolj na anualne proračune, bo šlo za oklepnike še nadaljnjih 207 milijonov evrov, podpisane pogodbe pa se bodo raztegnile dalje v mandat katerekoli naslednje Vlade. No, in na koncu, ko zložimo te številke skupaj, naj bi za vozila plačali skoraj 700 milijonov evrov. Torej samo za to postavko oklepnikov pridemo vse skupaj le na 80 milijonov evrov manj kot je bil težak Toninov zakon za čisto vse predvidene orožarske posle pod prejšnjo vlado. Gospe in gospodje, ta proračun je potrebno krepko popraviti in sredstva preusmeriti na področja, kjer državljanke in državljane blaginjo in intervencijo države dejansko potrebujejo, in stran od tujih vojaškoindustrijskih kompleksov.