Ja, bom rabila vodo ja.

Najlepša hvala za vsa vprašanja. Saj, malo so se ponavljala oziroma, jih bom odgovarjala po sklopih, če lahko.

Najprej bi odgovorila na čakalne dobe. Ja, res je, čakalne dobe se podaljšujejo, kar sem, upam, uspela prikazati s podatki. Skrbijo nas čakalne dobe, nad oziroma število čakajočih nad dopustno čakalno dobo. Kako se jih bomo lotili? Če lahko povežem s stresnim testom., stresni test nam je zagotovo dal nekaj podatkov, da vidimo kako naprej. Videli smo, da plačevanje po realizaciji res nekako pomaga oziroma deluje pri tistih storitvah oziroma pri tistih posegih, ki so zaključeni, ni pa pomagalo pri tistih, kjer obravnava ni zaključena, se pravi, pri specialistični dejavnosti, pri prvih pregledih. Zato smo že v usmeritvah zdravstvene politike nakazali nekatere stvari, kako se bomo področja lotili. Kot prvo, smo zaradi prelivanja čakajočih med stopnjami nujnosti, se pravi, vedno več napotnic se izdaja po stopnji hitro in zelo hitro, vedno manj po stopnji redno, se pravi, da se tisti, ki naj bi, se napotnice iz stopnje redno prelivajo v stopnjo hitro in iz stopnje hitro v zelo hitro. Takšna zmešnjava kjer je v bistvu delež tistih, ki naj bi redno prišli na zdravstvene storitve najnižji, nam ne pomaga urediti pregledne strukture kdo sploh čaka. Problemov je še več. Problemov je, problemi se nanašajo na termine, ki so odpovedani, kar je spet potrebno urediti. Potrebno se je vprašati, ali imamo pacienti samo pravice ali imamo tudi določene odgovornosti. Vem, da imamo Zakon o pacientovih pravicah, vsekakor pa mislim, da moramo pacienti imeti tudi določeno odgovornost. Če dobimo termin, se ga moramo držati, sicer je treba ta termin ustrezno upravičiti, da ne ostane prazen. Po informacijah, ki jih dobivam s strani izvajalcev, je lahko teh terminov prostih že zelo veliko, lahko 20 %, 30 %, kar precej zmanjša učinkovitost dela. Seveda pa ni vse na pacientu. Pacienti res moramo pristopiti odgovorno in to bomo poskušali nas ustrezno nasloviti, vseeno pa je potreben, da bomo lahko zagotovili transparentnost čakalnega seznama, zmanjšati število stopenj nujnosti. Zakaj je to smiselno? Zato ker se bodo sicer stopnje nujnosti že same po sebi ukinile, ker so se že zdaj, ker se prelivajo druga v drugo in to prelivanje nam povsem onemogoča razumeti kaj se dejansko dogaja. Število dopustnih, kot sem pokazala na grafikonih, nad dopustno dobo se podaljšuje zato, ker je večje število, večji delež napotnic izdan po stopnji zelo hitro in hitro, ki pa imata krajšo dopustno dobo čakanja, zato nam pacient, ki dobiva, vedno večje število delež pacientov, ki dobivajo te napotnice, hitreje se pokažejo kot čakajoč, nedopustno čakajoči. Se pravi, ko bomo imeli pregled, pregledni sistem čakajočih po številu stopenj nujnosti, ki mora biti nižje, ki mora biti dva, se pravi, morata biti dve stopnji nujnosti ne tri, kot so zdaj, bomo, smo že pristopili k pripravi protokola za urejanje čakalnih dob s katerim bomo v bistvu zagotovili kakšen bo sistem naročanja, kakšno bo določanje terminov, tako okvirnih kot natančnih, in kako bomo po prioritetah paciente usmerjali na izvajalce. Veliko tega se da tudi avtomatizirati, zato bomo, zato smo v delovno skupino vključili tudi hiše, ki se ukvarjajo z informatizacijo tega procesa, rešitve pa bomo seveda, do rešitev kaj je optimalen način naročanja, pa bomo seveda dobili s strani izvajalcev.

Prav tako je pomembno, kar nam je spet pokazal stresni test, da se lotimo čakalnih dob specifično po področjih, se pravi, rešitev za nekatere storitve, recimo za zaključene je drugačna kot pa rešitev za tiste storitve, kjer obravnava ni zaključena. Prvi pregledi so tisti, ki jih želimo spodbujati, zato smo v usmeritvah napisali, da morajo biti boljše ovrednoteni, ker prvi pregled pri specialistu je tisti, ki potegne nekega pacienta, ki čaka in za sedaj nima sploh dostopa do zdravstvene obravnave, še ni bil obravnavan in čaka, in je zato v največji nevarnosti, ga potegne v zdravstveni sistem. Se pravi, prvi pregledi so tisti, ki jih moramo spodbujati. Tudi če gremo v plačevanje po realizaciji, so prvi pregledi tisti, ki jih morajo izvajalci delati več. Če pogledamo razmerje med prvimi in kontrolnimi pregledi po posameznih izvajalcih, boste videli, da se zelo razlikuje. Se pravi, nekateri delajo več kontrolnih pregledov na prvega kot pa recimo drugi izvajalci. Moramo najti nek standard, moramo najti neko klinično pravo pot, da bo pacient pravilno obravnavan. Za skrajševanje čakalnih dob ne, po mojem mnenju ne potrebujemo nekega radikalnega posega, ker dejansko se moramo zavedati, da ti, ki čakajo smo ljudje, smo pacienti in nas ne moremo zmanjšati. Gre za to, da najprej naredimo pregledno situacijo, da vidimo kdo čaka, na kaj čaka in na koliko posegov čaka. Recimo, ali so vse napotnice veljavne ali ima nekdo na isti poseg izdanih več napotnic ali samo eno. Šele, ko bomo to razčistili, bomo lahko se lotili reševanja po posameznih vrstah storitev.

Prav tako je prav da se lotimo skrajševanja čakalnih dob po področjih. Na primer kot tri najpomembnejša področja ki so jih definirali tako družinski zdravniki, ne jaz, revmatologija, kardiologija, revmatologija in gastroenterologija, se lahko skupaj z izvajalci pogledamo specifične probleme na teh področjih, naredimo analizo, tako kot smo zdaj naredili pač na ravni celotnega sistema in se lotimo zagotavljanja transparentnosti čakalnih dob do seznamov in urejanja čakalnih dob na čisto specifičen način za vsako področje. Ker problemi niso enaki. Tako kot niso enaki, kot smo ugotovili z analizo, pri neopredeljenih, tudi niso enaki pri dostopnosti na specialistični ravni. Kar se tiče psihoterapije. Zakon o psihoterapiji se, vem da se pripravlja na Ministrstvu za zdravje v zelo široki delovni skupini in ta delovna skupina oziroma njeni člani skušajo najti soglasje o nekaterih temeljnih dilemah, kar je izjemno težko, ker kot ste sami rekli, sta se v Sloveniji oblikovala nekako dva strokovna pola z zelo različnimi pogledi na ureditev področja psihoterapije. Argumenti prihajajo z obeh strani. Žal do sedaj pač tega področja nisem pokrivala in se niti nisem uspela priučiti situacije do te mere, da bi lahko presodila, kateri argumenti so kredibilni. Ne znam se odločiti o kredibilnosti argumentov obeh strani. Vsekakor, kar pa zagovarjam je pa to, da si bolj kot nekega hitrega sprejema zakona v 14 dneh, v enem mesecu, v enem letu si želim zakon, četudi ga dobimo nekoliko kasneje, ki bo področje reguliral tako, da se s psihoterapijo ne bo mogel ukvarjati nekdo, ki za to ni usposobljen. Da bo vsak pacient, ki potrebuje psihoterapevtsko obravnavo, to dobil zagotovljeno na kakovosten način, varen način, da mu bo pomagala, in da pri ureditvi področja psihoterapije sledimo nekim sodobnim evropskim smernicam.

Kar se tiče absentizma smo… Ja, absentizem absolutno narašča. Moramo vedeti, da je pač absentizem urejen v zakonu, pogoji kdo, je urejen v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, in da se pač na Ministrstvu za zdravje skupaj z Ministrstvom za delo z zakonodajo na tem področju že aktivno ukvarjamo. Imenovali smo delovno skupino, ki pripravlja zakon za enotni izvedenski organ v katerem zdaj sodelujejo vsi deležniki, se pravi, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za delo, predstavniki Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ZZZS in tudi stroka s katero pripravljamo osnutek tega zakona. Kot ste sami rekli, težava trenutne ureditve je v tem, da je sistem izjemno rigiden, da imamo v bistvu samo dve možnosti, ali je oseba v bolniškem staležu ali pa je invalidsko upokojena zaradi nezmožnosti opravljanja dela. Vse države v EU so tu našle pot v bistveno bolj fleksibilen sistem in tudi Slovenija mora slediti tej poti. Seveda so tudi v sedanjem sistemu oziroma ureditve nekatere rešitve, ki nekoliko odstopajo od evropske ureditve, na primer trajanje bolniškega staleža, kjer je Slovenija ena redkih držav, če ne edina, ki nima omejenega trajanja bolniške odsotnosti. Prav tako smo edina država, ki nimamo kapice za omejitev višine bolniškega staleža navzgor. Ti dve stvari na primer bomo uredili že v interventnem zakonu. Toliko.

Glede… Samo malo, da se spomnim vprašanj. Glede evtanazije. Evtanazija je pač stvar, ki predvsem, tako kot Zakon o psihoterapiji, pa še bolj, potrebuje širok družbeni konsenz in široko razpravo. Vsaka hitra poteza na tem področju se mi zdi izjemno izjemno tvegana in ne morem zagovarjati, da se zakon sprejme po kakršnemkoli nujnem hitrem, takojšnjem postopku. Res moramo premisliti ne samo o tem, ali to podpiramo, ampak o načinih, ki so predvideni v zakonu. Vem, da je zdaj veliko odgovornosti preloženo na družinske zdravnike. O tem je potrebno razmisliti. Države v Evropi imajo različne rešitve na tem področju. Zadeva pa je izjemno občutljiva. Tako, da moj predlog bi bil zastaviti veliko širši družbeno razpravo, doseči družbeni konsenz in se o tem še in še pogovarjati in priti do neke rešitve, ki bo prava.

Kar se tiče obveznega zdravstvenega prispevka in obremenjenosti ZZZS. Z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja se dejansko pravice ne spreminjajo. Tako da da bi Zavod za zdravstveno zavarovanje se financiral v drugačnem deležu, ampak košarica pravic v smislu definicije zaenkrat ostaja nespremenjena, tako da da bo Zavod za zdravstveno zavarovanje prav zaradi tega imel več dela. Ja, seveda. Upam, da bo, recimo, v tistih storitvah, ki se zdaj v večjem deležu prenašajo na ZZZS začel, ker verjamem, da če se je zdaj pravica krila 90 % iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, da se Zavod za zdravstveno zavarovanje ni toliko ukvarjal s ceno in s planom. Zdaj ko se bojo te pravice v celoti prenesle na Zavod za zdravstveno zavarovanje se bo seveda moral. Treba bo preveriti ali je način plačevanja, recimo, nenujnih reševalnih prevozov zagotovo pravi, ali je sistem obračuna, ki je izbran, najbolj učinkovit ali ne in potrebno bo popraviti cene. Tako da ja, zagotovo bo imel nekaj več dela s tem.

Seveda pa je potrebno pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje tudi uvesti določene spremembe, predvsem v organiziranosti, ki mu bo omogočila večjo fleksibilnost pri tem, da kako opravlja vlogo plačnika. V predstavitvi sem že govorila o kakovosti, mislim, da mora Zavod za zdravstveno zavarovanje tudi nujno vzpostaviti, mi smo jih imenovali, finančno strokovne, ampak recimo zavarovalniško medicinske nadzore, kjer zavod ne nadzoruje samo financiranja posameznih storitev, se pravi, ne samo obračuna, pač pa skupaj s stroko, morda v povezavi z Zdravniško zbornico, z združenji, z zbornicami, nadzoruje izvajalce, kako zagotavljajo storitve prebivalcem oziroma državljanom, prebivalkam in prebivalcem. Se pravi, določene spremembe za zavod so nujne v upravljanju, v organizaciji in v izvajanju nalog. Pri tem je res pomemben finančno strokovni nadzor, ker, kot ste videli, v predstavitvi, odstopanja oziroma razlike med izvajalci so ogromne. In če jih ne moremo pojasniti s strokovnim delom, s čim jih pa lahko? To se mi zdi bistveno tudi z vidika obvladovanja stroškov in prav tako zagotavljanja kakovosti in varnosti za paciente.

Če se vrnem nazaj na obvezni zdravstveni prispevek, ko sem preskočila, na obvezni zdravstveni prispevek, vemo, da je pač zdaj definiran kot prispevek, ki se je prenesel iz premije za plačilo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v neko shemo, kako posameznik plačuje dohodek v istem absolutnem znesku. Se pravi, ni se povečalo. Čisto sistemska, zdaj moram govoriti kot kot ekonomist, čeprav ja, ker pač to sem, kot sem pokazala v predstavitvi, čisto sistemska ureditev bi tega seveda bila, da se ta prispevek prelije v prispevno stopnjo in se zviša. To je tisti čisto sistemski pristop. Imamo bruto bruto osnovo iz katere se obračunajo prispevki za zdravstveno varstvo in ostane neka bruto osnova od katere se potem obračuna dohodnina. Na tak način bi bil prispevek za zdravstveno zavarovanje seveda solidaren, prav tako pa bi se razdelil na široko, na široko, se pravi vse, na vse prebivalce, se pravi ne bi izločil nekih skupin prebivalstva, se pravi zaposlene in upokojene, ki so tudi že do sedaj plačevali premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Kakšna bo končna rešitev, je seveda odvisno odvisno od tega, kako se bomo dogovorili z Ministrstvom za finance in tako naprej, seveda pa je to pomemben vir prihodka, ki mora nadomestiti v nekem delu pač dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Kaj še, kaj bom naredila najprej? Ja, Zdravniška zbornica ja, je rekla, da ne bo sto dni, vem, da teh sto dni ne bo, tudi mandat, mandat sem pričela na sredini, se pravi, ni več štirih let pred mano, zato, ravno zato je bilo potrebno, da zberem neke prioritete, ki sem jih danes pokazala. Pomembno se mi zdi, da imam fokus in da se osredotočim na nekaj stvari, ker reševanje vsega v tako kratkem času zagotovo ne bo možno. To so težave, ki, mislim, to so problemi oziroma področja, ki sem jih danes prikazala, ki, za katera vemo že dolgo, dolgo let, ki se vlečejo že 30 let in zagotovo ni mogoče čisto vseh nasloviti v enem letu ali pa v dveh letih. Tako da ja, se pravi, moje prioritete bodo dostopnost, kakovost, košarica pravic.

Ključni izbiri…, ključni kriteriji pri izbiri članov in članic Sveta zavodov. Tudi tukaj, kot marsikje drugje, bomo sledili usmeritvam strateškega Sveta za zdravstvo predsednika Vlade, ki so določili katere kompetence morajo imeti člani sveta zavodov. Seveda gre tukaj predvsem za strokovnost, se pravi poznavanje sistema zdravstva in pa poznavanje financiranja s področja, področja zdravstva. Tako da posebnih drugih kriterijev, to so tisti kriteriji, to je kriterij, ki je meni čisto osebno in tudi članom strateškega sveta najpomembnejši.

Ja, paket NSi, ukrepi, se pravi, ponovno, na to temo smo opravili široko razpravo v strateškem svetu za zdravstvo, predvsem okrog monopola ZZZS so se pač klesala različna mnenja proti, za. Vemo, da imamo nizozemski model, kjer imamo več zavarovalnic, imamo…, pri nas smo imeli nekaj zavarovalnic na področju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Končna, končna odločitev v skupini v okviru strateškega sveta za zdravstvo je bila, da je Slovenija premala za konkurenco na področju več zavarovalnic, ki izvajajo pač obvezno zdravstveno zavarovanje. Preoblikovanje javnih zdravstvenih zavodov. Oblika, v kateri so zdaj javni zdravstveni zavodi, jim v marsičem ne omogoča optimalnega delovanja. Zato je tudi skupina za upravljanje predlagala neko novo obliko, pravno obliko za javne zdravstvene zavode, ki pa zaenkrat, kot sem že tudi povedala, ni dokončno definirana. Vsekakor pa naj bi ta oblika javnim zdravstvenim zavodom omogočala večjo avtonomnost delovanja, se pravi samostojnost delovanja, kjer se lahko v bistvu menedžment odloča o tem, kaj bo, kaj bo, na kakšen način bo recimo nagrajeval svoje zaposlene in kako bo deloval. Ja, toliko o tem.

Predsednica, jaz mislim, da sem zdaj odgovorila na vsa, na vsa vprašanja, ki jih imam zapisana.