Najlepša hvala.

Spoštovani, spoštovane, hvala za priložnost, da se lahko danes predstavim!

Zdaj ne vem, ali se prezentacija vidi … Je, aha. Hvala za to, ker bi rada nekaj predstavila, tudi nekaj takih stvari, ki nam bo vsem lažje jih razumeti oziroma slediti, če bodo tudi podkrepljeni s podatki.

Torej, najprej bi želela čisto na kratko predstaviti svoj življenjepis, potem bi želela predstaviti nekaj dejstev o zdravstvenem sistemu v Sloveniji, o zdravstvu v Sloveniji, nakar bi predstavila svoje prioritete, ki jih nameravam v primeru, da bom seveda ministrica za zdravje, tudi slediti. Te prioritete so štiri, kar pa ne pomeni, da ostalih, se z ostalimi stvarmi ne bom ukvarjala, zato bi v zadnji točki predstavila tudi druge stvari, nekatere take, ki so že nam dolgo znane, pa tudi nekatere, ki so mogoče malo manj znane.

Če grem najprej na osebno predstavitev. Se pravi, rojena sem leta 1971 v Ljubljani. Sem ekonomistka po osnovni izobrazbi. Diplomirala, magistrirala in doktorirala sem na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Delovne izkušnje. Takoj po diplomi sem se zaposlila kot mlada raziskovalka na Inštitutu za ekonomska raziskovanja v Ljubljani, nato sem po preteku let, ko sem lahko bila mlada raziskovalka, se v bistvu zaposlila na Ministrstvu za zdravje Republike Slovenije v sektorju za ekonomiko v zdravstvu. Nato sem ponovno postala raziskovalna raziskovalka na Inštitutu za ekonomska raziskovanja, kjer sem se pričela ukvarjati s področjem zdravstva, se pravi, ekonomike zdravstva, istočasno pa sem bila tudi svetovalka na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kjer sem pokrivala predvsem področje vrednotenja zdravstvenih tehnologij, ki je takrat bilo ravno nekaj novega, ne samo v Sloveniji, pač pa tudi v Evropi. Kasneje sem delovala v kabinetu ministra na Ministrstvu za zdravje, ko je bil minister mag. Dorijan Marušič, nato sem ponovno po preteku tega mandata se zaposlila kot raziskovalka na Inštitutu za ekonomska raziskovanja, kjer sem v bistvu bila zaposlena do pred nekaj meseci, ko sem ponovno prišla na Ministrstvo za zdravje. Istočasno sem bila zaposlena tudi dve leti na fakulteti Doba v Mariboru, kjer sem nosilka treh predmetov na magistrskem in pa na doktorskem študiju bila, zdaj nisem več. Leta 2022 in 2023 sem bila tudi članica strateškega sveta za zdravstvo, najprej strateškega sveta, ki je deloval pod ministrom za zdravje, nato pa tudi članica strateškega sveta za zdravstvo, predsednika Vlade. Toliko o meni, pa mogoče kasneje še karkoli, če bo.

Če preidem na kratko predstavitev slovenskega zdravstvenega sistema. Najprej čisto nek osnovni podatek. V letu 2021 je bilo pričakovano število zdravih let življenja ob rojstvu v Sloveniji med najvišjimi v Evropski uniji in sicer je bilo 67,3 leta za ženske, povprečje EU je bilo 64,2 leti in 63,7 let za moške. Pri ženskah vidite, da kar precej presegamo EU povprečje, pri moških pa ga tudi presegamo, vendar za manj. To je zelo dober rezultat, tako visoko pričakovano število zdravih let življenja. Tudi umrljivost dojenčkov je nekaj, s čimer se lahko pohvalimo, je med najnižjimi v Evropski uniji, in sicer povprečje EU je 3,4 umrlih na tisoč živih rojstev, medtem ko je v Sloveniji to ta številka precej nižja. Nismo najnižji, žal, nismo najnižji, smo pa med najnižjimi v Evropski uniji. Prav tako ima Slovenija četrto najnižjo stopnjo hospitalizacije za kronične bolnike, to so hospitalizacije katerim se lahko izognemo, to so hospitalizacije za kronične bolnike, kar pomeni, če imamo tako nizko stopnjo hospitalizacije, da imamo dokaj dober sistem preventive in spremljanja kroničnih bolnikov v skozi, skozi celotno njihovo obolenje. Imamo prav tako uspešne preventivne programe za dojenčke, predšolske otroke, šolarje in dijake, povsem primerljive z evropskimi, z drugimi državami Evropske unije. Prav tako pa se lahko pohvalimo z dobrimi preventivnimi programi za odrasle. Kot veste, imamo kar na velikih, za veliko kroničnih bolezni preventivne programe, kjer spremljamo rizične faktorje, se pravi, faktorje tveganja in spremljamo odrasle recimo v referenčnih ambulantah za srčno žilne bolezni, kjer imamo dobro zastavljen preventivni program. Slovenija je prav tako ena redkih EU držav, ki ima uvedene tri organizirane populacijske presejalne programe za raka. Imamo program Zora, Dora in Svit, prav tako pa načrtujemo tudi postopno implementacijo novih presejalnih programov, in sicer za pljučnega raka in za raka prostate. Vse to, vse te rezultate, ki Slovenijo postavljajo v položaj, ki je nad povprečjem EU, smo dosegli z relativno nizkim deležem, nizkim deležem sredstev v bruto domačem proizvodu. Za zdravstvo v Sloveniji porabimo 9,4 % bruto družbenega proizvoda, to je podatek za leto 2020, kar je pod povprečjem EU, kjer porabimo, 10,9, mislim povprečje EU je 10,9 % bruto domačega proizvoda. Delež javnega financiranja je nizek, 73 %, v primerjavi z EU, kjer je višji 80 % vseh sredstev namenjenih za zdravstvo. Seveda, to je posledica dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kjer so se sredstva pač štela v zasebne vire financiranja. Po ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja seveda se bo ta delež javnega financiranja povečal in bo tudi višji kot je povprečje Evropske unije. Delež neposrednih plačil oziroma tako imenovanih plačil iz žepa je 12 % in je med najnižjimi v Evropski uniji. Kot vemo je delež neposrednih plačil visoko koreliran oziroma visoko povezan z pričakovano življenjsko dobo, se pravi, višji, ko je, nižja je pričakovana življenjska doba. Tako da ta rezultat je za Slovenijo dober, je pa sigurno posledica tudi ureditve socialnih zavarovanj v Sloveniji, še posebej predvsem tudi zdravstvenega zavarovanja. Slovenija ima tudi najnižjo stopnjo katastrofičnih izdatkov za zdravstvo izmed vseh držav EU in sicer 0,8 %, v povprečje EU je precej višje.

To je kratka predstavitev. Zdaj pa bi vseeno od nekih takih dobrih podatkov o slovenskem zdravstvu in v Sloveniji nasploh vseeno rada prešla na neke stvari, ki jih moramo oziroma jih lahko izboljšamo v Sloveniji, ki predstavljajo težavo, zato sem si postavila tudi neke prioritete, ki bi jih rada najprej predstavila. Se pravi dostopnost, kakovost, neopredeljeni in pa košarica pravic. Zdaj dve točki od tega se v bistvu nanašata na dostopnost, to so čakalne dobe pod prvo točko in pa neopredeljeni, ki so prav tako nekako vprašanje dostopnosti, zagotovo, pač pa na primarni ravni. Zdaj, če grem kar na prvo temo, oz. na prvo prioriteto, to je dostopnost oziroma čakalne dobe. Vsi podatki, ki so na teh prosojnicah so v bistvu uradni podatki. To so podatki, ki smo jih dobili ali od Nacionalnega inštituta za javno zdravje ali pa od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in smo jih v bistvu te analize pripravili na ministrstvu, tako da, vir podatkov je vedno naveden na prosojnici. Če pogledamo samo kaj se je dogajalo neko stanje na področju dostopnosti oziroma čakalnih dob, vidimo, da je skupno število čakajočih že kar nekaj časa naraščalo, že od prej. Če bi imeli daljšo čakalno vrsto bi videli, da je naraščalo že od prej in je doseglo nekako vrh marca in aprila 2023, ko je skupno število čakajočih, to je čakajočih naročil, ne čakajočih ljudi pričelo počasi upadati. Upadati je začelo zaradi ukrepov, ki pa niso spodbujali izvajanja prvih pregledov. Zaradi tega, če pogledate drugi grafikon, se je število čakajočih nad dopustno čakalno dobo ravno v tem času začelo povečevati, je začelo naraščati. Pri tem moramo povedati, da število čakajočih nad dopustno čakalno dobo je tisti kazalnik, ki nas skrbi. To so tisti ljudje, ki čakajo predolgo. To so tisti, ki čakajo dlje od nekih arbitrarnih mej, ki smo jih določili kot dopustne, do katerih lahko ljudje čakajo pri stopnjah redno, hitro in zelo hitro. Spodnja dva grafikona prikazujeta realizacijo čakajočih in pa število novo čakajočih. Če si predstavljamo recimo število čakajočih kot nek bazen, je torej prvi grafikon, se pravi realizacija, nek odliv iz tega bazena, število novo čakajočih je pa priliv. In če pogledamo to rdečo črto, ki je v bistvu nič ne pove, ampak je samo črta, da lažje preberemo grafikon, vidimo, da je priliv novih čakajočih višji kot pa realizacija. Kljub temu pa je skupno število čakajočih pričelo upadati, kar nekako ni logično. Če jih več pride med čakajoče, kot pa jih je realiziranih saj skupno število čakajočih, bi moralo še naprej naraščati, pa temu ni tako. Se pravi, ti podatki, ki jih imamo na razpolago, vseeno morda niso čisto natančni. Nekaj je z njimi narobe. Kot drugo bi pa rada povedala, da realizacija, skupno število čakajočih je v bistvu, ni samo po sebi zaskrbljujoče, če mu sledi realizacija. Kot vidimo v našem primeru, mu pač ne.

Ukrepi, ki so bili sprejeti za zmanjševanje števila čakajočih so bili usmerjeni na vse programe, vendar so imeli različni učinek, odvisno kateri program pogledamo. Predstavila bom najprej poseg, ki je zaključen. Kot primer bom vzela operacijo krčnih žil, lahko bi pa vzela tudi karkoli drugega. Se pravi, gre za zaključen poseg, kjer kot pacient pride v zdravstveni sistem, kjer ima opravljen ta poseg in potem iz zdravstvenega sistema odide. Kot primer sem torej vzela operacijo krčnih žil, lahko bi pa to bila tudi recimo siva mrena ali pa krpalni kanal, operacija kolka, operacija kolena, se pravi nek, nek zaključen poseg.

Na grafikonih imamo prikazano, kaj se je zgodilo z implementacijo plačevanja po realizaciji. Namreč, čakajoči nad dopustno čakalno dobo, kot tudi vsi čakajoči so začeli upadati. Ukrep je pri takih posegih, ki so zaključeni, bil uspešen. Število čakajočih nad dopustno čakalno dobo se je zmanjšalo. Zdaj, če pogledamo bolj natančno te grafikone, vidimo, da je število vseh čakajočih upadalo nekoliko hitreje, kot pa število čakajočih nad dopustno čakalno dobo. Kar je zdaj vprašanje, zakaj se je to zgodilo? Ker praviloma bi moralo pač padati, bi morali na vrsto priti tisti, ki čakajo najdlje.

Kot drug primer pa bom vzela obisk, ki obravnave ne zaključuje. Se pravi, gre za prve preglede v specialistični dejavnosti. Kardiološke preglede sem vzela za to, ker so pač družinski zdravniki jih ocenili kot najpomembnejše. Situacija je podobna tudi na drugih področjih, specialističnih, na primer na urologiji. Vidimo, da je situacija tukaj malo drugačna. S plačevanjem po realizaciji se je število čakajočih nad dopustno čakalno dobo začelo zelo povečevati. Razlog vidite lahko v številu čakajočih po stopnjah nujnosti. Število čakajočih po stopnji nujnosti redno je namreč najnižje, medtem ko se je število čakajočih po stopnjah hitro in zelo hitro naraslo. Se pravi, družinski zdravniki oziroma specialisti družinske medicine so pričeli izdajati več napotitev po stopnjah hitro in zelo hitro. Tak zasuk je seveda pričakovan, zato ker se pač vsi bojijo oziroma je pričakovan z njihove strani, ker se obnašajo racionalno glede na to kakšne so čakalne dobe. Ker so čakalne dobe dolge so, seveda, želeli, da pacienti pridejo prej na vrsto. Seveda je to dodatno povzročilo povečanje števila čakajočih nad dopustno čakalno dobo, zato ker je doba čakanja pri stopnji zelo hitro in hitro krajša. Ker je stopnja dopustna doba čakanja na stopnji zelo hitro 14 dni, hitro pa hitro tri mesece, ne en mesec, redno pa šest mesecev, je seveda ta doba hitreje minila in število čakajočih nad dopustno čakalno dobo je naraščalo hitreje, je začelo zelo hitro naraščati, hitreje, kot pri vseh čakajočih.

Seveda pa to ni vse. Razlog je tudi v tem, da so pacienti znotraj iste dejavnosti obravnavani precej različno. Če pogledamo grafikon, kjer smo primerjali število točk na število prvih, na število prvih obiskov po posameznih izvajalcih, vidimo, da je razlika v točkah pri tistem izvajalcu, ki ima najnižje število točk na prvi obisk 25 recimo in gre to vse do 400 pri izvajalcu, ki ima najvišje število točk na prvi obisk. Se pravi, razlike so izjemne in jih ne moremo pojasniti recimo v razmerju 1:16 in jih ne moremo pojasniti z nekimi strokovnimi smernicami. Namreč, te paciente znotraj iste dejavnosti obravnavajo kardiologi, ki imajo smernice obravnave narejene na isti način, se pravi, pacienti bi morali biti obravnavani na isti način. Način obravnave smo primerjali tudi po vrsti lastništva posameznih izvajalcev, se pravi javni proti koncesionarjem. Vidimo sicer, da prvi je koncesionar, ampak, če potem pogledate prvih deset, kjer je cena obravnave posameznega pacienta najvišja vidite, da recimo med prvimi desetimi je, so štirje koncesionarji in 66 javnih zavodov. Take razlike v obravnavi seveda potrjujejo tudi razlike v pomenijo tudi razliko v kakovosti v kakovosti obravnave. Razlike v izidih zdravljenja med izvajalci se poročajo tudi iz drugih držav, na primer na Švedskem so 31-kratne razlike med posameznimi izvajalci v zapletih v zvezi z lečno kapsulo po operaciji katarakte ali pa recimo v Nemčiji so 11-kratne razlike v hudi inkontinenci po radikalni prostatitomiji.

Zdaj, kakšne so razlike v izidih zdravljenja med slovenskimi izvajalci, med izvajalci v Sloveniji, ki smo videli, da paciente obravnavajo na različen način, v bistvu ne vemo. Ne vemo zato, ker izidov zdravljenja ne merimo. Vsi na področju kakovosti, ki ga je potrebno in nujno čim prej implementirati v zdravstveni sistem obravnave, da bo tak nadzor oziroma vpogled v delovanje izvajalcev možen, ga zaenkrat v Sloveniji ni. Imamo veliko kazalnikov, več kot 90 na razpolago, ampak le redki od njih oziroma le redki, merijo izide zdravljenja, v bistvu je to samo umrljivost. Zdaj, umrljivost je seveda pomembna, ampak vsakemu pacientu je po neki operaciji, recimo po prostatektomiji seveda pomembno še kaj več. Ni mu pomembno samo, da preživi, pomembno mu je tudi, kakšne ima zaplete, kako dolgo bo inkontinenten in podobno. Se pravi, teh kazalnikov izidov zdravljenja imamo v Sloveniji absolutno, absolutno premalo in tudi zaradi tega se niti ne moremo primerjati z drugimi državami, tudi ne moremo recimo spodbujati produktivnost pri tistih izvajalcih, ki delajo na pravi način, niti izvajalci med sabo ne morejo izmenjevati dobrih praks, proučevati razlik v procesih, ki pripeljejo do tega, da je proces zdravljenja oziroma zdravstvena obravnava boljša. Vse to skušamo, v bistvu bomo skušali v sistem pripeljati, na podlagi seveda strategije kakovosti in varnosti, ki jo že imamo na ministrstvu, za katero trenutno pripravljamo akcijski načrt in pa pripravljamo tudi Zakon o kakovosti, kjer smo že ustanovili delovno skupino, ki trenutno usklajuje izhodišča za ta zakon. Ta zakon pa bo tudi podlaga potem za ustanovitev Agencije za kakovost in seveda celotnega merjenja zagotavljanja varnosti, kakovosti, učinkovitosti, uspešnosti v zdravstvu.

V usmeritvah zdravstvene politike za leto 2024 smo zapisali tudi, da bomo ustanovili več, postavili več registrov bolezni, zelo pomemben je, nekatere registre seveda že imamo, recimo register endoprotetike, imamo register raka seveda, ki je najstarejši evropski register iz leta 1950, na Onkološkem inštitutu, ampak vseeno nimamo pa na primer registra za srčno žilne bolezni, ki je v bistvu eden najpomembnejših razlogov umrljivosti v Sloveniji. Ko bomo imeli kazalnike kakovosti postavljene, želimo, da so ti kazalniki mednarodni, da sledijo mednarodni metodologiji, da so validirani v slovenskem jeziku, da so informatizirani zato, da ne obremenjujejo administrativno še dodatno izvajalcev. Vse podatke, ki so potrebni za primerjavo rezultatov kazalnikov kakovosti med izvajalci, vse podatke, ki so, ki so potrebni in so že na razpolago v drugih evidencah, jih bomo uporabili, zbirali bomo samo tiste podatke, ki so nujno na novo potrebni, da se, da se vidi nek izid zdravljenja. Kot, kot vedno rečem, ti kazalniki kakovosti, jih uporabljamo res za to, da izvajalce primerjamo med sabo bodisi na ravni oddelka bodisi na ravni bolnišnice bodisi mednarodno, ampak niso pa namenjeni temu, da bi kakorkoli koga izpostavili, da bi izpostavili slabe, namen, slabe ali tiste, ki so morda pod povprečjem. Namen tega je, da ugotovimo, zakaj ima nekdo boljše izide zdravljenja kot drug in če jih ima, kako jih lahko, če ima nekdo slabše, podpovprečne, kako jih lahko izboljša, da postane najboljši. Se pravi, gre za to, da merimo izide zato, da preidemo nazaj na procese in jih izboljšamo in iz procesov zagotovimo tako tudi tako strukturo oziroma take strukturne kazalnike, ki potem vodijo ponovno do čim boljše obravnave za pacienta in čim boljše izide. Seveda v nekaj državah, ki kazalnike kakovosti že dolgo zbirajo in jih tudi uporabljajo, se ti kazalniki kakovosti vključujejo tudi v obračunske modele, se pravi v plačevanje oziroma v nagrajevanje izvajalcev za zagotavljanje kakovosti obravnave. V Sloveniji tega v prvem letu oziroma v nekaj prvih letih seveda ne načrtujemo. Takoj na začetku načrtujemo mogoče evidenčno vključitev teh kazalnikov v nagrajevanje izvajalcev zato, ker je pač potrebno zagotoviti, da bo ta metodologija spremljanja dorečena, primerljiva in metodološko ustrezna, šele takrat pa je potem seveda nagrajevanje izvajalcev za kakovost možno.

Naslednja stvar je seveda, spet bom šla nazaj na dostopnost. Kakovosti ne moremo meriti pri tistih, ki do zdravnika sploh ne pridejo, tako da dostopnost je, nam je zelo pomembna. Kot veste, so bile, je oziroma je v Sloveniji okrog 140 tisoč neopredeljenih, neopredeljenih oseb, to so tisti po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki niso opredeljeni pri, ki niso opredeljeni pri družinskem zdravniku, se pravi, ki niso opredeljeni pri nosilcu dejavnosti družinske medicine. Ja, teh je 140 tisoč, od tega je, če pogledate na grafikon, / pokaže zboru/ je največ tistih, ki so, je največ moških, ki so tuji državljani in ki so stari med 20 in 60 let, med Slovenci pa je največ dojenčkov, se pravi oseb do starosti 1 leta, ki, za katere nekako sklepamo, da se še niso uspeli opredeliti recimo, ker so se ravnokar rodili. Če zdaj gremo pogledati naprej, kdo so ti, kdo so tuji državljani, ker videli smo da je največ pač tujcev med 20 in 60 letom. Drugače je pač, so tudi, je tudi podatek, je tujih državljanov, ki niso opredeljeni, jih je 53 tisoč, Slovencev pa 90 tisoč približno, ja. Če se zdaj osredotočimo samo na tuje državljane po spolu in starosti glede na prebivališče, vidimo, da je samo med tujci, zdaj gledamo samo tuje državljane, največ neopredeljenih tistih, ki imajo začasno prebivališče v Republiki Sloveniji in so prav tako v starosti med 20 in 60 let. Če pa pogledamo vse neopredeljene s stalnim prebivališčem po spolu, starosti in državljanstvu, se pravi, in tujce in Slovence, pa vidimo, pogledamo razloge zakaj ti niso opredeljeni vidimo, da je približno 30 tisoč takih, kjer izbrani osebni zdravnik ni aktiven in približno 70 tisoč tistih, ki nima izbranega osebnega zdravnika. Zdaj tam kjer izbrani osebni zdravnik ni aktiven, to je teh 30 tisoč so tisti, ki dejansko so nekoč že imeli izbranega osebnega zdravnika, pa ga več nimajo. Razlogi za to so lahko na primer, da se je izbrani osebni zdravnik upokojil, in ker se je upokojil, je za sabo pustil neko število oseb, ki so bile potem pri njemu prej opredeljene, na kar se še niso mogle prestaviti nekam drugam. Se pravi, če tudi pogledate recimo po mesecih podatke o neopredeljenih, boste videli, da se ta slika v vseh občinah spreminja. Kar naenkrat je mogoče v eni občini nekaj neopredeljenih, ki pa potem počasi izginejo, to je takrat, ko se pač nekdo upokoji. Tako, da ta gibanja so zelo, zelo visoka, če gledate po posameznih občinah.

Druga stvar je, da zdaj ko gledamo neopredeljene, tisti, ki so se opredelili v ambulantah za neopredeljene, se še vedno štejejo kot neopredeljeni. Oni so sicer opredeljeni v ambulanti za neopredeljene, ampak ker so opredeljeni na ambulanto in niso opredeljeni na izbranega osebnega zdravnika, so še vedno neopredeljeni. Oni sicer imajo dostop do zdravstvene oskrbe, imajo dostop do zdravnik, ki delajo v ambulantah za neopredeljene, ampak se vodijo v evidenci kot neopredeljeni.

Druga stvar je, da v teh dveh, treh mesecih, ko sem bila na ministrstvu, sem pač uspela govoriti tudi z nekaj, s kar precej izvajalci, obstajajo primeri, ko nosilca ambulante družinske medicine, ker je šel v pokoj, več torej ni, ampak ambulanta še vedno deluje. Ambulanta še vedno deluje in se tudi financira v skladu s splošnim dogovorom s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Ljudje še vedno obiskujejo to ambulanto, imajo dostop do zdravnika, ambulanta je polno opredeljena z vsemi glavarinskimi količniki, lahko jih, po navadi jih tudi zdravniki, ki se upokojujejo zdaj presegajo te glavarinske količnike, ampak tudi ti pacienti se štejejo za neopredeljene, zato ker niso opredeljeni na nosilca, ki je šel v pokoj. To ambulanto pa lahko dela izvajajo specializanti, lahko jo izvajajo upokojeni zdravniki.

Če pogledamo še naprej kdo je neopredeljen, ker je problematika res taka, da se razlikuje glede na to koga gledamo, ali gledamo tujce, ali gledamo tiste z začasnim prebivališčem, ali gledamo tiste, ki imajo dostop do oskrbe. Recimo tudi v Zdravstvenem domu Ljubljana imajo ambulante za obravnavo kroničnih bolnikov, imajo ambulante za obravnavo akutnih bolnikov, ki so opredeljeni na ambulanto, ampak štejejo kot neopredeljeni, dejansko oni imajo dostop do oskrbe, nimajo pa nekega zdravnika, ki jih seveda, na katerega bi bili opredeljeni, in ki bi jih spremljal skozi čas. Se pravi, da to je neka razlika in to je pač stvar definicije, ki smo jo zapisali v Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

Zdaj če pogledamo te razlike tudi po občinah, lahko vidimo, da so neopredeljeni, v večini občin ne predstavljajo neke težave, da je njihovo število zelo nizko. Moramo vedeti, da je pravica do opredelitve ne dolžnost, se pravi, mi imamo pravico, da se opredelimo, ni pa to dolžnost. Če se nekdo ne želi ali noče opredeliti recimo, ker je tujec, ker ima začasno prebivališče, ga v to mi ne smemo in ne moremo prisiliti. To je pravica.

Izstopajo nekatere občine, kjer je število neopredeljenih visoko, na primer vidimo, da je taka občina Kočevje, kjer je stalna, pa tudi recimo na Koroškem Ravne, Mežica, kjer je ta problem z upokojitvijo zdravnika, kjer pa ambulanta še vedno deluje. Tako, da v bistvu, če se pogovarjaš o tistem koncu, vidiš, da ljudi, ki bi ne bili opredeljeni, v bistvu ni. Oni so opredeljeni na ambulanto, niso pa opredeljeni na zdravnika. Potem je tukaj Ljubljana in pa še in pa še nekatere druge občine. V Kočevju je na primer problem opredelitve otrok. Imamo zelo veliko otrok, ki niso opredeljeni, ker ni pediatra. Zdaj pred dvema tednoma na primer, ko so nam na Ministrstvo za zdravje iz Kočevja poslali dopis, da so uspeli pridobiti pediatra, tako da in tudi bodo odprli razvojno ambulanto v občini, tako da se bo recimo ta problem, so uspeli v občini ta problem neopredeljenih uspešno zmanjšati, kar je zelo pozitivno. In ravno to je to, da se stanje po občinah in po skupinah prebivalstva iz meseca v mesec zelo spreminja in je različno. V vsaki občini je problematika različna. Tako da mogoče odpiranje ambulant za neopredeljene na isti način po vseh občinah ni smiselno. Potrebno je razmisliti pri vsaki občini, zdaj ko imamo podatke in ko smo videli tudi izkušnjo, ker so ambulante za neopredeljene že nekaj časa in smo videli, kako malo v bistvu ljudi neopredeljenih je pravzaprav izkoristilo priložnost, da se opredeli, pa so imeli možnost, pa se niso opredelili. V tej točki lahko v bistvu nekako naredimo neko analizo, pogledamo in vidimo kje v vsaki občini dejansko je problem in se tega problema lotimo na čisto diferenciran način, pač od občine do občine. Seveda pa še vedno, da zaključim to temo neopredeljenih, obstaja vprašanje definicije in kaj nam je pomembno, ali je dejansko, ker to je tak nek kavelj 22, če bomo, mi vemo, da zdravnikov družinske medicine ne bomo povečali kar naenkrat in če bomo šteli vse neopredeljene, ki dejansko imajo dostop do oskrbe, pa nimajo izbranega družinskega zdravnika, še vedno kot neopredeljene se pač število neopredeljenih ne bo zmanjšalo. Zato se moramo, ker ne bo opredeljeni na ambulanto, ne bodo opredeljeni na izbranega osebnega družinskega zdravnika. Tako da se moramo vprašati kaj v bistvu je težava oziroma premisliti, kaj narediti v tej situaciji, ali nam je pomembno, da pride ta oseba dejansko do pravočasne kakovostne oskrbe, takrat ko jo potrebuje? Ali je to dovolj oziroma pač razmisliti je treba o tem, kako naprej in kako se problema lotiti.

Zadnja stvar, o kateri bi rada govorila, ker sem jo omenila kot prioriteto in ker se z njo v bistvu tudi že dolgo ukvarjam, je košarica pravic. Košarica pravic in s tem kaj so potrebe, govorim v bistvu v povezavi z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem in ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja so bili v letih podani številni razlogi zakaj je potrebno dopolnilno zdravstveno zavarovanje ukiniti. Lahko je bila to solidarnost oziroma nesolidarnost dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Razlog je bil tudi nepotrebni stroški, ki so jih zavarovalnice, ki so izvajale dopolnilno zdravstveno zavarovanje imele, da so bili ti stroški preveliki in nesmiselni. Zame je osnovni razlog v tem, kako je dopolnilno zdravstveno zavarovanje vplivalo na opredelitev košarice pravic. Namreč, ko smo uvedli dopolnilno zdravstveno zavarovanje smo se odločili, da bodo tiste storitve, ki smo jih takrat nekako smatrali kot manj pomembne, v večji meri krite iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, celo v celo, nekatere storitve celo v 90 % so krite iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in v zelo nizkem deležu 10 % iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Pomembnejše zdravstvene storitve so bile tudi krite iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ampak v nižjem deležu, recimo 10 %. Ker je Zavod za zdravstveno zavarovanje storitve plačeval do plana, medtem ko so pa dopolnilne zavarovalnice, ki so izvajale dopolnilno in še izvajajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, plačevale storitve po realizaciji, so seveda tisti izvajalci storitev, kjer je bil delež financiranja iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja lahko izvedli več storitev, saj jim je bilo pokrito tudi recimo, kot sem rekla, 90 % cene te storitve, zato so te storitve naraščale hitreje. Ne morem reči, da te storitve niso potrebne, izvajalci so jih izvajali na podlagi delovnih nalogov, ki so jim bili izdani in zagotovo neka potreba je bila tudi po teh storitvah. Zagotovo je potreba tudi po vmesni listi po zdravilih, ki so na vmesni listi. Zagotovo je potreba tudi po nenujnih reševalnih prevozih. Problem je v tem, da se moramo vprašati, kaj mi želimo, da je v košarici pravic. Namreč, istočasno so tiste storitve, ki so bile v večjem deležu krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in so bile plačane do plana je zavod, njihov obseg omejeval. V trenutku, ko smo mi ukinili dopolnilno zdravstveno zavarovanje, smo v košarico prenesli vse, celotno realizacijo teh storitev oziroma bomo, ko bo tako - to je z naslednjim letom. Kar pomeni, da bo delež tistih storitev, ki so skozi pretekla leta naraščale hitreje, kar naenkrat večji, bo predstavljal večji delež v košarici pravic. Medtem ko ostale pravice, ki jih je Zavod za zdravstveno zavarovanje s svojimi inštrumenti nadzoroval, bodo temu ustrezno zmanjšane. To pomeni, da bo tiste storitve, za katere smo ob uvedbi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja menili, da so morda manj nujne, a zdaj v večjem deležu in prve financirane iz košarice pravic, se pravi, to so ne nujni reševalni prevozi, zdravila, absentizem, potem pa pridejo storitve, ki jih je zavod skozi vsa ta leta nadzoroval preko mehanizma plana in realizacije. Kaj bomo dali v košarico pravic in ali bomo res pokrili reševalne prevoze v takem obsegu, medtem ko bomo nekako, pa to ni prava beseda, varčevali, pač pa financirali ostale pravice kot so prvi pregledi na kardiologiji, onkologiji, pediatriji v obsegu, kot ga imamo, se bomo morali odločiti in to je tisto čemur pravim redefinicija košarice pravic. Se pravi, ne gre za ukinjanje pravic, gre za neko redefinicijo, kaj potrebujemo in v kakšnem obsegu. Ja, v bistvu to sem vam samo želela pokazati, da je res, da so reševalni prevozi kot en primer storitve, ki je v visokem deležu financirana iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, se pravi 90 % presegali plan kar za večkrat.

Druga pomembna področja, se pravi to, to sem zdaj predstavila pač prioritete, ki mislim, da jih je res potrebno zasledovati in na katerih lahko nekaj naredimo v obdobju pred nami. Seveda pa so druga pomembna področja, o katerih je prav tako potrebno govoriti. Večino teh področij je znanih. Vemo, da po zadnjem poročilu OECD je Slovenija še vedno na repu držav EU s 3,3 zdravnika na tisoč prebivalcev, medtem ko je povprečje EU 4. Največji manko zdravnikov imamo na področju splošne in družinske medicine. Kljub temu, da število oseb zaposlenih v zdravstvu narašča, zdravnikov je bilo v letu 2019 zaposlenih za 17 % več kot v 2015, medicinskih sester za 49 % več in zdravstvenih tehnikov za 4 % več kot v letu 2015.

Drugo tako področje je nujna medicinska pomoč. Nujna medicinska pomoč je zelo tesno povezana z vsemi ostalimi področji. Povezana je s pomanjkanjem zdravnikov, povezana je z dostopnostjo, povezana je z družinsko medicino. V sklopu nujne medicinske pomoči imamo zagotovljen dostop do storitev v Sloveniji na 57 lokacijah, od tega je 12 lokacij v bolnišnicah, kjer imamo urgentne centre. Seveda se težave pojavljajo v, zaradi spet zaradi zagotavljanja zdravnikov oziroma pomanjkanja zdravnikov. K temu na ministrstvu pristopamo zelo aktivno. Urejamo sistem prvih posredovalcev, ki že sicer sedaj pripomorejo k, v oddaljenih krajih, k boljšemu preživetju po srčnem zastoju. To so pripadniki prostovoljnih gasilskih društev in drugih nujnih služb, ki delujejo v sistemu zaščite in reševanja in so bili tudi že v letu 2022 400-krat aktivirani.

Prav tako se vzpostavljajo satelitski urgentni centri, ki bodo zagotavljali dostop do zdravstva v izven rednega časa delovanja družinske medicine. Potem je tudi dispečerska služba, ki nekako na nacionalnem nivoju vključuje vse enote nujne medicinske pomoči in omogoča enoten, enoten sprejem in odziv na vse klice in na vse nujne klice v državi. Satelitski urgentni centri niso še vzpostavljeni, tudi lokacije za njih še niso določene, seveda pa so kriteriji znani, se pravi tam kjer je pač, kriteriji so pač, da se zagotovi enakovreden dostop do zdravnika po vsej državi na osnovi cestne infrastrukture, na osnovi števila prebivalstva, na osnovi regije.

Pri upravljanju želimo slediti skupini za upravljanje oziroma podskupini za upravljanje strateškega sveta za zdravstvo, ki sicer svojega dela še ni čisto dokončala, se je pa z upravljanjem javnih zdravstvenih zavodov precej ukvarjala. Potrebno je seveda še definirati določene stvari, na primer predlagali so vzpostavitev posebnega, posebne oblike zavoda za zdravstvene organizacije, ukvarjali so se z združevanjem javnih zdravstvenih zavodov v druge organizacijske enote, skušali so pripraviti sistem upravljanja javnih zdravstvenih zavodov, ki je dvotirni, se pravi, gre za nek..., za menedžment in pa za nadzorni organ, njihove odgovornosti in njihove zadolžitve, njihovo, njihova pooblastila. Vsekakor pa je razmišljanje podskupine šlo v smeri zagotavljanja večje avtonomnosti menedžmenta izvajalcev javnih zdravstvenih zavodov in v smeri, da so vsi izvajalci v javni mreži obvezani k javnemu poročanju računovodskih izkazov. Skupina je tako tudi definirala vse naloge, pristojnosti, odgovornosti kot tudi usposobljenost menedžmenta in nadzornih organov.

Javno in zasebno. Zdaj, v Sloveniji imamo zasebnike zasebnike, imamo koncesije, ki so oblika opravljanja dejavnosti, ki jo poznamo bolj ali manj samo v Sloveniji v okviru Evrope. V Sloveniji koncesije na primarni ravni podeljuje občina. Trenutno je v Sloveniji v splošnih ambulantah približno četrtina koncesionarjev, med zobozdravniki jih je 45 %, v specialistični ambulantni dejavnosti in med, med ginekologi jih je 20 %. Kar se tiče urejanja koncesionarjev, moramo se zavedati, da koncesionarji zelo pomembno dopolnjujejo dostopnost do zdravstvenih storitev. So del javne mreže in vsak nepremišljen hiter ukrep, ki bi kakorkoli spremenil področje, je lahko nevaren in ga moramo premisliti, saj lahko vodi do zmanjšanja dostopnosti in s tem in s tem do podaljšanja čakalnih dob. Področje je na tak način, se pravi koncesije, javni zavodi in zasebni trg urejeno, že zelo dolgo. Na to temo je bilo v 20 letih ali pa 30 letih veliko razpravljanja, sprememb pa je bilo zelo malo. Če me vprašate ali lahko dostopnost zagotavljamo samo z javnimi zdravstvenimi zavodi, v tem trenutku bi bilo seveda to stanje optimalno, ampak seveda to ni mogoče. Ko se bo vprašanje dostopnosti rešilo, lahko razmišljamo ali, kakšne so pravilne rešitve na področju urejanja koncesij, zaenkrat je predvsem pomembno, da preprečimo prodaje ali prenos koncesij.

Če mi dovolite še par besed o investicijah. Zakon o zagotavljanju finančnih sredstev za investicije v slovensko zdravstvo v letih od 2021 do 2031 predvideva za financiranje investicij različne vire, in sicer so to evropska sredstva in pa proračunska integralna sredstva, ki se med seboj dopolnjujejo. Poleg tega pa je na ministrstvu tudi sklad, kjer se vodijo neporabljena integralna sredstva iz preteklih proračunskih let in pa seveda sredstva amortizacije, ki jih izvajalci mesečno oziroma letno plačujejo v sklad. Konec leta 2023 bo stanje na skladu 143 milijonov evrov, v sprejetem proračunu pa imamo za investicije na voljo 84 milijonov evrov. Za leto 2024/25 je uvrščenih 82 investicijskih projektov, od tega jih je 29 namenjenih za primarno zdravstveno varstvo, 4 za medicinsko opremo, vse ostale pa so namenjene za novogradnje ali za obnovo javnih zdravstvenih zavodov. Glede na to, da se sklad, na katerega se razvrščajo, uvrščajo sredstva, neporabljena sredstva iz proračuna, vsako leto narašča. lahko vidimo, da sredstva za koriščenje sredstev ni optimalno, kar me predvsem skrbi. Torej ni toliko višina sredstev za investicije pač pa dinamika koriščenja teh sredstev. Primarna skrb bi torej morala biti pogledati vsako investicijo posebej, pogledati, kje so ozka grla in kako lahko te investicije pospešimo, na primer tudi z boljšim sodelovanjem z izvajalci, ki verjamem, da nam lahko pri izvedbi javnih naročil oziroma pri investicijah na veliko načinov pomagajo. Zdaj, v okviru načrta za okrevanje in odpornost se financira samo dograditev infekcijske klinike, kjer pa vse aktivnosti potekajo s planom.

Na koncu bi rada omenila še ogljični odtis zdravstva. Zdaj, protokol o toplogrednih plinih iz leta 2022 razvršča emisije ogljika v neposredne emisije, posredne emisije v zvezi z energijo in pa druge posredne emisije, ki jih proizvaja organizacija sama. Se pravi, ta tretja vrsta emisij, se pravi posredne emisije, ki jih, ki jih proizvaja ali pa povzroča organizacija, so tiste, ki so največje v zdravstvenih organizacijah. Po mednarodnih podatkih je med 50 % in 75 % emisij prav teh. V Sloveniji tega žal ne vemo, ker emisij toplogrednih plinov oziroma CO2 ne merimo. Kje nastanejo te emisije? Nastanejo pri uporabi medicinske opreme, pri zdravilih, pri transportu, pri pakiranju, pri prehrani, in isto je na strani ukrepov, torej dovolj ukrepov, ki bi jih lahko sprejeli, da bi ogljični odtis zdravstvenih ustanov zmanjšali. Vsekakor pa je predhodno potrebno ta ogljični odtis izmeriti, pogledati kje so viri, in sicer spet po primerljivi in mednarodni metodologiji. Morda mislimo, da ogljični odtis ni pomemben, ampak je. Ogljični vpliva tudi na zdravje vsakega prebivalca, vsakega od nas, vsakega pacienta in če govorimo o zdravju, ki je naša največja vrednota, je tudi ogljični odtis tisti, ki na zdravje vpliva. V zdravstvu res o tem do sedaj nismo veliko govorili in mislim, da je potrebno spodbuditi bolj zeleno obnašanje zdravstvenih ustanov. Morda bomo sčasoma lahko tudi zeleno ali pa čim nižji ogljični odtis, tako kot kakovost, vključili v obračunske modele oziroma nagrajevanje izvajalcev.

Najlepša hvala za vašo pozornost.