/ izklopljen mikrofon/ Bravo, lučka. Rdeča lučka, se pravi, da moram že nehati govoriti. Dober dan vsem skupaj, lepo pozdravljeni, hvala lepa za besedo. Moje ime je Leon Cizelj, delam na Inštitutu Jožef Štefan, kjer sem vodja Odseka za reaktorsko tehniko in sem tudi predsednik Evropskega jedrskega združenja.

Jaz bi začel s tem, da osebno Zakon o energetski politiki oziroma energetsko politiko vidim kot nekaj bolj načelnega v smislu, kaj bi bili cilji, kot recimo, da je smiselno imeti dovolj, dovolj, količinsko dovolj cenovno korektne, brezogljične ali pa čiste energije, in to s čim manj odvisnosti od večjih ali manjših sosedov. To je tisti geopolitični vidik, ki je izjemno pomemben in se v zadnjem času močno spreminja. In te stvari, kako bomo do tja prišli, ne, tu me recimo potem, nekako se mi zdi, da je neprimeren detajl, ki sem ga slišal vmes ali mora ta zakon regulirati, katera občina se bo in če se sploh bo ogrevala s toplotno, toplotno energijo iz konkretne elektrarne. Tudi se mi zdi, da bi v takšnem zakonu, ne, več ali manj bilo, da je skoraj neprimerno se ukvarjati s konkretnimi tehnologijami, ampak to z vsemi, ne. Torej, če omenjamo konkretne tehnologije kot je fotovoltaika, potem lahko omenjamo tudi konkretne tehnologije kot so vse ostale, še posebej tiste, ki sodijo v nizkoogljično, in kot slišim, se bo to seveda v naslednji varianti naredilo. Torej, nekako bi spodbujal k temu, da so, da so količina detajlov, ne, ali gremo z veliko sliko, ali gremo z velikimi, z velikimi detajli ali pa ali gledamo gozd ali gledamo drevesa, je zelo pomembno pri energetski politiki in preveč gledanja v drevesa bo seveda stvari, vsaj po mojem mnenju, hitro zakompliciralo, ker energetika je tako ali tako že precej kompleksna zadeva in bomo imeli težave tudi, če bomo vse dobro naredili, ne.

Drugi, drugi sklop informacij, ki bi vam jih rad dal, je, kaj se pravzaprav v tem trenutku, prav na hitro, dogaja z jedrsko energijo naokoli nas, še posebej v Evropi in v ZDA kakšni so načrti, ne. Ameriško ministrstvo za energijo, Department of Energy, je par mesecev nazaj s svojo strateško študijo napovedalo, da bodo šli na približno 200 gigavatov električne energije iz nukleark do leta 2050. Zdaj so na približno 100, približno 100 nukleark tam dela, približno gigavat je moč vsake od njih. Kar pomeni, da bodo nekaj od tega rešili s podaljšanjem, podaljševanjem življenjske dobe, kar tudi mi počnemo v krški nuklearki, ker smo šli iz 40 proti 60 let, postaviti pa mislijo tudi tam med 60 in 70 novih enot. To bo za sabo v ZDA potegnilo mimogrede okoli 370 tisoč novih kadrov, ki jih potrebujejo v tem času do leta 2050. Torej zelo dobre službe, zelo dobre poklicne razmere, hkrati pa tudi izjemen izziv za njihov izobraževalni sistem, ki je mimogrede v bistveno boljšem stanju kot pa evropski izobraževalni sistemi. Evropske, evropski plani. Pojavila se je nuklearna aliansa, v zadnjih par mesecih. Pod francoskim, pod francosko zastavo se je nabralo 15 evropskih držav, praktično vse jedrske države razen Španije, torej tudi Slovenija je aktivna članica v tem. Morda se v našem prostoru izredno malo sliši o tem, da je Slovenija članica tega, ampak je. In jedrska aliansa, poleg vseh jedrskih držav so še štiri ne-jedrske; Hrvaška, Estonija, Poljska in ... Se bom spomnil še, katera je. Njihov strateški načrt objavljen, Evropska komisija o njem resno razmišlja, je 150 gigavatov elektrike v Evropi iz jedrskih elektrarn. Tudi mi smo v Evropi, v tem trenutku na približno 100, to pomeni med 40, okoli 40 novih jedrskih elektrarn do leta 2050. Ali je tu slovenska zraven šteta ali ni, težko rečem. Vsekakor pa 40 je praktično ena pa pol faktor na to, kar imamo danes. In tudi to zahteva tam okoli četrt milijona oziroma 250 tisoč novih kadrov. Nenazadnje Kitajci sami, v tem trenutku je njihov strateški načrt do leta 2050 okoli 350 gigavatov. Zdaj 350 gigavatov samo Kitajska bo praktično podvojila jedrske kapacitete na tem planetu. Zdaj smo vsi skupaj na približno 400, mogoče malo čez 400 gigavatov. Stvari se razvijajo zelo hitro. Tudi tu je treba biti, recimo, do neke mere previden pri naši zakonodaji, ker je predsednica Von der Leyenova, predsednica Komisije pravkar najavila tudi možnost subvencij za jedrsko energijo.

Besedica jedrska energija je v Bruslju v zadnjih, recimo, približno enem letu postala nekaj, o čemer se sme govoriti. Prej se o tem ni govorilo.

Naj zaključim z eno takšno primerjavo, poljudno primerjavo, pa nisem proti nobenemu viru energije. Preden karkoli rečemo o kakršnem koli viru energije bom rekel, da vsi brezogljični viri energije, ki jih imamo na voljo skupaj, bodo po vsej verjetnosti premalo, da ohranimo način življenja, ki ga imamo danes. Torej, nobene tehnologije nima smisla izločati, z vso silo naprej. Ampak med fotovoltaiko pa jedrsko energijo pa tudi termoelektrarne pa jedrske elektrarne imajo to lepo lastnost, da lahko delujejo praktično kadarkoli, skoraj neodvisno od vremena, 24 ur na dan, 7 dni na teden. Sončne elektrarne pa ne. Vsi veste, da so zelo, zelo odvisne od tega, kdaj sije sonce, kdaj ne sije sonce. Torej 1 gigavat jedrske elektrarne približno Krško ali približno Šoštanj, ne bomo se dosti zmotili, lahko nadomestite v naših razmerah tam nekje med 7 do 8 gigavatov fotovoltaike samo zato, ker sonce ne sije ves čas. To izgleda, če se spravite v domačo garažo približno takole, danes imate avto, en avto, ki vozi podnevi in ponoči. In če hočete ta avto zamenjati, recimo iz nuklearke v fotovoltaiko, rabite poleg tega avtomobila, ki vozi podnevi in ponoči, ker seveda sonce ponoči ne sije, še 7 do 8 novih avtomobilov, s katerimi se pa lahko vozite samo opoldan, lahko zbirate milje, lahko kilometre vtikate v žepe ali v razne naprave za shranjevanje energije, ki načeloma delujejo tako, kot načeloma delujejo tudi zelo veliko različnih reaktorjev, komercialno so pa relativno težko dostopne. Zato, da noč preživite v takšnem sistemu potrebujete ali eno nuklearko, ker ponoči potem nuklearka s celim gigavatom dela, ali en Šoštanj, ki dela v celoti, ali pa baterijo za 10 gigavatnih ur. In 10 gigavatnih ur baterije je po tisti največji, ki je ta trenutek postavljena v Avstraliji, ki je velika približno 100 megavatov, 100 megavatnih ur in 100 megavatov in 100 megavatnih ur je eno nogometno igrišče baterije za 10 gigavatnih ur, ki vam omogočajo samo noč preživeti, ne še dni brez sonca in slabega vremena, približno 100 nogometnih igrišč. Zdaj, 100 nogometnih igrišč seveda v Sloveniji imamo, prostora je dovolj. Kje bomo igrali pa nogomet je pa seveda vprašanje za tudi energetsko politiko te države. Hvala lepa.