Najlepša hvala, spoštovani predsednik.

Spoštovani kolegice in kolegi, spoštovani predsednik Ustavnega sodišča, ministrica!

Jaz bom nekako nadaljeval z mojo tezo, ki se nekako navezuje lahko bi rekel na prejšnjo sejo Ustavne komisije, ko smo govorili o legitimiteti sodnikov za opravljanje svoje funkcije, seveda pod spremembami, ki se tičejo volitve sodnikov. Takrat sem, če se, spomnite citiral nekaj tistih akademskih pravnikov, ki so se ukvarjali s pravom vzhodno evropskih sistemov, s tranzicijskimi modeli in takrat sem, kot veste, citiral češka pravnika Mihaela, prof. Mihaela Bobka in Davida Kosarja, ki sta govorila o, lahko bi rekel problemu, jaz bi temu rekel meritokratskega deficita ne samo v Sloveniji, ampak večinoma tranzicijskih sodnih sistemov, Preprosto povedano, za širšo javnost pomanjkanje znanja, strokovnosti, s tem pa tudi strokovne integritete. Slovenija se je v svoji preteklosti znašla kot ena izmed na žalost najbolj znanih članic, lahko bi rekel, pred sodiščem za človekove pravice. Takoj za Malto smo imeli največji, lahko bi rekel, največji vsaj v tistih dokončnih postopkih kjer so bili, torej smo največkrat kršili človekove pravice v statističnem pogledu na milijon prebivalcev kot članica Sveta Evrope, pod katerim spada torej sodišče v Strasbourgu. Na podlagi tega sem omenjal številne reforme ravno v času prve Janševe vlade, v času, ko je sodišče Ustavno, ko je bil minister spoštovani prof. dr. Lovro Šturm in temu sledi, da tudi spremembe, ki jih imamo danes pred sabo, 160. člen s katerega v bistvu poudarjamo kdo so privilegirani, lahko bi rekel, tisti, ki lahko zahtevajo, v bistvu se tu kaj dosti ne spreminja, je pa problem nekaj drugega. Iz tega deficita, o katerem večkrat govorimo, strokovnega deficita, meritokratskega deficita, ki je nastajal zaradi tega, ker v Sloveniji na področju sodnega sistema nismo doživeli neke mini ilustracije, večinoma sodnikov iz prejšnjega sistema, je nekako prišlo v ta sistem, so se dogajale stvari, da največkratni problem slovenskega sodnega sistema je nekonsistentna pravna praksa.

Nekonsistentno pravno prakso, kot veste, e Zakon o sodiščih v 109. členu izrecno napotuje na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki bi se moralo s tem ukvarjati. In v sled tega neuspešne tranzicije tudi v sodnem sistemu je nek varuh, vsaj kar se tiče ustavno zagotovljenih pravic, predvsem tudi posameznikov, lahko bi rekel, se je izkazalo vsaj na nekaterih področjih, da je Ustavno sodišče, lahko bi rekel ravno tukaj, lahko bi rekel, je moj argument nekako drugačen kot je govoril predsednik Ustavnega sodišča, torej je bilo tisti temelj, lahko bi rekel četrtega sistema odločanja. Seveda je problem ravno tega v neznanju, v pomanjkanju občutka na tem področju in ravno Ustavno sodišče je sestavljeno največkrat v duhu, da bodo s svojim znanjem, da se bo dogajal ta prepih duhov ljudi, ki največkrat niso bili sodniki v rednem sodnem sistemu, niso šli v kariernem sodnem sistemu niso bili lahko bi rekel duhovno, intelektualno uničeni znotraj posebne subkulture, ki se dogaja v slovenskem sodnem sistemu in tudi po mnenju številnih akademskih raziskovalcev tega področja, tudi v ostalih evropsko pravnih sistemih, ki nimajo neke daljše demokratične tradicije. In tu do zdaj je ravno del, ki ga ožate, kjer dajete neko širšo diskrecijo Ustavnemu sodišču, lahko, bi rekel, rešitev, ki bi lahko veljala samo za neke, ponovno neke države, ki imajo dolgotrajno demokratično tradicijo in imajo dejansko probleme z nasičenimi zadevami, ki prihajajo na Ustavno sodišče in dolgotrajnimi postopki. V Sloveniji na žalost, kot ugotavljamo, kot po vsej verjetnosti se strinjate z vsem, se nekatere zadeve lahko bi rekel izboljšujejo, ampak ta postopek ravno zaradi tistih, lahko bi rekel, mehkega prehoda v slovenskem tranzicijskem obdobju, bo še trajal zelo dolgo. In v tem primeru, glejte, posameznik, spomnimo se, ko sem citiral judikat ESČP v zadevi Lukenda, da vsak posameznik, ki prihaja pred slovenska sodišča, ima veliko možnost, da se mu kršijo človekove pravice. Na žalost je tudi Ustavno sodišče v preteklosti marsikdaj bilo nesenzibilno za določene kršitve. In število takih zadev na ESČP je bilo tudi veliko tudi tisti, ki so šli preko Ustavnega sodišča zato se pridružujem mnenju kolega mag. Grimsa, da zadeva rešitev kot takšna pod krinko ali pa pod argumentom, da je preveliko število zadev, da se bo dejansko Ustavno sodišče ukvarjalo s pomembnimi pravnimi vprašanji, ki se tičejo, lahko bi rekel države, ki bodo po vsej verjetnosti neka varovalka nekonsistentni pravni praksi, da bo s tem reševalo v bistvu tiste sistemske probleme, ki jih pa imamo v slovenskem pravnem sistemu in tudi v določenih kršitvah. Sam temu nasprotujem ravno zaradi tega, ker sem zadnjič, lahko bi rekel, v več tezah opredelil, citiral številne pravne strokovnjake, ki so se s tem ukvarjali, ker slovenski sistem temu ni dorasel. Razvijam tezo, da temu nismo dorasli in da potrebujemo Ustavno sodišče, kjer bo intelektualni potencial, ki je nekoliko višji, kjer imamo nekatere ustavne sodnike, ki so se izobraževali na elitnih pravnih ustanovah, ki imajo nekako drugi občutek, da bo ravno to ena izmed vsaj minimalnih varovalk, da bo nek posameznik, ki se mu je množično kršila neka pravica, morda našel neko zatočišče vsaj na Ustavnem sodišču. To se je marsikdaj v praksi zelo dobro pokazalo. Jaz razumem argumente predsednika Ustavnega sodišča, da nekatere te zadeve odprejo, ampak v takšnem sodnem sistemu, kot ga ima Slovenija, glejte, si mi tega ne moremo privoščiti. Ljudje plačujejo nenormalno visoke davke, ukvarjajo se z ne vem čim, imamo ogromno število sodnikov, ki ne sodijo, ki opravljajo, lahko bi rekel, neko sodno birokracijo in tipične primere, ker so vsaj na magistrskem, doktorskem študiju se študenti ukvarjajo s primerjalno pravnimi sistemi, med njimi so tipični primeri socialističnih pravnih sistemov in tudi lahko, bi rekel, smeri tega sistema. Kažejo se vedno v slovenskem sodnem sistemu. Kateri so ti, glejte, neodločanje, dolgotrajni postopki, recimo tudi na višjem sodišču v pritožbenem postopku ne opravljajo javnih obravnav. To je vse v nekih zaprtih krogih, z ustavnimi spremembami, ki jih peljete s pomočjo nekaterih novih partnerjev te koalicije, pa seveda ponovno popolnoma pred javnostjo zapirate v tem vašem novem modelu izvolitev sodnikov in zapirate torej sodstvo pred slovensko javnostjo. Novi primer, Ustavno sodišče, ki je bilo, lahko bi rekel, zadnji neki garant teh ali pa popravljalec tega neobčutljivosti v slovenskem rednem sodnem sistemu pa sedaj nekako, lahko bi rekel, jim nekako odvezujete jih in jim širite to diskrecijo, da se z nekaterimi posamezniki, državljanom x, državljanom y po vsej verjetnosti ne bodo ukvarjali. Ampak ravno preko takšnih sodb, tudi precedenčnih, ki jih je Ustavno sodišče prepoznalo v neki preteklosti, smo nekako iskali, vsaj lahko bi rekel, nek atribut slovenske demokratične države in preko tega torej, če nekako zaključim svojo misel, menim, da je v tej fazi teh ustavnih sprememb, da se tudi s to spremembo ustavnosti ali pa s tem začetkom revizijskega ustavnega postopka, da rušite arhitekturo slovenske Ustave, še eden izmed zidakov slovenske ustavnosti in da delujete proti temu, kar so zapisali očetje slovenske ustave in ne bi ponovno citiral enega izmed očetov slovenske ustave, dr. Bučarja, mislim, da sem tisti njegov citat povedal večkrat. Torej, da s slovensko ustavo ni nič narobe, da ne potrebuje nekih širših korenitih sprememb, ampak da se moramo na številnih stopnjah spraviti k delu, izobraževati sodnike in ostalo. Torej, spreminjati morda tudi delno pravno filozofijo slovenskega pravosodnega sistema. S tem bom zaključil. Torej, kot Franc Breznik pa tudi kot Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke nasprotujemo takšni spremembi Ustave in začetku takšnega postopka.

Najlepša hvala.