Hvala za besedo.

Spoštovana predsedujoča, spoštovane poslanke in poslanci in ostali prisotni!

Državni svet Republike Slovenije je na predlog Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na 8. izredni seji v septembru ob obravnavi Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o zaščiti živali, ki ga je Državni zbor sprejel na 12. redni seji, sprejel zahtevo, da Državni zbor Republike Slovenije o njem ponovno odloča. Komisija Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je že na 6. seji v juniju ni podprla Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali, ki ga je Državnemu zboru Republike Slovenije predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisano mag. Meiro Hot. Izpostavili smo pomanjkljivost in v nekaterih delih izrazili nestrinjanje. Na pomanjkljivost predloga zakona tako z vidika področja kot pravne stroke je opozarjala tudi širša strokovna javnost nenazadnje tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora in Vlada oziroma resorno ministrstvo, pa se zdi da je bilo vse preslišano prezrto, celo vladni predlogi amandmajev niso dobili podpore, razen četrta določba o obveznem čipiranju mačk in pri imenovanju pooblaščenih svetovalcev za zaščito živali v kvalificirane prijavitelje je bilo vse ostalo zgolj glas vpijočega v puščavi. Državni svet ugotavlja, da je skrb za dobrobit živali skupna vsem, vendar imamo v različnih deležniki različne poglede na to, kako doseči višjo stopnjo dobrobiti za živali, s kakšnimi ukrepi in kdo vse mora biti vključen v pripravo sprememb zakonodaje zato, da bi bili na koncu ukrepi tudi uresničeni. To je bilo tudi jasno razvidno na včerajšnji okrogli mizi ob svetovnem dnevu živali v Državnem svetu, kjer smo prisluhnili drug drugemu in ugotovili, da se stvari izboljšujejo. Vendar ne gre to čez noč, ideali nekaterih ne morejo postati obvezne norme, lahko pa ravno na teh idealih gradimo izboljšave. Če bi predlagateljem zakona bilo resnično mar za živali, ne bi spisali zakona, ki je diskriminatoren in ne obravnava vseh živali in njihovih lastnikov, temveč se osredotoča na gospodarske rejne živali in na kmeta, ne pa tudi na hišne ljubljenčke in njihove lastnike, čeprav mnogi izmed teh ljubljenčkov po 10 in več ur preživijo zaprti v kletkah in stanovanja. Državni svet torej ugotavlja, da pri oblikovanju sprejetih zakonskih rešitev za zaščito živali ni bilo ustrezno upoštevano strokovno znanje veterinarske stroke in druge področne stroke kot tudi ne pravne. Zakon o zaščiti živali vsebuje nekatere določbe, ki so vprašljive z vidika ustavnosti ter nepotrebne in nedoločne. Menimo, da uvedba novega instituta kvalificiranih prijaviteljev za nadzor nad ravnanjem z živalmi ni potrebna in da je znanje pridobljeno na 40 urnem tečaju za to področje premalo. Poleg tega pa bi tovrstno nadziranje lahko podvajalo naloge uradnih veterinarjev. Tudi evropska zakonodaja o kmetijstvu zahteva, da je nadzorni organ za kmetijski obrat strokovno usposobljen. Nevladne organizacije bi se morali osredotočiti predvsem na ozaveščanje in preventivo. Popolna prepoved privezovanja psov je neživljenjska, bolj smiselno bi bilo določiti jasna merila in pogoje za gibanje psov na kmečkih dvoriščih. Zakon bi moral tudi jasno opredeliti tudi, kaj narediti z živalmi, ki so že vse življenje privezane, saj jih ni mogoče le spustiti. To bi bilo celo neodgovorno. Še vedno je sporen stalni video nadzor v klavnica s stališča varstva osebnih podatkov. Delo v klavnicah res ni prijetno očem, vendar je to del posla v prehranski verigi, ki se je izvajal in se bo izvajal tudi v prihodnje. Kakršnekoli napake ali nepravilnosti je treba ustrezno sankcionirati, nikakor pa ne bi smeli posploševati, uvajati video nadzor v vseh klavnicah. Vemo vsi, da v klavnicah imamo sedaj uradnega veterinarja, ki lahko tudi to nadzira in mora nadzirati. Zakon o zaščiti živali mora vključevati širše in pomembne vidike ravnanja in zaščite vseh živali, ne samo rejnih živali, kot sem omenil. Opredeliti se je treba tudi področje biovarnosti, ki je popolno prezrto pri uveljavljanju pooblaščenih prijaviteljev. Zanemarjanje živali in zavržena ravnanja se ne pojavlja samo na kmetijah, ampak tudi pri drugih lastnikih živali, kamor pa nadzor ne seže ali pa ni predviden. Glede na to, da se ne izvaja nadzora nad primernostjo stanovanjskih prostorov za najrazličnejše vrste živali je za kmeta kar vse povprek. Večina kmetov za svoje živali dobro skrbi, saj so konec koncev od njih odvisni in preko skrbi za živali skrbijo tudi za prehransko varnost. Prav vsi obsojamo primere zanemarjanja živali in povzročanja nepotrebnega trpljenja. Za reševanje problemov zanemarjanja živali je nujna širša obravnava in strokovna pomoč lastnikom živali, kot smo večkrat omenjali, da marsikje rabimo tudi socialno pomoč, ker so drugi vzroki za te probleme. Zakon o zaščiti živali ne rešuje celovita vprašanja dobrobit živali, oblikovanje zakonodaje mora biti uravnoteženo in upoštevati specifičnost različnih področij. Poleg tega mora biti transparentno in predstavljeno širši javnosti, ki se tako lahko vključi v razpravo. V proces oblikovanja zakonske rešitve je treba vključiti strokovnjake, kot so veterinarji, zootehniki in agronomi, da bi zakonodaja naslovila vse vidike dobrobiti živali, tudi o varnosti. Zakon sam po sebi ne bo preprečil mučenja živali saj je treba rešiti širše družbene probleme in ozavestiti ljudi o pomembnosti zaščite živali, za kar si prizadevamo tudi v Državnem svetu na primer včerajšnja okrogla miza razprava o biovarnosti, ki je bila pa na seji odbora Komisije za kmetijstvo.

Glede vsega navedenega Državni svet na Odboru za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano predlaga da sprejme mnenje, da zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali ni ustrezen.

Hvala.