Hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljeni vsi prisotni, posebno seveda varuh človekovih pravic s sodelavci.

Zanimivo poročilo. Zanimivo dvakrat. Zaradi tega, ker je ponovno poročilo iz obdobja, ko je bila zelo prisotna epidemija in se pozna verjetno tudi na tem poročilu. Zanimivo pa bi bilo videti, kakšno bilo bi bilo poročilo, če ne bi bilo epidemije. Upam, da bi bilo manj pritožb, upam, da bi bilo manj nasilja. Najbolj me je zabolelo, vaša ugotovitev o nasilju med mladostniki in med otroci, in o uporabi, če sem prav razumela, prepovedanih drog, alkohola, itn., v šolah. Verjetno ste imeli v mislih osnovne šole. To je še bolj žalostno, če so bile tudi res osnovne šole. Verjetno ste mislili tudi na srednje šole, vendar kjerkoli je pri mladostnikih ta pojav zaskrbljujoč. Rada bi se vam zahvalila, ker ste prav posebej v tem poročilu dali mesto otrokom s posebnimi potrebami, kjer ste tudi našteli, da se ne ponavljam za vami, kaj vse ste priporočili, da bi matična ministrstva pripravila za lažje življenje teh otrok, posebno tistih, ki seveda hodijo v šolo, so k sreči v procesu izobraževanja in so zaradi nekih svojih posebnosti potrebni posebne skrbi. To gre od brezplačnega prevoza, do potrebe po družinski asistenci, kot ste rekli, za te osebe, to se pravi, izenačenje družin, tudi teh otrok, ki so seveda zaradi hendikepa teh otrok potrebne posebne pozornosti družbe. Torej hvala, da ste na to opozorili in prepričana sem, da bo vlada skozi svoj mandat, ki si ga je zadala, na tem področju tudi nekaj naredila. Drugo področje, ki me osebno zelo zanima in bi rada svoje izkušnje delila z mojimi kolegicami in kolegi poslankami, je področje romske problematike. Verjetno je varuh to moje vprašanje oziroma moje razmišljanje pričakoval, ker bi se rada varuhu tukaj tudi zahvalila, ker je tudi takrat, ko smo ga potrebovali, prihajam iz občine Novo mesto, kjer imamo veliko romsko skupnost, razumel naše potrebe in se nam je s sodelavci tudi pridružil. Vodilo lokalni skupnosti, kjer živi romska skupnost in teh je na Dolenjskem kar nekaj, v Novem mestu je zelo velika romska skupnost, torej vodilo teh lokalnih skupnosti je, da bi se romsko prebivalstvo čim bolje asociiralo oziroma asimiliralo k večinskemu prebivalstvu. In tisti, ki živimo v teh krajih, smo prepričani, da so najboljša pot do tega otroci. Otroci, ki jim mora biti dana možnost, da se izobražujejo tako, kot se izobražujejo otroci večinskega prebivalstva. Vendar tukaj naletimo na en problem. Ne samo, da nimajo v vseh naseljih romski prebivalci mogoče enakih možnosti, kar se tiče vode, elektrike, to se pravi dostopa do dobrin, gre tudi za to, da se njihovi starši žal ne zavedajo njihove osnovne odgovornosti do teh otrok. V Mestni občini Novo mesto in tudi v sosednjih občinah se zelo trudimo, da smo tudi s pomočjo vlade, prejšnjih vlad tem romskim prebivalcem omogočili potrebno infrastrukturo, da se lahko njihovo vsakdanje življenje primerja z življenjem večinskega prebivalstva. Vendar smo žal naleteli na nerazumevanje njihovih staršev, to se pravi staršev teh romskih otrok, po naši zelo temeljni želji, da se ti otroci izobražujejo, se pravi, da upoštevajo zakon, ki velja za večinsko prebivalstvo, kajti osnovna šola je z zakonom predpisan. In ko starši, ne, otroci pa ste otroci, so žrtve žal svojih staršev, ko starši kršijo zakonodajo in ne pošiljajo svojih otrok v šole, dejansko kršijo pravice svojih otrok, se pravi, da kršijo pravice otrok do izobraževanja. In dokler ne bodo ti otroci imeli te pravice, da se izobrazijo, ne bodo imeli možnosti, da se integrirajo v splošno prebivalstvo in da začnejo živeti tako, kot živi večinsko prebivalstvo na teh krajih. In zaradi tega smo tako na občini Novo mesto, podprto tudi z ostalimi občinami predlagali prejšnji Vladi preko medresorske delovne skupine, ki je delovala pri prejšnji Vladi, in ta skupina je imela samo en namen, izboljšati res življenjske pogoje oziroma izboljšati vse, kar je povezano s perečo romsko problematiko. Torej, smo predlagali, da resorna ministrstva pripravijo zakonodajo, kjer bi skušali preko te zakonodaje prisiliti, bom uporabila kar ta izraz, starše teh otrok, ki niso so si izbrali teh staršev in niso krivi, da imajo neodgovorne starše, pripraviti te starše, da bi otroke pošiljali v šole oziroma da bi ves denar iz socialnih transferjev uporabili v dobrobit otroka. Varuh človekovih pravic je v letu 2020, to se pravi, dal pobudo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve naj poskuša pripraviti takšno zakonodajo in to ministrstvo je tudi to zakonodajo pripravilo, vendar žal na koncu prejšnjega mandata zakonodaja ni bila sprejeta. Ne bom vam razlagala kompletne zakonodaje, zaradi tega, ker bolj sega na nek drugi odbor, na Odbor za socialne zadeve, dotaknila se bom samo tistega dela, ki sega pravzaprav tudi na naš odbor, na Odbor za izobraževanje. In sicer, da bi ta zakonodaja omogočila, da staršem, ki ne izvršujejo svojih zakonskih obveznosti do otrok, ki posegajo v pravice otrok in ne poskrbijo, da se njihovi otroci izobražujejo, da se jim otroški dodatki oziroma socialni transferji ne izplačajo v denarju, ampak pač se jim izplačajo v materialnih dobrinah. To se pravi v tistih dobrinah, ki jih otroci potrebujejo za svoje življenje. Kajti, ta denar je izključno namenjen otrokom, ne pa staršem. Žal se dostikrat dogaja, da potem starši ta denar uporabijo za vse drugo, samo ne za dobrobit svojih otrok. In s tem bom končala, s prošnjo, da bi v tem sklicu parlamenta skupaj našli poti, kjer bi omogočili tako staršem romskih otrok, da spoznajo svoje zablode tam, kjer pač se dogajajo in da ne izvršujejo zakonov in da ne skrbijo dovolj za otroke, da bi jim pomagali, da vidijo, da delajo škodo svojim otrokom. Po drugi strani pa, da bi skozi zakonodajo omogočili tem otrokom, da se izobražujejo, ker s tem, veste, s tem jim bomo največ naredili za njihovo življenje.

Za konec, v mestni občini Novo mesto le 1 % romskih otrok konča osnovno šolo. Kako zelo žalostno. Mi smo si napisali v svojo strategijo, da si želimo, da bi do leta 2025 vsaj 25 % otrok končalo osnovno šolo in da jim s tem res omogočimo življenje, ki si ga zaslužijo. Hvala lepa.