Hvala lepa.

Saj eni trije verjetno, ja, oprosti, kolegica, no, pa, mislim, da bomo, bo vsak dodal lahko svoj pogled na današnji Zakon o interventnih ukrepih v vzgoji in izobraževanju, proti kateremu dejansko tudi jaz kot opozicijska ne morem biti, zato ker prinaša nekaj dobrega tako za učence osnovne šole, dijake kot tudi za študente.

Lahko sem kritična pa rečem, da je to premalo, lahko pa tudi grem mogoče argumentirano tudi skozi povedano tako s strani državnega sekretarja, kot tudi, bom rekla, dolgoletnega predstavnika, trenutno, Državnega sveta ali pa rečemo sindikalista, a ne. Se pravi, ta draginjska kriza je dejansko zarezala čisto v vse pore, a ne, v pore družine, v pore mladih, v pore starejših, invalidov in se mi zdi, da je potrebno tukaj zajeti vse te segmente, vse te ranljive skupine. Moram reči, da mogoče na nek način tukaj rešujemo res tisto šolsko malico, za katero smo ravno včeraj glasovali, da bi bila za vse brezplačna, pa ni bilo razumevanja.

Moram biti tukaj kritična. Še, mogoče so bile kakšne besede, so tako izpadle, da sem se že bala, da boste morda prišli v prihodnje na mize s kakšno idejo, da si naj kar vsak otrok od doma prinese svojo malico, no. Take argumente ste imeli, zakaj ne morete zakona, ki je bil včeraj na mizi, podpreti. Pa verjamem, da bi ta zakon marsikateri družini in marsikateremu otroku, učencu, dijaku in študentu veliko, veliko prinesel, sploh v luči te draginje.

Bilo je rečeno, da imamo ali pa da moramo paziti, da ne bo padla kvaliteta, da ne bi prehajale kakšne večje slovenske multinacionalke v ta izobraževalni prostor z zagotavljanjem malic, toplih obrokov. Kakor se rešuje kadrovsko stisko na področju tehničnega kadra v šolah, se bojim, da bo temu tako. Se bojim, da bo temu tako. Kdo pa danes, katera osnovna šola danes nima težav z zagotavljanjem kuharic? Katera osnovna šola danes, če pogledate spletno stran, prosta delovna mesta, nima težav s hišniki? Zakaj? Ne zato, ker ne bi želeli opravljati tega poklica, ampak zato, ker ima v trgovini ali kje drugje zagotovljen boljši dohodek. To je tudi rak rana, bom rekla, tudi podpornega osebja slovenskega šolstva in tudi, še enkrat danes povem, pa še bom povedala, in tudi mladih učiteljev ni.

Nekaj dni nazaj sem si vzela čas in sem šla gledati kakšne učitelje, kaj je, potrebujejo slovenske šole in koliko jih je. Jaz prihajam iz Notranjske, vam povem, rabijo učitelje fizike, matematike, računalništva, razrednega pouka, morda od Vrhnike do Sežane in do Babnega polja, Bloke, Ribnica, Kočevje. Se pravi, govorim o enem, o enem sklopu, nisem šla gledat zdaj, kako je s temi kadri na Koroškem, bom si vzela čas, bom tudi to šla pogledat.

Se pravi, da je, da je nekaj, nekaj je narobe, no in res, res si ne želim, pa ne želim si padca kvalitete obroka, še manj si pa želim padca znanja. Kdo danes lahko že vse poučuje matematiko v višji stopnji? Nekdo, ki je končal prvi letnik fakultete, nekdo, ki je, ki je opravil razredni pouk. Zdaj, če vi pristanete na to, da je to enaka kvaliteta in znanje bo podano kot z nekim profesorjem … /oglašanje iz dvorane/ To ni točka, ja, vem, da ni. Hočem povedati, bom zaključila počasi, se mi zdi, da je to ta rak rana in tudi pri tej hrani. Ne želim si, da bi otroci res v šoli, da bi bila hrana taka, da bi tam pojedli kosilo, da mogoče tudi zaradi pomanjkanja delovnega kadra mogoče je nek primanjkljaj na tem področju. Verjamem pa, da si vsak ravnatelj želi in organizira, kolikor je v njegovi največji moči, da se ta hrana pripravlja in da je na razpolago otrokom. Še več, imamo v različnih šolah tudi sheme sadja, kjer imajo tudi v najdaljšem odmoru možnost do svežega sadja, skratka je poskrbljeno za to. In kot sem dejala, ne moreš biti proti, zato ker tukaj res gre za to, da so naši otroci priskrbljeni vsaj na ta način in da se blaži to stisko družinam, ki pa zagotovo ne bo smela biti edina, ker nekaj še nas čaka, da naredimo na tej stvari.

Hvala.