Ja, hvala lepa, in tudi hvala lepa za vsa vprašanja. Mnoga se taka, zelo poučna Ja, hvala lepa. Tudi hvala lepa za vsa vprašanja, mnoga se zdaj taka zelo, bi rekel, poučna, o katerih bo treba verjetno še precej razmišljati in tudi narediti nekaj idej oziroma nekaj konkretno nekih smernic, da bi to reševali.

Zdaj seveda, najprej je bilo tako seveda, da kako ta primanjkljaj, ali je to zvišanje plač edino ali ne, zdaj vidimo, da tudi v socialnem varstvu, ki so šli v zvišanje ali pa so bile plače urejene, se ni naenkrat rešilo. Tako, da samo zvišanje plač vedno samo po moje ni, je pa res, da mi skušamo najti še druge rešitve, torej gotovo štipendije so, zdaj štipendije so in pa jih bo še več, ampak je treba seveda tudi veliko dati na neki promociji. To pomeni, mi verjetno bomo morali iti v konkretno v srednje šole in najti ljudi, ki bi se za to odločali. Ena ideja recimo za osnovne šole bi bila tudi morda, če bi se tudi občine malo bolj angažirale, ker navsezadnje za osnovno šolo recimo imajo v svoji občini in če bi občina dala recimo neko štipendijo in bi s tem recimo si zagarantirala vsaj določeno število let tega študenta, ki bi v bodoče bil v tisti šoli, potem po navadi ta otrok tudi ali pa ta mladenič potem, ki že konča, tudi ostane na tej šoli, ker mu je všeč, ker nekako se ujame v kolektiv in tako naprej. Tako, da to je ena varianta. Torej variant je veliko, ampak seveda mi ne moremo najti nekaj, da bi zdaj takoj vse rešili, ker tako smo že razmišljali, če mi delamo zdaj za štipendije, seveda bo to čez 5 let, vmes so pa druge stvari. Zdaj nekatere zadeve se dajo rešiti tudi tako, ker imamo določene kadre, ki morda niso čisto dokončali vseh, seveda dela programa, pa so jih učitelji oziroma ravnatelji vzeli, zato, ker ni drugih kadrov, da bi se nekako te tudi dalo recimo z neko klavzulo, da bi se v nekem časovnem obdobju zaključila recimo ta pedagoška, andragoška izobrazba in bi se nekako se vključili v program dela v šoli. Seveda vemo tukaj, da so tudi pripravniška mesta bila dolgo časa izvzeta, to je na žalost res, ker po moje, če bi bila ta pripravniška mesta stalno, verjetno bi se marsikdo tudi odločil, da ostane potem v šolstvu in da gre v šolstvu tudi se zaposliti. Mi pripravljamo res spet neka pripravniška mesta, zdaj ali jih bo 250 ali bo kar več, če zdaj težko rečem, ker za pripravniška mesta je pa bil kar interes lansko leto, tako da v bistvu to pomeni, da tukaj bi lahko malo povečali to število, ker glede na to, da štipendije niso bile tako privlačne, vsaj zaenkrat ne, ampak ne moremo obupati na prvo leto, ker morda tudi mnogi niso bili niti obveščeni o tem, da bo. Za pripravniška mesta, pa bi jaz raje videl, da jih je malo več, ker to tudi, ko enkrat naredijo pač pripravništvo, potem verjetno se vključijo v šolo in tam začnejo delo in tudi potem nadaljujejo v tem.

Kar se tiče teh kompetenc oziroma načinov dela, ki naj bi jih dobili učenci, ste omenili prvo triado, da tam je, ker je vse skupaj recimo kot neko učenje in poučevanje v nekem globalu, zdaj za naprej pa ravno to menimo, da bo, ker ta razširjen program je ravno tisto, kar mi ne bi želeli, da imamo razcefrane te predmete, ampak da v okviru razširjenega programa, da dobimo neko celoto, kar pomeni, v bistvu je neke sorte, bi rekel, kumulativa vsega znanja, ki grem naprej, torej ne grem spet se učiti nekega predmeta, konkretnega, ampak neko kumulativo zberem skupaj, da dobim neke kompetence oziroma nek način dela, razmišljanja, tudi morda kritičnega mišljenja, ki je zelo pomembno in tako naprej in prav tu noter je tisti steber, kjer je pomembna tudi državljanska vzgoja. Tako kot tudi v gimnaziji, v gimnaziji dejansko te dodatne vsebine, ki jih dajemo, v bistvu začetek je bil ravno z državljansko vzgojo, ta je prišla kot prva notri in smo rekli, to razširimo kot dodatne vsebine, druge vsebine tega dela v gimnaziji. Državljanska vzgoja je pa spet, bi rekel, tako, to ni kar predmet, ker ne more biti kar predmet, to je način dela, način obnašanja, način obnašanja tudi zaposlenih strokovnih delavcev in otrok in vseh skupaj, ker navsezadnje državljanska vzgoja pomeni ne se naučiti na pamet tisto, kar menimo, da bi moral otrok doseči, ampak državljanska vzgoja pomeni, da mora potem tudi to živeti in to je pomembno, ne in to mora biti bodisi v takih sklopih, recimo, ko smo skupaj kot tim, ko se srečujemo, ne, torej med sabo, sovrstniki, otroci in so in učitelji in tako naprej, torej vse skupaj moramo živeti na ta način.

Zdaj kar se tiče prenova. Tukaj res morda malo, bi rekel, dvojnosti, če pa jaz ne jemljem tako kot dvojno zdaj, ker v bistvu eno je ta prenova, bi rekli, da ta program, ki ga delamo za leto 2023-2033, to so pač ravno bil en predvčerajšnji prvi sestanek te skupine, ki je bila narejena. Seveda zdaj kaj je delo te skupine? Delo te skupine je, da morajo se razdružiti v podskupine, pri čemer bo vsaka podskupina imela svoj resor, da tako rečemo, ne pa ne tako po šolah ali pa po predmetih, ampak po sklopih, kakor bi morala šola delovati nasploh. Vsaka od teh skupin seveda pa ima potem možnost se posvetovati s tistimi, ki jih oni menijo, da bodo doprinesli neko novost, neko boljšo, boljši način dela in podobno. Skratka, to je eno in potem na osnovi tega potem bomo našli nek program, ki naj bi ga delali do 2033. Ampak to sem jaz že opozoril takoj, ko sem samo pozdravil sicer skupino, ker mi smo rekli, kot ministrstvo se v to skupino ne bomo vmešavali, da bi mi dajali sugestije, ampak bomo podprli, torej podporo pa že imajo. Nastal je dokument približno 150 strani, v katerih je zajeto vse, kar je ministrstvo imelo kakorkoli povezave s kakšnimi raziskavami, preizkusi, poskusi in tako naprej zadnjih pet let, torej vse to, pa naj si bo to o razširjenem programu, o, ne vem, malicah, o vse, kar je bilo, skratka vse, kar smo imeli na tem področju, jim je ta skupina dobila kot dokument. In zdaj morajo oni znotraj tega dokumenta iskati nekaj, kar bi bilo dobro, da gredo naprej. Seveda imajo vedno možnost tudi kaj novega, ampak tu je neka podlaga, s katero lahko oni začnejo, ne. Zdaj za drugi del, ki je pa seveda, ti kurikuli so pa v bistvu nastali prej, torej to je bilo sprejeto že prej in seveda to je potem stvar, ki teče v okviru tega programa, pa za odpornost in kaj je že odpornost in še neko okrevanje odpornosti, kot ne pozabim te izraze, to je tu. In tu je dejansko mišljeno tako, da bodo pregledali vse obstoječe učne načrte in kataloge znanj in jih prenovili, ampak v smislu prenovili tako, da bodo tudi medsebojno povezani. Namreč kaj, če pogledamo zdajšnje veljavne učne načrte, tu so dejansko strogo ločeni, še celo tako, da niso niti digitalizirani, ampak vsak pogleda tisti načrt in lahko tam prebere in tako naprej, potem dobi pa nekje drugje tudi nek zelo soroden cilj, ampak tisti učitelj sploh ne ve, da je nekje drugje tudi nekaj takega in podobno. Torej, naloga te skupine oziroma teh skupin, v resnici tukaj je več skupin, eno je ta krovna skupina, ki pač bo občasno pogledala, kaj se dogaja, to je, kje smo, ker to vemo, da moramo končati do leta 2025, to moramo pogledati in bdeti, kaj naj bi tu nastalo, pa potem posamezne skupine, ki delajo. Kot sem rekel prej, ena je za skupne cilje, ki gleda generalno samo, ali so ti cilji primerno umeščeni bolj kasneje v tiste učne načrte, potem eno je ta skupina, ki ima čez recimo osnovno šolo in gimnazijo te splošne predmete čez celo vertikalo in potem bo zdaj ta skupina, ki pa še bo začela delovati, predvsem pri, gre za strokovne šole in poklicne šole, ker pač tam je spet neka zelo velika specifika. Ne moremo imeti samo strokovno tistih splošnoizobraževalnih predmetov, ampak so potem specifike, ki morajo tam biti. Zdaj seveda tam je pa na njih, da najdejo ta prave, tam je pa normalno, mislim, sploh jaz si ne zamišljam, da ta ne bi šla dejansko delati z ljudmi, ki so v praksi, to pomeni, ko grem s podjetniki in s tistimi, ki pač te kadre dejansko potencialno zaposlujejo, saj to mora biti povezano, saj drugače potem ne naredimo nič, ne. In to ravno je naša želja. To pomeni, oni morajo biti nekako, ti programi morajo biti in učni načrti in tako naprej, skupaj s prakso, ki bo predvidena, skupaj z vajeništvom, ki bo predvideno in tako naprej. Zdaj kar se tiče vajeništva, res ponekod je v redu, kakšne šole dejansko zgledno to delajo, ampak v veliki, veliki ne more več večini, ampak v veliko primerov zaznavamo, da nekako ni. Zakaj ni, ne vemo. Mislim, jaz ne vem, ker sem šele zdaj to zaznal, ampak bo treba to nujno pogledati. Tu mora, vajeništvo mora zaživeti, ker to je dejansko osnova, da se dejansko otrok, mladostnik, ki se tukaj uči, ki se, bi rekel, pripravlja na svoj poklic, da dejansko se opolnomoči, da dejansko dobi kompetence, ki so nujno potrebne, saj brez tega on ne more vstopiti v poklic, ne more iti k privatniku pa začeti kaj delati, ker ne zna, ker ne ve kaj prijeti, nič ne ve, ne. To je nujno. Potem, kar se tiče digitalizacije. Digitalizacija ima veliko pač tega dela, ki ga mora opraviti. Med drugim je tu prvič neka nacionalna koordinacija, ki skrbi za to, da dejansko teče tako kot mora teči. Potem je tu, poseben del tega je ta didaktika digitalnega izobraževanja, ker to bo dejansko moralo biti prisotno, ker drugače v bistvu, če tega ni, pomeni učitelji ali kdorkoli bo šel učiti, ne bo znal kako uporabiti, na kakšen način uporabiti to tehnologijo, te inštrumente, karkoli bo nastajalo naprej.

Potem tukaj gre za tudi spremembo določenih programov in učnih načrtov. Saj to je ravno to. To pomeni, vse to kar gremo v smer digitalizacije in bodo morali ti upoštevati pri pripravi teh programov in učnih načrtov in katalogov znanj. No, en pomemben cilj je ravno izobraževanje in usposabljanje učiteljev. Tudi tu je, to je, mislim da razpis je ravno zunaj, kmalu mislim, da bomo dobili nekoga, ki bo to začel delati, začel izvrševati to delo v celoti, in tukaj gre za usposabljanje najmanj 20 tisoč učiteljev, vzgojiteljev in seveda tudi vodstvenih delavcev, od vrtca do konca srednje šole. To je ogromen zalogaj, ampak tukaj je treba to opraviti, seveda, to ne gre drugače. In pomemben je tudi digitalni ekosistem. To je delno odgovor recimo na te, na šole in na vrtce, itn. To je, digitalni eksistem pomeni ravno vse te podporne sisteme, ki so nujni, da to sploh deluje. Če tega ni, potem itak ne moremo se kaj učiti. To pomeni, moramo imeti širokopasovno povezljivost, moramo imeti ustrezno opremljene šole in vrtce, moramo imeti neko ustrezno opremo, ki skrbi, recimo najbolj taki so recimo znani, ne vem, 3D tiskalniki, očala, ki gledajo v realnost, itn. To je pač nujno, da mora biti, drugače ne gre. Seveda tam, kjer je to nujno. Tam kjer ni potrebna, bomo imeli tisto kar je pač nujno za določeno šolo oziroma vrtec in podobno. V tem digitalnem ekosistemu je pomembno tudi upravljanje s podatki, tudi s podatki učencev. Mi vemo, da imamo trenutno nekaj kar nam ni všeč, torej meni osebno sploh ne. Recimo, da imamo mnoge redovalnice in podatke o učencih, ki so v privatnih rokah. To pomeni razni ti, podatki, ki ponujajo razne zadeve, te podatke, ko se učenci, ne vem, piše o cene, itn., tako dela to, ni najbolje, če skratka vemo, da to ni dobro. In ravno ideja ministrstva je, da zdaj začenjamo ponovno, ker je bilo dvakrat / nerazumljivo/ ali celo trikrat razpisano, pa je vedno propadlo, pa ne vem zakaj, ampak mi smo rekli, najprej moramo narediti točno samo analizo tistega, tistih procesov, ki so nujni. Ker baje, da v preteklosti, so propadli ti razpisi ravno zaradi tega, ker ni bilo jasno za katere procese bomo potrebovali tisto pa tisto, ki bo tam napisano. Tukaj moramo najti vse procese, ki se dogajajo znotraj šol, od tega kako hranimo podatke, kam so bili vsi podatki, kdo je odgovoren za podatke, učitelj, kaj ima, pogled, ravnatelj. Kaj lahko starš vidi od doma, kaj lahko otrok vidi? Katero tekmovanje, kam vpišejo tisti dosežek, itn., ker to je pomembno vse za to, da najdemo na enem mestu vse, da je to avtomatizirano, ker drugače bomo spet pošiljali sem pa tja papirje gor in podpisovali, itn. In to je ideja, da bomo zdaj s tem začeli, ampak to je pač šele začetek, na žalost. Jaz sem mislil, da to smo vendarle bolj daleč, ampak nismo. Začnemo in bomo počasi delali. In kar je tudi zelo pomembno, je poučevanje v kriznih razmerah. To je tudi ta del digitalizacije. Torej, mi moramo pripraviti ustrezne protokole, ki bodo, če slučajno se zgodi, kar se nam je že zgodilo, da točno vemo kako se temu streže, torej kako to gremo, recimo šola na daljavo ali karkoli bo pač potrebno, če bo kdarkoli potrebno. To mora biti popolnoma postavljeno.

Zdaj kar se tiče te ničelne stopnje diskriminacije, itn. Torej tukaj je resnično velik problem. Tudi mi vemo, da problemi so. Jaz se res zahvaljujem tudi naši inšpekcijski službi, ki dejansko v hipu, ko v trenutku zagnamo, zaslišijo ta problem, pride in dejansko takoj urgira in najde neke rešitve. Imamo pa namen dejansko spremeniti tudi ta Zakon o inšpekcijski službi, zaradi tega, ker mislim, da bi bilo dobro, da bi tu imeli v bistvu dejansko dva stebra En steber bi bil res ta inšpekcija v klasičnem smislu, druga pa je dejansko neke sorte evalvacija, kaj je na šolah in izobraževanje, tisti ki smo na šoli, da tudi oni vedo kako in kaj nekaj postopati. To je, skratka, oboje mora biti, ker samo inšpekcija ali pa potem gredo tri dni tam, nekdo pa pride nazaj in s tem, pustimo, to ni, ni v redu, torej mora biti neka služba, nekdo, ki to opolnomoči tudi ljudi, ki so na terenu, da tako rečemo, na kratko, ne, kje, ne.

Zdaj glede investicij in opreme. Tu vemo, da kako gre za osnovne šole, vrtce in podobno, tu vemo, da na vsaka štiri leta pride ta razpis in ta razpis je, zdaj je bil leta 2021. Trenutno, mislim, smo dobili neke podatke, mislim, da imamo, je bilo 114 milijonov približno evrov dano za leta, to obdobje do 2025. In seveda mi bomo verjetno začeli z novim razpisom leta 2024, ko bomo pozvali ponovno seveda vse deležnike na terenu, naredili neko analizo in potem na osnovi tega se tudi odločili. Jaz verjamem, da za nek znesek, ki bi kolikor toliko čim več to na kar naredil, ampak da bo šla stvar takrat. To pomeni v letu 2024 bi morali tu nekako to narediti, veljalo bi pa potem od leta 2025-2028. To je tako, kot zdaj nekako to naredimo. Seveda zdaj ena varianta je, če bi slučajno kakšna šola ali pa kakšen vrtec ali kakorkoli kje, da se zgodi, da v letu 2024 ne bodo še zaključili to, kar je bilo zdaj dodano, da bi potem, če bi imele kakšne šole pripravljeno vse, da lahko začnemo delati, bi tiste seje so dali lahko za ta namen in tistim potem pač dali v naslednje obdobje, recimo, če bi se to zgodilo, ampak zaenkrat je to pač tako kot je. Bomo pa sprejemali že naslednje leto, seveda leto 2024 bo treba precej gledati ali se vse tisto, kar je bilo dano, res dela in končuje ali ne in potem na osnovi tega pogledati, koliko sredstev na razpolago. In že preliminarno določene zadeve, ki jih bomo takrat že začeli, ker to nameravamo v bistvu že čez eno leto, praktično čez eno leto bomo že začeli opazovati in pridobivati od občin te podatke, kje, kaj bi lahko naredili in podobno.

Tako. Zdaj, tukaj se kakšne stvari so sicer res se ponavljale. To glede na to, da je izobraževanje seveda jasno, tu vemo, da je vedno večji pomen, tudi vedno večja dobrina in tudi dejansko to brez tega ne gre, ker dejansko vzgoja in izobraževanje je osnova, torej vsak gre skozi to od začetka, dokler pač pride in kamor pride, ker to je stvar potem posameznika in tu je to normalno, da mora imeti nek poseben pomen v družbi. Jaz se strinjam, tudi jaz sem bil učitelj in dolga leta in vem, da smo imeli težke čase, tudi to je. Skratka, jaz se spomnim še zdaj, da se bo ta sistem na elektro fakulteti imel plačo, ki jo je manjša od povprečne slovenske plače takrat, ampak kot rečeno, ni vse v plačah, je pa veliko v plačah. Mislim, ne morem reči, da tega ni, torej, skratka, plače so pomembne, zato seveda smo tudi, se strinjamo mi, Vlada, tudi vsi so dali že to, da vemo, da se, da so te anomalije in tudi s tem mi upamo v ta novi plačni sistem, ki naj bi to razrešil, ne. Bojimo pa se, da če bi šli v kakršnekoli neke parcialne zadeve, da pridemo v isto, kot smo že delali v preteklosti, da potem dejansko naredimo nove anomalije s tem, na ta način. Tako da tukaj je ta težava, s katero, ampak mislim, da sindikati dejansko sodelujemo, delamo, res imamo praktično stalno neke sestanke in srečanja in tudi tako se pogovarjamo. Tako da jaz mislim, da tukaj bomo našli neko rešitev, seveda je tudi potem na nas, ne na Vladi in kakorkoli, da prisluhnemo, da naredimo. Ker jaz mislim, da če bomo našli neko rešitev, ki bi bila taka, bi rekel, pravična, stabilna in tako naprej za naprej, ko se zdaj izgleda napoveduje, da bo, jaz mislim, da potem, da bomo tudi ta del nekako rešili. Zdaj tudi to se strinjam, da v središču je vedno človek. Človek mora biti v središču. Ravno zaradi tega je, to je, skratka, zdaj ta naša šola, ki je preveč razparcelirana s temi predmetniki, tam ni v središču človek, pač vsak učitelj te enote opravi svoje in gre. To mora biti dejansko, ne, šola na drugačen način. To pomeni, res je, neke osnove morajo biti dane v nekem okvirnem predmetniku, ampak bolj ali manj je treba tisto resno najti neke osnove, potem mora biti pa že povezovanje. In že vse, ko bodo nastali novi učni načrti, bo tukaj bolj vidno, kako se da to povezovati, ker bo to že v učnih načrtih napisano. Zdajšnji učni načrti, še to, če povem, imajo tudi noter didaktična priporočila, kar ni v redu, to tudi ni del učnega načrta v resnici, ne. V bodoče bodo didaktična priporočila, posebej zaradi tega, ker učni načrt je nekaj, didaktična priporočila se pa spreminjajo, če se spreminja tehnologija, spreminjajo se pristopi, moramo tudi didaktična priporočila spremeniti za iste cilje in iste standarde znanja, ne. In zato je treba tu le biti pazljiv pri tem. Ne kot da delamo nekaj, kar mora biti, nekaj kar je v bistvu, kot sem rekel, sistem je stabilen, ampak znotraj sistema pa morajo biti vidne spremembe, moramo iti v spremembe in stalno v tem, kakor gre družba in tehnologija naprej.

No, glede te skupine za program na 2024 sem že nekaj omenil, ne vem, če je treba še kaj povedati. V glavnem bolj ali manj je res to, da se bodo res vključevali tudi drugi strokovnjaki, ne samo tisti, ki so noter zapisani, ker to je že tudi samo delo naprej, namreč tudi dobili smo bistveno več ljudi, ki so se prijavili v to skupino in potem je pač minister odločil, kako pač, da so bili prvič regionalno različni, pa potem še po fakultetah različni, pa še tako, da so različni, različne stroke pokrivajo. Ampak je bilo že takrat rečeno, da tisti, ki niso bili izbrani v to skupino, da bodo povabljeni v te podskupine in to dejansko bo zdaj dejansko začel delovati. To pomeni, oni so imeli, kot rečeno, zdaj v torek prvi sestanek, nek prvi začetni dogovor in zdaj bodo začeli dejansko delovati naprej v podskupine.

No, ta izobraževanja učiteljev, kot ostalo izobraževanje, to je normalno, to mora biti vsako leto, tudi imamo, torej vsako leto se pogleda pravzaprav katera področja so najbolj pereča v šoli in se potem na osnovi tega odloči, da se postavi te izobraževalne programe, ki so potem seveda dane na razpolago učiteljem, da izberejo in potem, da gredo v te programe. Drugo seveda je pa to, ker ravno te pedagoško andragoške izobrazbe, to je za tiste učitelje, bodoče učitelje, ki nimajo pedagoške izobrazbe prej. Tudi te vedno sofinancira ministrstvo. To pomeni določen delež teh, ki so, zlasti, če bi, če bi šlo za deficitarne poklice in če se nekdo odloči. Tukaj bomo seveda gledali, da čim več tega sofinanciramo, da dobimo dejansko v šole, da ne bi bilo manjko tistih učiteljev, ki so dejansko najbolj, bi rekel, zdaj potrebni.

Zdaj kar se tiče statusa učiteljev v družbi seveda tukaj je zelo širok problem. Tukaj seveda mislim, seveda ministrstvo že lahko naredi marsikaj, ampak marsikaj naredimo lahko pa vsak zase. Dejansko že vsak otrok, če je naučen, da se zahvali za to, kar mu je učitelj dal, je že nekaj. Že to, da potem starši priznajo, da so pač od nekako učitelji dali otroku neko izobrazbo, neko potstat, da bo lahko deloval naprej in tudi vsi drugi. Torej, skratka, namesto, da bi samo govorili o tem, kaj gre, ko ste rekli, gremo ob enih domov in tako naprej, tukaj bi bilo treba res najti neko rešitev. Jaz ne vem točno kakšno, ampak verjetno bi bilo treba nekako postaviti in tukaj bi bila potem dejansko večja odgovornost ravnatelja. /nerazumljivo/ ne ve se, kaj mora učitelj napraviti v tistem šolskem letu in tisto mora biti opravljeno. To je to. To so pa problemi, to se pa vemo, ampak tu je verjetno edina taka rešitev, da bi lahko rekli, točno se ve, kaj opravi, torej mora biti takrat in takrat po urniku noter, mora biti takrat, ko je ta letna šola, ko je takrat tista šola v naravi, ko je takrat to, ko je takrat to in to je potem to. Zdaj imam pa neke stebre, ker človek ne ve točno, kaj bi tam delal, ampak no, pustimo zdaj. Upam, da bomo našli kakšno drugačno, boljšo rešitev. Tukaj jaz ne morem vedeti kakšno bo, ker namreč tudi glede tega se vedno in stalno pogovarjamo, bodisi s posameznimi ravnatelji, z združenji ravnatelji in tako naprej. Tudi glede tega, recimo, pomanjkanja imam ravno napovedano naslednji teden, torej v bistvu čez nekaj dni sestanek s kolegom Gregor Pečan, mi je ušlo iz glave, torej kolega Gregor Pečan, sva se dogovorila, da pride naslednji teden, da je rekel, da ima neke ideje, da bo pristal, da bomo komentirali, da bomo pogledali. Jaz to vse sprejmem, zaradi tega, ker če najdemo neko rešitev sem jaz prvi tisti, ki jo takoj podpre in upam, da bomo našli res kakšno pametno rešitev in da bomo nekaj naše zdaj vodenje šol kot poklic, tudi to, jaz se strinjam, verjetno bilo treba tudi to pregledati, tudi to najprej verjetno skupaj z ravnatelji pogledati, kaj oni menijo, kaj tudi učitelji menijo recimo, ki bodo lahko bodoči ravnatelji in tako naprej. To so stvari, ki vsekakor so za pregledati in prediskutirati, da tako rečemo, v ne lepi slovenščini.

No, potem sprejemni izpiti za učitelje, to smo imeli mi tudi, ko sem še bil na fakulteti na pedagoški fakulteti večkrat to vprašanje in dostikrat je bilo pri nas potem rečeno, nikar to ne ne naredite, ker bodo težave. V Sloveniji namreč smo verjetno preveč, bi rekel, tako administrativno gledamo neko stvar, kar je taka. Recimo nekdo, neko mnenje nekoga ne šteje. Bom rekel, kako je lahko tisti prišel noter, jaz pa ne in potem se začnejo razna, ne vem, besedni dvoboji najprej, potem po možnosti še kakšni advokati, ki pridejo do tega, itn. Jaz se strinjam, da tukaj bi bilo treba najti neko rešitev, ker tu dejansko je, vemo da vsi učitelji, ki so, ki začnejo svojo študij, niso taki, da bi bili učitelji. Kako najti? Ena varianta je tudi taka, žal ne najboljša za tistega kandidata, da on pride v sistem, da se vpiše kot bodoči učitelj, in da sam vidi po enem letu, da ni za to. Seveda, s tem izgubil eno leto. To ni dobro. Boljše prej, ampak, in ne vidimo pa neke res take…, ker vsak človek, ki bo ali pa komisija ali pa kdorkoli bo tega imel na pogovoru, bo rekel ja, onemu bo rekel ne. Kako je onemu rekel ne, temu bo rekel ja, in to začnemo…, to je pri nas tisto tipično, ki začnemo to delati in to je, potem pridemo do tega da… In še nekaj pravzaprav, ravno to, te zadeve, ki niso jasne, recimo ki pa vemo, da v vzgoji mora biti tako, nek vzgojni ukrep je vzgojni ukrep. To ni neka uredba, to ni nek uradniški, ne vem kaj še vse. To je vzgojni ukrep. Ampak kaj smo mi pripeljali? Ravno zaradi tega, ker je bilo na posamezne vzgojne ukrepe ali pa na kakšne ocene so bile pritožbe, smo prišli do tega, da smo vse dali v neke zakone in pravilnike, kar ni v redu. Po moje to ni v redu, ker s tem je šola postala dejansko uradniška šola. To ni več vzgoja, izobraževanje, to je dejansko neko uradništvo, ki delamo nekaj, da bomo imeli vsi mir. To ni pravi način delovanja šol.

Zdaj, tudi učbeniki seveda so problematični. Ne samo učbeniki kot taki učbeniki, tudi ki niso strokovni. Vemo, pred nedavno sem zasledil eno tako težavo, pa tudi v preteklosti še vem, da so bile take težave, da mnogi učbeniki niso strokovno v redu zapisali. Torej pomeni, tukaj je pa odgovornost seveda na avtorjih, na recenzentih in seveda v tistih komisijah, ki to dajo skozi. Ampak seveda, tukaj predvsem mora biti pa na avtorju in recenzentov, to je glavno tam, ker tista komisija, ki sprejema strokovni svet, tista ne more biti odločilna. Ona dobi dejansko mnenje, ki je pozitivno in oni so tam noter, nekdo ki je tam noter sploh ne ve, recimo ni matematik, kako bo odločal o njen, tisto pravilno matematično ali pa ne To je skratka, prvenstvo so tukaj dejansko odgovorni avtorji in recenzenti, in če se to zgodi, bi morali dejansko oni dejansko odgovarjati in tukaj je bilo v preteklosti kar veliko takih težav. Tako, ker seveda založba je pa tista, ki bi morala takoj odreagirati, ko se to dobi, ne reči, da bomo to, ne vem kaj, enkrat mleli, pa tako naprej. Takoj je treba to razrešiti. Ena reč, ki bi se dala in bo morda malo omilila te zadeve v zvezi z učbeniki, so seveda tako imenovani e-učbeniki. Te e- učbenike nekako bi šli v to, to je nujno, ker navsezadnje s tem lahko tudi stalno spreminjamo tiste poudarke, ki so v določeni, zlasti kakšnih strokah, ki se še bolj hitro spreminjajo kot pa kakšni drugi, je pa tudi spet isti problem, torej skratka, kdo bo to naredil, prvo, in ali je tisti res sto procentno, da je vse tisto prav. Ker tam pa, to je pa treba biti res, da če nekaj damo gor, da mora biti res sto procentno strokovno vse pravilno napisano.

Zdaj, kar se tiče pa same promocije šol. Seveda tukaj, mi smo zelo hvaležni tistim šolam, ki imajo te promocije, ki tudi dajo več v to. Mogoče bi tudi ministrstvo lahko v bodoče še kaj temu doprineslo. Mogoče bomo videli, da imamo kakšne možne ideje ali pa kakšne vzvode, da lahko to naredimo. Res bi bilo dobro kakšni taki, kot ste rekli, neke mreže srednjih šol, ki bi dejansko bile bolj povezane z gospodarstvom kot so zdaj. Ali pa kakšne, tudi zbornice navsezadnje, ki obstajajo in ki bi dale neke smernice, da bi sugerirale kako se kakšno stvar lahko uredi.

Kakovost v šolah, to je vedno neka rak rana. Takoj vemo, da ene šole to resno vzamejo, da resno naredijo, resno analizo svojega dela, ene pa bolj tako. Jaz sicer ne poznam konkretno kako delajo, tako na splošno za to evalvacijo, vem pa, da tudi pri nacionalnih preizkusih znanja, ko je dejansko rečeno, da naj bi pogledali in potem tudi naredili analizo in tudi ukrepe kako naprej potem delovati v smeri, da ene šole dejansko to resnično naredijo, nekatere pa v bistvu ne naredijo. Celo se to zgodi, da dostikrat, ko vprašamo na šoli, kako so naredili neko analizo, so pogledali v tistih podatkih, ki so dostopni preko republiškega centra, državnega izpitnega centra, sploh ne vedo, da to obstaja, ampak žal tako je. Torej bo, in tukaj nas čaka res veliko dela, da če želimo in jaz mislim, vedno rečemo, šola naša je zelo dobra, bi bila pa lahko še boljša,

Tako, da jaz mislim, da sem na kratko odgovoril na ta vprašanja, kolikor sem. Hvala.