Hvala za besedo.

Lep pozdrav vsem kolegom, predvsem pa kandidatu za ministra, dr. Darju Feldi.

Jaz bom, mogoče se bom kaj ponavljala kot kolegica Iva, ker imamo podobna razmišljanja, pa tudi mogoče ponovila kakšne vaše besede, ker sem vas zdaj zelo natančno poslušala.

Šolski sistem oziroma izobraževanje, je v vseh državah na svetu v bistvu velikega pomena. Se pravi, da moramo odgovarjati na vedno večje zahteve modernega, razvijajočega se sveta, in ko vrtec oziroma šola sprejmeta otroke, so prav vzgojitelji in učitelji tisti, ki so pred ključnim in izjemnim izzivom kako pravzaprav omogočiti vsem otrokom, dijakom, študentom tudi, najboljši napredek, da bi torej nadoknadili vse možne primanjkljaje ali kakorkoli, ki izvirajo iz šibkega socialnega okolja in hkrati seveda tudi omogočiti tistim z neko dobro intelektualno popotnico ambiciozen razvoj. In prav zato, to ste vi tudi omenjali, je napačno gledati, torej na izobraževanje kot na nek program, na nek zgolj sistem, ampak moramo vedno na to gledati iz stališča človeka posameznika, vseh deležnikov, ki prihajajo v naš sistem in tu prihajajo vsi slej ko prej, in prav ta sistem mora biti torej koherenten in hkrati tudi fleksibilen. Tu se mi zdi, da je izjemnega pomena. Vi ste marsikaj omenjali pri tem. Ko ste govorili o nadarjenih otrocih, se strinjam, ampak se mi zdi pa, da je predvsem v prvi vrsti, torej da začnemo, da poiščemo nadarjene otroke tudi to, da najdemo, da usposobimo otroke, torej da jim damo to zmožnost, da spoznajo sami sebe. Kaj je tisto, kar jaz znam, kaj zmorem, kaj bolje znam, kajti jaz kot še pred kratkim učiteljica v srednji šoli, sem se izogibala besedi, sploh ko sem govorila s starši, priden je. To nič ne pove. To zelo malo pove. Kaj je to biti priden? Nekdo, ki je nagajiv, ki ni priden, ki ne sedi, ki ne upošteva vseh meril, še ni nadarjen, še ni sposoben. Mislim, torej, v bistvu mi je ta beseda, moram reči, ker ali pa tudi, ko se pogovarjaš s starši, pa ni priden, pa se ne uči, pa tudi učiteljica reče, pa ni priden, veste, kakšna nočna mora je to za starše in tudi otroka, ne. In ko ste govorili o tem, tudi o samih učiteljih, torej tudi to je velik izziv in očitno zdaj ugotavljamo vsi skupaj tukaj in ne samo tukaj, tudi izven teh prostorov, da smo pred velikim izzivom torej ne samo na šolskem področju, ampak predvsem pa tukaj. Kajti to, kar mi naredimo s šolo, z izobraževanjem, to potem imamo, takšna je potem naša družba in je velika odgovornost in se sprašujemo, ali bomo zmogli torej naš šolski sistem tako po vertikali, pa tudi po horizontali popeljati te naše mlade na pot nekih zrelih, odgovornih osebnosti, ali bomo zmogli torej spodbujati njihovo kritično mišljenje, vso inovativnost, podjetnost, ustvarjalnost, domoljubje, finančno pismenost, bralno pismenost, ki itak se ves čas spodbuja, ampak nekako ni nekih, smo tudi kot učitelji in tudi nekateri starši in o tem nezadovoljni, da ne govorimo torej tudi o digitalni pismenosti.

Jaz bom šla zdaj pač, to je bil en tak uvod, no, ampak nekako po vrsti začnimo kar z nacionalnim programom vzgoje in izobraževanja. 16. decembra je bila torej ustanovljena delovna skupina za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za leto 2023-2033 in so, z vsem spoštovanjem do vseh, ampak vendarle se še vedno v tej delovni skupini so še vedno neka imena, stara imena slovenskega šolstva, ki morda ne bodo ravno neka in pripeljali neko inovativnost. Ampak jaz imam tukaj pa še eno bistveno vprašanje. Govorimo o tem, kako morajo biti naši mladi zaposljivi, torej jih moramo, jih pripeljati na trg dela, da bodo radi delali, da bodo šli radi v službo, da bodo inovativni, da bodo ustvarjalni na delovnih mestih, kajti samo s tem bodo uspešni in zadovoljni ljudje, državljani. Ampak v tej delovni skupini, vi ste torej 7. novembra pozvali strokovnjake in strokovnjakinje s področja vzgoje in izobraževanja, ampak kljub temu pa se mi zdi, da je, da se je pozabilo na en pomemben vidik nekega segmenta naše družbe, ki bi lahko v tej delovni skupini tudi sodeloval, to so predstavniki gospodarstva, torej delodajalcev, tisti, ki bodo, ki bodo te mlade tudi zaposlovali torej. In pa ni v njih predstavnika mladih, ne dijaške ne študentske organizacije, ki lahko s svojim vidikom, s svojim nekim drugačnim pristopom tudi veliko prispevajo k temu. Kajti to se mi zdi v bistvu, čeprav gre tu za pripravo strateškega dokumenta, se mi zdi pa, da v to skupino niso ti vključeni, pa strateška napaka. Ali je torej, kakšen je torej sploh namen potem? Ali bo, bo dovolj povezan slovenski izobraževalni sistem s trgom dela, ga bomo pripeljali do nekega vseživljenjskega učenja? Kajti kot ste že vi omenili, je vseživljenjsko učenje pa vendarle vodilno načelo sodobnega izobraževanja tako v Sloveniji kot tudi v svetu.

Zdaj, če nadaljujem, pa grem malo nižje, da na ministrstvu tudi deluje delovna skupina za prenovo kurikulumov. To sem jaz tudi postavila takrat vprašanje, vi ste o tem tudi sami 6. julija kot državni sekretar na Odboru za izobraževanje potrdili in ste tudi med drugim povedali, da torej, da se bo morda dalo kaj napraviti tudi zdaj, ko bomo šli v prenovo. Ampak zdaj, kako daleč so te stvari? So se člani te delovne skupine kaj zamenjali? Kajti do zdaj ste jo vodili vi, če jaz imam pravo informacijo, in da nekaterih oseb več ni na ministrstvu. Torej ta nacionalni dokument, ki nekako predstavlja strokovno podlago za načrtovanje,, izvajanje, spremljanje vzgojno-izobraževalnega dela, je tudi povezan s to tako imenovano belo knjigo, ki jo imate tudi v koalicijski pogodbi in ste jo tudi napovedali. Torej, kako s tem? Kajti prenova kurikulumov je v skladu s to prenovo, ki ste jo omenjali, izjemno pomembna. Torej, da so to vsebine, ki so res v skladu s ciljem doseči neko, torej vseživljenjsko učenje. Težko je poslušati nekatere zgodbe, kaj vse se učijo otroci pri 12. letih, ko nikoli tega še niso videli ne slišali in se učijo v bistvu na pamet. Kaj vse se učijo, recimo, tudi pri slovenščini, čeprav to jaz zelo težko izrečem, ampak vseeno se strinjam z mnogimi, ko potem tudi oblikoslovja še v srednji šoli ne razumejo in ga potem tudi nikoli ne razumejo, ker nekaj je narobe, kako učiti, kako se torej lotiti tega in prenova kurikulumov je izjemnega pomena. Torej, v skladu s tem, kar ste povedali.

Potem, če gremo naprej, torej na izobraževanje učiteljev, pa na samo vodenje šole, vemo, da šola raste in pade z učiteljem, to je neizpodbitno dejstvo. In dober učitelj bo znal in s tem, da bo to znal, se bo moral tudi vseživljenjsko učiti, prepoznati otrokove potenciale, podpreti mladostnika, ko bodo težave, da najde, razvije svoje talente, da bo znal ponuditi roko podpore, ko jo ta potrebuje in hkrati, da rečem temu, ima tudi moč in pogum, da tega mladostnika potisne v neke izzive, tudi če so še tako zahtevni. Torej, dober pedagog, dober učitelj se ukvarja z otrokom, učencem, dijakom, študentom, to je neizpodbitno dejstvo, posvečamo svoj čas in jaz vidim pač, kar sama sem tako tudi živela in delovala, da je to neke vrste poslanstvo.

Zdaj, ko ste govorili torej o pomanjkanju kadrov, jaz sem tudi postavila proti koncu decembra to poslansko vprašanje, odgovora še ni. Zdaj sem nekaj slišala. Je pa res, torej ta statistika, ki ste jo omenjali, sicer res, da drži, da torej toliko učiteljic sicer primanjkuje, ampak vendarle jih v bistvu nimamo, imamo več zaposlenih, kot smo jih imeli, ampak to gledamo generalno. So pa posamezna predmetna področja, kjer učiteljev ni in ne glede na to za katero regijo gre in ker je učiteljski kader tudi torej med najstarejšimi v Evropi, poznamo tudi to statistiko, in da je pred dobrim desetletjem bila nek, da nam je ušla skupina, torej cela generacija učiteljev, ki so se prekvalificirali, ker nismo znali najti takrat nekega prehodnega obdobja v katerem bi zmogli, kajti takrat se je recimo pred leti govorilo tudi o starejših učiteljev, ki bodo mentorji mlajšim in ne bodo toliko učili in so se torej ti učitelji pač, ki niso dobili mesta, niti pripravništva, zaposlili drugje. Poleg tega je tudi vprašanje statusa učitelja v družbi. Jaz imam kar nekaj let dela v šolstvu za sabo in vem, da se je status učitelja v družbi spremenil. Ah učitelj, ko gre ob enih s torbico domov - to je bilo vse…, mislim, zdaj govorim z besedami ljudi in tega v družbi nismo zmogli preseči. Kako zdaj pravzaprav torej ta ugled učitelja, ta status učitelja in tudi seveda plačilo učitelja ni več privlačen za mlade. Poleg tega je en kup težav v šolah, en kup posebnosti, en kup administracije, ki pač mlajše tudi odvrača za takšen denar in za toliko ur. Kajti, vstopiti v razred ni začetek dela ob šestih. Ko stopiš v razred, imaš nekaj dela že za sabo za vsako uro, ne glede na leta, tako da kot tudi velja prepričanje, da pač imaš dvajset let stare priprave, pa ni res, če učitelj, kot smo rekli, se izobražuje in gre vse naprej in temu tudi mora slediti, se mi zdi to izjemno pomembno in zelo pereče vprašanje in da bo treba hitro najti te rešitve, kar se tiče tega, ker se pač zdaj torej bolj fleksibilno, se pravi tudi, če gre za štiri ure nekje nekega predmeta, poučevanja nekega predmeta, kaj to pomeni za nekoga, ker šole ne dobijo kadra, to je dejstvo, to je dejstvo. Potem tudi samo vodenje šol sodi prav ta okvir, kajti tudi vodstvo šol je tisto, ki v veliki meri določa, določa oziroma razvija kakovost šole. In se mi zdi, sama osebno mislim, da je tudi izbor ravnateljev zelo zbirokratiziran in zelo težko ponuja veliko ustvarjalnih priložnosti in možnosti, zato se mi zdi, kolikor je informacija, tudi ni več toliko želja po biti ravnatelj. Jaz se sicer zelo nagibam k eni rešitvi, da postane ravnatelj tudi poklic, a ne, in da če imamo mrežo javnih šol, naj imamo šolo za ravnatelje, imamo druge inštitucije, ki lahko postavljajo ravnatelje in je to poklic, za katerega se nekdo odloči, ne pa da ga zbirokratiziramo s tem izborom. Da ne govorim kakšne, kakšna lobiranja so tudi politična, lokalnih politikov takrat, ko gre za, pa tudi govorim o tem, o učiteljih, ki so člani sveta, da pač kdaj tudi gledajo na lastne koristi, tudi to je sporno. Kaj torej neka ideja je o neki bistveno višji avtonomiji šol, ko bi naj šole tudi recimo, to je pač ideja, same zagotavljale neke oziroma razpolagale z denarjem, država pa bi regulirala samo področje in tudi finančno zagotavljala minimum storitev, a ne. In tako naj šola torej bi zaposlovala nekako po svoji izbiri, brez nekih različnih soglasij, pogoj pa, če, da izpelje zastavljeni program z usposobljenimi kadri in predpisano izobrazbo.

Potem pa o samih učiteljih. Ampak če sem prej govorila o ugledu učiteljev, kaj menite o tem, pa to bo potem vprašanje tudi za dr. Papiča glede recimo tako imenovanih sprejemnih izpitov za učitelje v neki obliki nekega intervjuja ali kakorkoli? To pač bi bilo zelo odgovorno od ministrstva in tudi samih fakultet, pedagoških fakultet oziroma o tej, v tej želji, da dobimo res učitelje, ki so kompetentni, ki bodo recimo z nekim sprejemnim izpitom izkazali vso to neko motiviranost za ta poklic in potem hkrati tudi v času študija zadostiti, torej urediti prakso, zadostno število ur prakse med samim študijem, da tako potem v bistvu lahko sistem pripravništva tudi ne bi bilo več.

Potem pa še želim spregovoriti o tem, ko ste že kot državni sekretar na Odboru za izobraževanje, tudi 6. julija, ko smo nekako naložili ministrstvu oziroma predlagali, da v šolskem letu 2022/23 uporabi vse obstoječe mehanizme, s katerimi torej lahko poveča telesno dejavnost v šolskem času, torej gibanje v okviru jutranjega in popoldanskega varstva, dodatni dopolnilni pouk športne vzgoje, tako za, torej enako tudi za učitelje kot učence in rok je bil torej v šolskem letu 2022/23 in pa še en, torej ta ponovna vzpostavitev programa zdravega življenjskega sloga, o katerem smo veliko govorili. Rok je bil sicer torej v najkrajšem možnem času oziroma najkasneje do začetka šolskega leta 2023/24, potem smo zelo malo spregovorili, nisem slišala, o samem področju učbenikov. Vemo, da se zdaj, tudi to so moje izkušnje, založbe različne, zelo, moram reči, inovativno lotevajo prodaje učbenikov, pa tukaj so zelo uspešne pri tem. Ali, torej v kakšnem…, ali sodi torej izbira učbenikov zgolj v domeno učitelja, ali bi vendarle morda postavili neke, težko temu rečem, ker se sama osebno mogoče ne bi strinjala z vsem, v kolikšni meri, torej kakšna je zadostna uporaba učbenikov oziroma odločitev za posamezne učbenike na posameznih predmetnih področjih. Potem o poklicnih in srednjih šolah, ja, ste veliko povedali. Mislim pa, da bi bilo zelo pomembno tudi vzpostaviti neko mrežo javnih šol, srednjih šol, regijsko ali kakorkoli in se potem v bistvu ministrstvo ukvarja, ne pa, jaz vam lahko zagotovim, da se posamezne srednje šole, srednje strokovne in poklicne, izjemno veliko ukvarjajo s promocijo poklicev, s promocijo šole, da tu vključujemo veliko oziroma vključujejo veliko in na srečo, dijake same, ki si s tem tudi pridobivajo določene kompetence, ampak tu gre veliko časa, veliko finančnih sredstev. In da morda kot neka mreža srednjih šol po, torej v sodelovanju z gospodarstvom in potem tudi s kasnejšimi možnostmi razvoja mladih naprej, vendarle vzpostavi. Da se tukaj malo bolj vrže oko ministrstva na to delo, na to področje.

Pa še eno vprašanje. To je torej zdaj, vse to je v skladu s tem, da razvijamo kakovost v šolah, vrtcih,. Kaj sami menite o sistemu razvoja kakovosti v šolah, pri čemer predvsem mislim torej zunanjo evalvacijo? Veliko tega, nekaj že poteka bolj projektno. Poznam torej tudi kolegialno presojo, pa tudi zunanjo evalvacijo, pa mednarodno kolegialno presojo, vse to je. Šole se ogromno s tem ukvarjajo, sploh tiste, ki želijo dvigniti svojo kvaliteto in ves čas torej spodbujati tako učitelje kot vse ostale, ki vstopajo v ta krog izobraževanja. Kakšno je torej vaše mnenje o tem in sami vzpostavitvi, ali enotni sistem ali kakorkoli mogoče? Težko rečemo, da bomo primerjali šole potem glede na to med sabo. Torej o tem. Toliko za enkrat.

Hvala.