Hala lepa.

Torej, sam sem trenutno sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Pokrivam ravno področja, ki naj bi jih prevzel kasneje z manjšimi spremembami, sicer sem pa predhodno bil dejansko vedno zaposlen, odkar sem začel v šolstvu, takem ali drugačnem. Ko sem končal pedagoški študij matematike, sem najprej učil na Srednji gradbeni šoli v Ljubljani. Štiri leta sem bil tam zaposlen. Na to sem nekako na povabilo kolegov s Fakultete za elektrotehniko ,takrat prestopil kot asistent na mesto asistenta za matematiko pri prof. Tomšiču, ki je takrat bil kot glavni vodja matematičnega oddelka na Fakulteti za elektrotehniko. In ob ustanovitvi Univerze na Primorskem so me povabili dejansko na Univerzo na Primorskem, da bi tam delal kot didaktik matematike, zaradi teka, ker sem že v času, ko sem bil na elektro fakulteti, bil odgovorni urednik revije Matematika v šoli, bil sem tudi soustanovitelj te revije Matematika v šoli skupaj s kolegi s profesorico Nado Marčič, ki je bila takrat zaposlena na zavodu. To sva dejansko peljala kar nekaj let skupaj, no, potem sem pa jaz zaradi tega, ker so bila druga dela, seveda to opustil. Bil sem še nekaj časa član tega uredniškega odbora, ampak nekako ni se izšlo, da bi pa preveč lahko bil zaposlen tudi s tem, s to obveznostjo.

Drugo, kar pravzaprav je moja življenjska pot bila, je, da sem dejansko več kot 25 let vodil matematična tekmovanja za srednješolce v Sloveniji. Bil sem nekaj časa tudi celo v ekipi, ki je šla na olimpijado za matematiko vsako leto. Pred tem sem bil, celo enkrat mi je doletela ta dolžnost, da sem celo vodil jugoslovansko ekipo na matematični olimpijadi, to je bilo še v času Jugoslavije. No, potem, ko smo se osamosvojili, sem dejansko prevzel pa vse te dolžnosti, da smo tudi kot Slovenija postali polnopravni člani na vseh teh področjih. To pomeni o tem, da smo postali samostojni, da smo šli sami kot ekipa na olimpijado matematično, od tega, da smo imeli potem vsa še druga tekmovanja mednarodna, kot je recimo sredozemsko matematično tekmovanje, matematično tekmovanje mest in tako naprej. V bistvu je bilo veliko dela, ki jih je bilo treba narediti. Med drugim sem bil tudi eden od 10. ali 11., se ne spomnim točno koliko nas je bilo članov, ki smo dejansko uvedli v Evropi to množično tekmovanje, takrat se je imenovalo še evropski matematični kenguru, no, kasneje pa to prišlo v mednarodnem matematični kenguru. To bi nekako bilo tisto glavno, kar sem delal. Kar se tiče pa potem, ko sem prestopil na Pedagoško fakulteto v Koper, sem bil dejansko že od drugega leta svojega službovanja pa do konca praktično stalno prodekan za pedagoške zadeve in potem, ko me je zdajšnja rektorica povabila, sem postal še prorektor za študijske zadeve na Univerzi na Primorskem. No, kasneje, potem so me povabili, da bi se priključil nekako na ministrstvo, to sem sprejel, ker se mi zdi navsezadnje so tukaj res neki izzivi s šolstvom in nasproti z vzgojo in izobraževanjem od samega začetka, torej od tega, ko vstopimo v vrtec pa do konca izobraževanja. Pa ne samo to, dejansko se moramo zavedati, da bo vedno bolj pomembno vseživljenjsko izobraževanje, kar pomeni, v resnici ne moremo nikoli reči, zdaj pa znam dovolj in mi ni potrebno, da bi se še kaj izobraževal, to dejansko se moramo vedno bolj zavedati. Tako, da tudi ta del, ki spada v resor, ki ga bom pokrival, bomo morali verjetno še bolj nekako okrepiti, zaradi tega, ker je to, kot rečeno, vedno bolj pomembno, zaradi tega, ker se kompetence stalno spreminjajo, stalno se neke zahteve spreminjajo na naših delovnih mestih, kjerkoli smo. To je bila zaenkrat samo predstavitev kako sem nekako prišel do tega.

Zdaj pa kar se tiče, kaj naj bi naredili na ministrstvu, bi začel kar s predšolsko vzgojo. Torej predšolska vzgoja je dejansko pri nas, kot vemo, zelo dobro postavljena, imamo dejansko verjetno najboljšo, če ne skoraj eno najboljših na svetu, to kaže tudi to, da dejansko je veliko otrok je vključenih v predšolsko vzgojo, kar je pravzaprav fenomen in to tako, da ni obvezno, ker ponekod države razmišljajo o tem, da bi postavili to obvezno, zato, da bi se nekako otroci vključevali sploh v predšolsko vzgojo vsaj kakšen določen čas preden vstopijo v šolo. Pri nas tega ni potrebno, zaradi tega, ker je kljub temu, da ni obvezna, kot rečeno, je približno dve tretjini otrok starih od 1 do 3 leta vključenih v to, medtem ko po podatkih iz leta 2021 imamo že 94 % otrok, ki so nekako stari med 3 do 6 let, skratka tik pred vstopom v šolo, ki so vključeni v to predšolsko vzgojo in to je dejansko zelo pomembno, ker to kaže in tudi vse raziskave tudi v svetu kažejo, da je ta čas otroka ključen zato, da kasneje je uspešen, ne samo kot uspešen v šoli, kot z znanjem, ampak uspešen tudi v družbi, da je socializiran, da se zna obnašati, da zna komunicirati in zna sodelovati z drugimi. To je najpomembneje zaradi tega ker že z otroštvom, torej med otroki se že sami tako pogovarjajo, dogovarjajo in sklepajo določena poznanstva, prijateljstva in tako naprej, ki so potem potrebna za to, da to, da se to prenese tudi v kasnejši čas. Zdaj vemo, da Kurikulum za vrtce je relativno star. Bil je sprejet leta 1999, ampak kljub temu zdaj gremo v spremembo kurikula, tudi kurikula za vrtce. Ampak skupina, ki je pregledala Kurikulum za vrtce, še zmeraj je menila, da je ta kurikulum dober, seveda dober je v globalu, če ga pogledamo, seveda so pa potrebne nekatere spremembe, neke posodobitve, zaradi tega, ker seveda čas, ki je bil leta 1999 ni enak času, ki je danes. Torej, med drugim recimo je zlasti digitalizacija tista, ki prinaša nove izzive, nove probleme, kako sploh postopati v tem primeru, zaradi tega, ker je to novost tako za otroke in še huje seveda za odrasle, še huje za vzgojitelje, ker vzgojitelji niso tako dovzetni do vsega, kar so otroci. Oni s tem živijo, to je njihov svet, medtem ko odrasli, bolj ko so v zaposli, torej več časa, ko so že za bili zaposleni v vrtcu, hujše je. Skratka, težje se je prilagoditi na to. Zaradi tega moramo seveda mi stalno imeti neka posvetovanja za vzgojitelje, tudi tiste, ki so že dolga leta v vrtcu in ki delajo z otroki, da se poskušajo nekako prilagoditi današnjemu času. No, v zvezi s tem je tudi kasneje, ko bom še omenil, tudi v osnovni šoli in v srednji šoli je zdaj ravno en razpis pri ministrstvu zato, da bi dejansko opolnomočili dejansko vse te ljudi, torej strokovne delavce in vodstvene delavce v vrtcih in v vseh šolah, srednjih, osnovnih in tako naprej, zato, da bi nekako vedeli, kako pravzaprav vzeti kot svojo tudi digitalizacijo, kako to delati z digitalizacijo. Tu namreč ne gre za to samo, da bi se mi naučili uporabljati določenih novih tehnoloških naprav ali kakorkoli čemu temu reči, ker to niti ne vemo kaj vse bo še nastajalo, ampak v resnici gre za to, da znamo to uporabiti, koristno uporabiti tudi pri učenju in poučevanju. Tu seveda so potrebne določene pedagoške, seveda pedagoški izzivi, pedagoške prakse, neke, torej didaktični prijemi, ki bi na ta način nastali, ko bi to skušali najti neke rešitve, ki bodo seveda jasno pomenili nekaj koristnega za šolo oziroma tudi žej za vrtce. No, kar se tiče pa…, kar se tiče pa današnjega časa, torej mi vemo, da vsi še niso v vrtcu, rekli smo, da tudi, če gledamo otroke od 3. do 6. leta imamo 94 % otrok. Seveda mi si želimo, da bi bili vsi, zaradi tega, da bi dejansko vsak otrok vsaj nekaj časa bil v vrtcu skupaj s svojimi prijatelji, s svojimi znanci, s svojimi sovrstniki, ki bi, da bi nekako ta socialni del premostili. V ta namen, mislim, da zdaj že peto leto letos, smo razpisali brezplačno, možen nek krajši program, to je 240 ur za otroke, ki so tik pred vstopom v šolo. Torej, tudi tisti, ki doslej niso bili v vrtcu iz kakršnegakoli razloga, se lahko vključijo v vrtec in vsak vrtec se lahko potem prijavi na ta razpis. Na žalost pa ugotavljamo, da ponekod, v nekaterih regijah ali pa nekateri vrtci to že s pridom uporabljajo in dejansko vabijo in dobijo otroke, da potem so vsaj tisto leto v tem krajšem programu v vrtcu. Ponekod pa na žalost ne. Tu seveda smo posebej tudi pogledali, bi tudi otroke Rome vključili, zaradi tega, ker to je tudi velika težava, ker so pogosto ko pridejo v 1. razred osnovne šole zelo nesocializirani in seveda potem še bolj izpadejo, da jih otroci nekako ne sprejmejo. Zato je treba verjetno že prej to začeti. Imamo zdaj nove ideje seveda o tem, da imamo tudi Rome pomočnike in tako naprej, da se nekako poskuša to urejevati. Ampak mislim, da smo še daleč od tega, da bi bili lahko s tem zadovoljni. Podobno je tudi v 1. razredih osnovne šole. Tudi tam želimo v 1., zlasti prvo triletje, da bi pritegnili in da bi tudi otroci ko so v šoli, da bi ostajali v šoli, ker mnogokrat se zgodi, da sicer pridejo v šolo, ampak ne ostajajo, manjkajo, veliko manjkajo v šoli. Tukaj imamo tudi romske pomočnike, ki veliko doprinesejo zlasti pri nekaterih področjih. Moram tako reči, ker imamo pa nekatere občine, nekatere kraje posebej take, ki so ti problemi še kar izjemno veliki in tu bo treba še delati. To ne samo mi kot Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, ampak tukaj seveda mora biti tudi druga, drugi resorji, tukaj se tudi centri za socialno delo tudi, ne vem, lokalna skupnost, občina in tako naprej. Tukaj moramo, resnično imamo še veliko dela, da bi to lahko, da bi to rešili, no.

Kar se tiče pa same samega kadra, tudi tukaj v vrtcih zaenkrat ne vidimo, da bi bili pravzaprav velikega pomanjkanja kadrov, namreč, pa tudi sicer, zdaj smo nekako ravno uspeli dobiti za pomočnike vzgojiteljic in vzgojiteljev pravilnik o napredovanju, zdaj ravno to nekako delamo, v tem je tudi danes, mislim, da bo prav na Vladi to sprejeto. Poleg tega seveda imamo tudi skupino, ki bo naredila predlog sprememb normativov in standardov na področju predšolske vzgoje, ker vemo, da tudi to je treba stalno prenavljati in gledati, kako bi izboljšali delo v vrtcih. No, v tej skupini seveda so poleg predstavnikov sindikata tudi predstavniki skupnosti vrtcev, seveda jasno tudi predstavniki ministrstva, tako da bomo skušali najti in predvideno je, da naj bi do aprila bil ta predlog nekako dan. Zdaj, kar se tiče prav kadrov, to morajo biti zelo previdni. Ker recimo, če pogledamo, od leta 2014 dalje se generacije manjšajo, zdaj nazadnje dan uraden podatek o številu otrok, ki so bili v neki generaciji, mislim, da je za leto 2021, takrat jih je bilo, mislim, da okrog 19 tisoč, skoraj 19 tisoč, 18 tisoč 900, pa nekaj, se mi zdi, jih je bilo v lanskem letu, sicer podatkov uradnega še ni, ampak je pa glede na število rojstev narejena kalkulacija, da jih bo verjetno 17 tisoč 600, torej skratka več kot tisoč tristo manj. Tudi je, tukaj je treba seveda tudi potem temu ustrezno prilagoditi vsa naša prizadevanja za vrtce, to je seveda tukaj, jaz upam, da ne bo prišlo do tega, kot je, v preteklosti smo že doživeli, da smo morali kadre tudi odpuščati iz šol, ker je bilo preveč naenkrat kadrov, zdaj, ker se je prejšnja generacija enkrat že se zamajala veža zelo globoko, je pa potem k sreči spet malo narasla, ampak ravno zaradi tega, ko spremenimo te normative, si mi želimo dejansko, da bi morda manjše skupine, zlasti če so kakšni otroci s posebnimi potrebami, pa sploh ta mora biti majhna skupina otrok, da lahko deluje. Tako da jaz sem trdno prepričan, da ne bo potrebno nobenega odpuščanja, ampak da bomo znali nekako s temi normativi in drugačnimi prijemi to rešiti, ne. Zdaj, če grem na osnovno šolo, na osnovni šoli, seveda tudi tu je večji problem, seveda kar se tiče kadrov, ne, čeprav tudi tu pravzaprav moramo biti kar previdni, ker navsezadnje ta padajoči trend iz leta 2014 bo začel ravno zdaj počasi v šolah se bolj poznati, ne. Zdaj tukaj sem sicer pridobil eno tabelo po številu sistemiziranih mest v osnovni šoli od leta 2013 do 2023, to je vključno z letošnjim letom in pa seveda število učencev, ki je bilo v tisti generaciji, ne. In zdaj, če pogledamo, recimo 2013 pa do leta 2023 je število otrok naraslo, tako da glede na indeks iz 2023 je bil, je letos 1,193 tisočin, to pomeni 119 %, pa še malo je naraslo zdaj število zaposlenih v osnovni šoli od začetka, to je 2013 do 2023 je pa naraslo za indeks, ki je višji od tega, je pa 1,236 tisočin tisoč 123,6 %. Zdaj, seveda jaz tukaj ne bom rekel, da je teh zaposlenih preveč, zagotovo ne, zagotovo to ni res. Če se pogleda tudi konkretno posamezne učitelje, recimo kot učitelj obveznega programa je naraslo, recimo stalno narašča, nikjer ni bil nek padec zaznan, ne. Potem tudi če nam učitelj razširjenega programa se je tudi stalno naraščal, nikjer ni padalo. Tudi glede drugih strokovnih delavcev, ki so notri, je stalno narašča, tudi drugi delavci sploh, ki so zaposleni, recimo, je naraščalo naraščalo. Ampak seveda, jaz tukaj gledam bolj, tako bi rekel, fleksibilno vse skupaj, ker navsezadnje vemo, da mi smo tudi vedno bolj zahtevni do vzgoje in izobraževanja in tudi želimo imeti manjše skupine, manjše razrede, deliti se v skupine, imeti recimo določen pouk, ki naj ne bi bil vedno v celem razredu, ampak naj bi se skrčil na pol razreda ali pa še celo na manjše, tako da bi nekako to bil bolj efektiven kot sam pouk. Vsekakor bo pa potrebno nasloviti, torej tu še zmeraj, tu ne moremo reči, da je to učiteljev preveč. Absolutno ne. To je, skratka mi moramo najti samo drugačne učitelje tudi, drugače izobražene učitelje in eden od naših predlogov in tudi ciljev bi bil, seveda ker tukaj ne moremo mi govoriti, ker univerza tukaj izobražuje, itn., ampak vendarle, mi moramo dati neke signale, da tu potrebujemo učitelje, ki niso taki kot so bili do sedaj, ampak morajo imeti več znanja z določenih posebnih potreb, več znanja, recimo sploh digitalizacija, to sem že prej omenil, to bo itak teklo zdaj v naslednjih dveh do treh letih nameravamo približno 20 tisoč delavcev nekako, strokovnih, to je vrtca, šole, te take in drugačne opolnomočiti, da bodo znali digitalno ne samo delovati, ampak tudi razmišljati. To pomeni tudi svoj pristop, ko učijo v šoli ali pa, ko vzgajajo v vrtcu, mora biti na to naravnan.

Potem recimo, če gledamo drugo. V osnovni šoli so določene zadeve, ki so nujne in to bomo morali še preden se konča ta del digitalizacije, opolnomočenja, itn., bo treba sprejeti. To so nekatere nujne spremembe Zakona o osnovni šoli. Vemo, da tukaj zagotovo potrebujemo drugačne, drugačno šolo, drugačne podatke, drugačno delovanje, kar pomeni tukaj, prvič je to, da se zavedamo, da so ocene problematične. Ocene v šolah, osnovnih šolah so dejansko problematične. Tu jaz mislim, da gre za velike krivice do otrok in še največje krivice do tistih najbolj nadarjenih otrok. Namreč tukaj lahko dobi nek otrok, ki je zelo nadarjen, dobi oceno pet, ampak oceno pet dobi tudi nekdo, ki je lahko povprečen in tukaj vidimo, da ne znamo ločevati to dvoje. Torej tukaj, to kot rečeno, moramo delovati na tem, da gremo v to smer. Zdaj, kako natančno bo težko, zaradi tega, ker jaz verjamem, da ne moremo kar naenkrat obrniti. Zdaj bomo rekli, aha, bomo drugega leta bomo šli kar na dol z vsemi ocenami, ampak vsaj to, da poskušamo prve signale, to pomeni, en signal bi lahko bil že ta, da bo nacionalno preverjanje znanja v devetem razredu nekoliko tudi odločalo o tem, kako se lahko nekdo naprej vpiše na določeno šolo na katero želi. Seveda to je le prvi korak, to ne more biti nekaj kar bo zadostilo končnemu našemu, recimo, da bomo zadovoljni s tem, da je to tisto ta pravo. Ampak prvi korak pa vendarle je. To bo dejansko šlo v spremembo. Računamo, da bo letos, 2023, 2024 skoraj zagotovo ne, ampak 2024, 2025 pa to naj bi bilo.

Potem drugo kar je nekako dobro za osnovno šolo in kar bo prinesel, jaz mislim, nek premislek, ki bo postavil šolo na nek boljši piedestal, je gotovo razširjen program. Zdaj imamo tukaj v osnovni šoli različne stvari, od tega notarstva, od tega, da imamo neke obvezne dejavnosti, take in drugačne, itn. Tukaj bi mi sistemizirali kar ta razširjeni program. To že delamo na tem. Verjetno, da bo zagotovo postopek sicer že teče, kot vemo, na 146. šolah to že teče in to bo seveda teklo še naprej na teh šolah. Potem pa tudi, ko bomo to uvedli, seveda jih je spet nemogoče uvesti naenkrat, zaradi tega ker to zahteva določene kadre že spet. Ti kadri so pa spet odvisni od tega, da jih izobražujemo, tako da skratka, ne moremo naenkrat, ampak postopoma pa želimo. Verjetno bo treba dati neko prehodno obdobje za to, da bomo lahko to dosegli. Ker ta razširjen program, bistvo tega razširjenega programa vidim v tem, da bo bolj povezan tudi z obveznim programom. Zdaj so nekako to kar ločene zadeve. Eno je obvezni program, potem se pa otroci kar tam malo po svoje delajo in naprej. Tukaj moramo paziti, ker v bodoče, kot sem rekel, družba bo rabila ne samo take ljudi, ki bodo nekaj znali, ampak nekaj, ki bodo tudi znali uporabljati, da se bodo znali tudi obnašati, da bodo znali timsko delati, itn., in tukaj je ta razširjen program pravzaprav ena od možnosti. To pomeni, v razširjenem programu bodo otroci delali tisto, kar jih veseli večinoma. To pomeni, da bomo delali tisto, s čimer bomo, da bodo otroci dobili kompetence, ki jih v okviru rednega programa oziroma tistega obveznega programa ne dobijo. To je ta glavna ideja. Zdaj, kaj bo v tem razširjenem programu. Tu smo razmišljali v bistvu o treh stebrih, tako rečemo na hitro ali pa tako bi rekel, ne vem kako jih hočemo jih imenovati. Eno je vsekakor gibalne zmožnosti in zdrav življenjski slog. To je eden od teh, ker to vemo, da je to danes nujno. To so pokazale tudi raziskave, zlasti covid je pokazal marsikaj, da nekako smo tukaj prišli precej nazaj s tem, pa ne samo covid, tudi že prej so pokazale razne raziskave oziroma opazovanja, opažanja, da so otroci prišli, ko so prišli s počitnic nazaj, da so bili manj gibalno sposobni kot takrat, ko so zapustili šolo. In to pokaže ravno to, ne da šola je dejansko zelo pomemben faktor v tem delu. To pomeni ravno v gibanju in pripravi otroka, bodočega odraslega, da bo zdravo živel. To je eno. Drugo, kar bi moralo biti tukaj, seveda so še recimo, bi rekli temu, neka kultura in umetniške vsebine, recimo med drugim v to kulturo seveda mislimo širšo kulturo, smo tudi navsezadnje tudi drugi tuj jezik naj bi bil tudi del tega razširjenega programa, kot obvezen del tega razširjenega programa. Seveda tukaj otrok bo izbral tiste jezike, druge, ki bo želel oziroma kolikor bo šola lahko ponudila. Predvidevamo pa, da bo najbrž to tisti predmeti, ki so že sedaj možni na maturi. Torej matura že zdaj nekaj pokaže kateri jeziki so tisti, ki najbolj so najbolj razširjeni v Sloveniji. Verjamem pa, da bo verjetno prevladalo tukaj zlasti jezik sosedov, tisti, ki je blizu Hrvaške, bo najbrž izbral hrvaški jezik, tisti, ki so blizu Italije bodo italijanski jezik, gor bodo izbrali madžarske oziroma nemški jezik in tako naprej. Ampak tu bomo pač še videli, kako se bo potem dogajalo. V glavnem, to je namen, da nekako gremo v to. No in ta tretji steber, ali kako hočemo temu reči, je pa v bistvu ravno tisto, kako naj se šola vključi v okolje. To pomeni, čisto okolje šole je zelo pomembno in to je danes dostikrat spregledano. Celo dostikrat bi bilo treba v kakšne obvezne predmete več vključevati, seveda to okolje šole. Tudi navsezadnje vsi didaktični prijemi pri posameznih predmetih bi lahko veliko bolj vezani na okolje. Mi vemo, da danes, če povem primer recimo pri matematičnem učbeniku in potem, ko pride priročnik narejen, ponavadi so ti priročniki narejeni enoznačno za celo Slovenijo. In mnogi učitelji v bistvu se tega strogo držijo in samo direktno, kar piše tam, to naredijo. Pa to ni v redu. Priročnik je samo ideja, kako je treba to narediti, ampak je treba vedno prilagoditi lokalnemu okolju. Zlasti je to pomembno tudi in tudi kasneje, ampak zlasti v prvem triletju osnovne šole. To pomeni, tam ne moremo ostati v učilnici in delati po tistih napotkih, ki so napisani v nekih priročnikih, ki jih ne bo napisal od koderkoli, ampak jim je centralno zapisal, pa poslal vsem šolam, ampak mora biti narejeno vezano na lokalno skupnost. To pomeni, če grem ven, nekaj vidim, tam se orientiram glede na tisto, kar vidim, ne pa, da bom zdaj govoril nekaj levo, desno, naprej, nazaj in tako naprej, glede na to, kar piše v nekem priročniku ali pa v nekem učbeniku.

No, če sem že prej omenil NPZ, morda, saj to itak je že znano, ne da bi želeli res na to, kako bomo seveda tudi NPZ postavili tudi v 3. razred osnovne šole, ker to je tudi en pokazatelj tistega prvega, v bistvu prvi pokazatelj, kaj je to prvo triletje prineslo, kaj lahko učitelj, ki sprejme te otroke, kako nadaljuje in tako naprej. Zlasti bo to pomembno, ko bomo šli v prenovo, zaradi tega, ker prenova je predvidena tako, da bi prvo triletje ne imelo predmetnika. To pomeni, prenova prvega triletja je mišljena tako, da je v bistvu vse integrirano. To seveda pomeni, jasno, da cilji obstajajo, so matematični cilji, so cilji slovenskega jezika, so cilji književnosti, so cilji glasbe, so cilji umetnosti druge in tako naprej, skratka, to so cilji, ampak ne več popredmeteni. To pomeni, v nekem smislu gremo iz kurikula za vrtce naprej v prvo triletje, nekako na ta način. Menimo, ker to ne da jaz to menim, ampak recimo to so se strokovnjaki, ki delajo na tem in ki že preučujejo in menijo, da bi bilo to verjetno bolje za prvo triletje, kot je sedaj. Namreč zakaj? Zaradi tega, ker dostikrat opažamo, da se učenci zdaj naučijo na pamet določene stvari, ki so pri posameznih predmetih. In to je nerodnost, ne. Torej tudi učitelj razrednega pouka je seveda, pravim, učitelj razrednega pouka je učitelj, ki uči vse predmete in se še sam kot tak preveč oklepa enega predmeta, ko je na urniku tisti predmet. In to ni v redu, to je, skratka, bi moralo biti bolj povezano, bolj povezano bi moralo bit. Tudi kasneje, tudi v drugem in tretjem letu in še naprej, seveda bi moralo biti bolj povezano vse skupaj, ne. Ampak vsaj tu, ko imamo razredne učitelje, je pa začeti treba, da imamo integrirano vse skupaj kot eno učenje, poučevanje, projekt, torej gojenje nekih kompetenc, iskanje nekih strategij reševanja problemov, takih in drugačnih. Torej to so problemi, ki so zelo različni in jih moramo najti, najti rešitve, najti strategije, kako najdem jaz strategijo kot otrok, ko najdem strategijo. Zdaj to, da bi imeli tudi v višjih razredih osnovne šole bolj povezano, gremo v to smer, ravno ta prenova, ki se je zdela, ta prenova učnih načrtov, ki vozi, ki zdaj teče, gre v to smer, namreč tu je posebna skupina strokovnjakov, ki je pripravila oziroma še pripravila tudi določene skupne cilje. Torej to so tisti cilji, ki se dajo dati v različne predmete v celi vertikali in ti predmeti, ki bodo nastali, učni načrti teh predmetov bodo zagotovo imeli noter tudi tiste cilje, ki so pač primerni za tiste predmete. Seveda jasno, da vsak predmet ne bo imel vseh, ampak tisto, kar pač lahko. To pomeni, da bi želeli spet integrirati to delo, na ta način bo veliko lažje tudi izpeljevati tako imenovani, bi rekli zdaj kakšenkrat recimo kakšne dneve dejavnosti ali pa, ne vem, neka, gremo neki kulturni dan, informativne, torej naravoslovne in tako naprej. To bo veliko lažje, ker bodo že prej imeli te, ta poglavja nekako skupaj, da lahko vemo, kaj lahko naredimo iz posameznega predmeta. Zdaj na žalost tudi, če gremo na kakšne informacije, torej na naravoslovne dneve ali kaj podobnega, vedno je težava, ker rečejo, ja, zdaj mi delamo matematični del, zdaj delamo na naravoslovni del. To ni v redu. Skratka, če mi gremo v šolo v naravi ali kamorkoli že, tam smo v naravi, to pomeni, mi moramo imeti integriran v pogled v tisto, kar delamo in glede na tisto, kar delamo, združevati vsa naša znanja, torej znanja, ne vem, o naravoslovju, o matematiki, o slovenskem jeziku, vse, kar pač imamo na razpolago do takrat, kar smo se že takrat naučili, glede na tiste kompetence, ki smo jih že pridobili. In s tem bomo pridobivali in seveda utrjevali mnoge kompetence, ki so potrebne za naprej. Če tega ne delamo mi, se nekaj naučimo in potem čez dve leti to pozabimo ali pa še prej in iz tega ni potem na koncu nič, ne. Torej, to je tisto, kar je pravzaprav prvo, kar mora biti, torej vsi ti na koncu preizkusi in to, ki so, so samo zaradi tega, da mi sproti preverjamo nekaj, kar si je ta otrok naučil, katere kompetence ima, katere standarde znanja je pridobil. Ampak kako jih pridobi, je pa zelo pomembno, ker to dejansko potem ostane. Ker če on pride tja in preiskava na preizkusu znanja pokaže neko znanje in potem drugi dan ga nima več, pomeni, da tisto znanje ni pravo znanje. Skratka, tu je tisto, kar mi moramo narediti korak naprej.

Zdaj, prej sem na hitro omenil nekaj malega tudi o nadarjenih učencih, ne, torej nadalje, učenci, kot rečeno, v današnji šoli nekako se popolnoma porazgubijo, torej nimajo praktično nobene možnosti, da bi se kakorkoli razvili, da bi razvili svoje potenciale, svoje nadarjenosti, ne. Zdaj, zakaj je tako, je težko reči. Verjetno so bili poskusi že v preteklosti, da bi nekako dobili neke nadarjene, ampak največkrat se je pokazalo, da to niso nadarjeni, ampak pridni, pridni, ki so se nekaj naučili, so tisto pokazali in seveda niso pa znali naprej razvijati tistih zadev, ki so jih spoznali. Medtem ko kot nadarjen otrok, nadarjen mladostnik mora razvijati naprej, ne. Zdaj, kako to narediti? Bomo dobili, jaz upam, že naslednje leto prve izsledke, torej namreč poteka ravno ta raziskava o tem, kako bi na novo poskušali, prvič, izslediti nadarjene in tudi kako delati z nadarjenimi. To ravno zdaj poteka v bistvu na neka skupina, ki dela v vrtcu, skupina, ki dela v nekaterih šolah, v osnovnih in tudi v srednjih šolah in ko bomo dobili te izsledke bom poskušal nekaj narediti. Zdaj iz tujine, pa tudi pri nas imamo določene primere, ko se da nadarjene veliko bolj, bi rekel, angažirati v tem, da svoje potenciale razvijejo, seveda je to večinoma šele, bi rekel, proti koncu osnovne šole ali pa v srednji šoli, ker tam lahko mi najdemo tudi zunanje strokovnjake, torej ne tiste, ki učijo, ampak zunanje strokovnjake, seveda skupaj z učitelji, ki učijo na šoli, da imajo posebne ure, zdaj tukaj, kako to narediti, v bodoče, jaz mislim, ko bomo imeli ta sistem razširjenega programa v osnovni šoli, potem bomo lahko tam tudi to lahko uredili. To pomeni, tudi ta del razširjenega programa bo namenjen temu, da se tudi tam nadarjeni, kjer se vidijo nadarjeni, nekdo, ki je nadarjen, ne vem, za šport ali pa recimo, da ga bolj zanima to zdravo prehranjevanje, zdravo življenje, bo šel v tisto področje, nekdo, ki ga recimo bolj ga zanimata kultura in umetnost, v drugo področje in tisti, ki ga zanima pa nekaj tretjega, bo pa šel v neko tretje področje /Nerazumljivo/ je neka ideja, kako pravzaprav najti način za to naprej.

Seveda zdaj je jasno, če grem potem naprej v srednjo šolo, seveda tudi tam je treba gledati situacijo kakšna je oziroma tudi tam nismo ravno zadovoljni. Skratka, imamo zaenkrat gimnazije kot splošno izobraževanje in potem seveda imamo še srednje tehniške, srednje poklicne šole in tako naprej. Seveda tako eni kot drugi verjetno ne prinesejo na koncu tisto, kar bi lahko prinesli, če bi drugače zastavili celoten proces izobraževanja. Torej gimnazija zagotovo je taka, da bi rekli nekako vsi vemo, nekako pripravlja za univerzitetno izobraževanje, naj bi seveda dala dovolj znanja, dovolj tudi abstraktnih znanj, ampak tudi tam je treba imeti tudi določene kompetence, to niso samo spet znanja, ki se jih naučim, memoriram in potem to pokažem na maturi, potem pa tega ne znam uporabljati naprej, to spet ni v redu. To pomeni, tudi pri gimnazijah je treba narediti nek korak naprej v smislu gojenja tistega potenciala, ki ga ima posamezen dijak. No tukaj so že v delu pravzaprav neke malenkosti, ampak to bo treba še iti v to, to so namreč tako imenovane druge oblike vzgojno-izobraževalnega dela, ki se pojavljajo v gimnazijah, te druge oblike vzgojno-izobraževalnega dela, seveda bi rekli, da je nastalo kot nek odgovor na v bistvu pretekle izbirne predmete. Ampak svet je tako, če gledamo preteklost oziroma še sedanjost, kako poteka, to je čez, imam nek izbirni predmet, spet izberem izbirni predmet, se s tem nekaj naučim in kaj potem. Skratka, mi moramo stremeti tako kot v osnovni šoli, podobno kot je tam / nerazumljivo/ program, tudi v te dodatne oziroma te druge oblike izobraževalnega dela, take, da bodo tam razvijali kompetence, znanja, spretnosti in tako naprej, ki jih v okviru tistih predmetov, ki so v rednem deluozirima obveznem predmetniku, ki jih tam ne dobijo in to je ravno ta namen, To pomeni, jaz moram iti v to, da bom otroke, mladostnike dal na preizkušnjo, torej oni morajo znati uporabljati svoja znanja in s tem krepijo kompetence. Jaz ne morem jih naučiti pri nekem predmetu, da bom razvil tam kompetence, kvečjemu naučim določene prijeme, ki so za določen predmet, ampak to ni to, oni morajo znati to prenesti naprej na neko drugo področje, na področje, ne vem, matematiko mora znati tudi nekaj uporabljati v kakšnih naravoslovnih predmetih, nenazadnje tudi družboslovnih, saj morajo tudi nekako uporabljati neko statistiko, neko kombinatoriko, neko, karkoli že tam, kjer pride prav recimo za za tiste zadeve, ki so v tistem primeru. To pomeni, ta prenova teh obveznih izbirnih vsebin, ki je bila do zdaj, ki gre v to smer, mora biti taka, kot je pri osnovni šoli, je povezana s tem in seveda tudi dodatek k temu, ne ločeno, ker do zdaj je bilo vedno ločeno, on je izbral to in je bilo to in pika, zdaj pa ne to, da izbiramo, ampak ko to izberemo, moramo to delati in tudi tu vidim jaz potencial ravno v tem. Nadarjeni bodo lahko v okviru teh dodatnih oblik, drugih oblik našli čas in mi moramo zagotoviti strokovnjake in določene centre, da bi to dosegli. Moram povedati, da smo se v zvezi s tem tudi pogovarjali s kolegico Emilijo Stoimenova Duh, ki bo prevzela pač to digitalizacijo, ne da bi o tem že tudi razpravljali, delo, bi pa šli tudi v sodelovanje s tem. Namreč navsezadnje tukaj je precej povezano s temi nadarjenimi, z novimi prijemi, z novimi inštrumenti, z novo tehnologijo, ki bo non stop druga in nova in nova in tu je treba imeti korak s časom. Tako.

Zdaj, kar se tiče pa poklicnega in strokovnega izobraževanja, ta seveda tudi gre v to prenovo, tako kot gimnazijski programi, kot osnovna šola in kot vse, s tem, da so tu seveda poleg prenove teh učnih načrtov, oni rečejo katalogi znanj, splošnoizobraževalnih predmetov, je treba pač prenoviti dejansko tisto, kar pravzaprav da ime sami strokovni ali pa poklicni šoli, to je vse tiste predmete, ki so povezani z bodočim poklicem, v katerega gre dijak, ki je tu začel. No, in tu je pravzaprav naloga v bistvu Centra za poklicno izobraževanje in drugih strokovnjakov s fakultet, ki bodo morali najti rešitve in spremembe, ki bodo seveda ta prave. To pomeni, kaj to pomeni, ta prave? Ta prave pomeni, da mora biti ta mladenič, ko konča ali pa mladenka, ko konča, se mora biti zaposljiv, ne. Danes mi dostikrat ugotavljamo kljub temu, da smo uvedli vajeništvo že leta 2017, od takrat dalje je vajeništvo in teče, ampak da za ta, za to vajeništvo ni zanimanja, ni zanimanja s strani šol, otrok, ne, medtem ko seveda drugi po drugi strani podjetja, privatniki, torej tisti, ki delajo, tudi zbornice, ki so, pa bi si to želeli veliko več, ne. In tu moramo narediti preboj, ker drugače, če tega ne bo, potem ne bo nič, potem pomeni, da mi nekaj izobražujemo, ampak na koncu mora tisti iti skozi neke postopke, da se sploh lahko zaposli pri nekom. To pomeni, mi moramo najti, da se že prej to naredi, v teku izobraževanja moramo najti to, da se to da izobrazi in da zna, da pozna kompetence in da pozna vse probleme, ki jih lahko reši in tako naprej. Skratka, to je nujno, ker sicer seveda ne bo šlo. No, tudi kot rečeno, za to imamo načrt tudi vzpostaviti digitalno podprta, podprta učna mesta v teh centrih, ki naj bi nastali. In seveda ta poklicne šole, srednje poklicne in strokovne šole so seveda v tesni povezavi tudi z višjimi šolami, saj višje šole navsezadnje so, tudi spadajo v ta resor in so dejansko nadaljevanje poklicnih in srednjih strokovnih šol, kar na tistih centrih, kjer so. To pomeni, to imamo dvojno prednost, zaradi tega, ker prvič lahko, ko delamo oziroma ko posodabljamo torej te poklicne šole in srednje strokovne šole, lahko hkrati posodabljam, ker so v istih stavbah, več na istih mestih tudi te višje šole. Seveda tukaj potem moramo jih posodabljati, tudi posodabljati, v navednicah, tudi tiste, ki to učijo, to pomeni, tudi kader, ki bo to delal, mora biti usposobljen za to delo, ne. Zdaj, nekoliko težav je pri teh poklicnih šolah seveda ravno zakaj? Zaradi tega, ker seveda, če imamo tudi v okviru pouka praktični pouk, ker to je pač praktično, ki poteka v okviru pouka, in potem so pač prakse, ki so zunaj, pa lahko o vajeništvu in tako naprej, ampak recimo praktični pouk, praktični pouk bi moral učiti nekdo, ki prihaja iz tiste stroke. Jasno, da tukaj vemo, da so težave dobiti nekoga iz stroke, da pride v izobraževanje, je dvojna težava, ne. Prvič zaradi tega, ker je tam tretiran kot začetnik, in drugič, ker ne more niti direktno iti, on mora imeti pedagoško, andragoško izobrazbo, on mora opraviti določene obveznosti, preden se sploh lahko vključi. Zdaj tu seveda bomo poiskali, torej to smo zaznali takoj in se tu moramo najti neko rešitev, seveda, ne, neko zakonsko rešitev, ki bo to rešila, ker drugače verjetno ne bo šlo. Namreč, če tega ne naredimo, torej, da dobimo res strokovnjake, ki pridejo poučevati te praktični pouk pri posameznih predmetih, ki so ključni za to, da potem spustimo tega mladeniča ali mladenko na trg dela, potem ne bo šlo, se bo ustavilo, generirali bomo veliko srednješolcev za zaključno izobrazbo, ampak niso zaposljivi. Torej tu je ta zadeva, ki nas zelo, zelo tare, ampak tukaj, kot rečeno, moramo narediti korak naprej, najti moramo neko rešitev, ker seveda tu vemo, da bodo morda tudi odpori, ne. Ker seveda, bi rekla, toliko mora imeti tega in tega znanja, pedagoško andragoškega naprej, ampak tukaj jaz mislim, da s tem sistemom, ki je zdaj pri nas v Sloveniji se šele začenja uveljavljati, to je tako imenovani mikro krediti, kot mi rečemo. Torej vsak delavec, vsak človek v bistvu, ki je nekje dela, tam ko se dela, se tudi sproti nekaj izobražuje To pomeni, mu lahko priznamo določeno izobrazbo. Ti krediti so zaradi tega, ker imamo ta kreditni sistem, znani, na univerzah, ki se reče, aha, torej eno leto študija pomeni 60 kreditov, itn., ampak s temi mikro krediti se lahko najdejo posamezne, vsak lahko pokaže kaj je pravzaprav naredil, ali je naredil nek tečaj, je usposobljen za nekaj, itn., in s tem pridobiva mikro kredite, da se lahko za nekaj usposobi, to pomeni, lahko dobi potem tudi krajšo pot. Ne morem reči lažjo, ker ni lažja, lahko je veliko težja, ampak krajšo pot, ko želi spremeniti recimo svoj položaj nekje v zaposlitvi, tudi svojo zaposlitev.

Ena od težav s katero se vsako leto skoraj srečujemo in potem imamo kar veliko tudi vprašanj, zlasti staršev, so seveda mesta, mesta, ki so dana za vpise v srednje šole. Letos zaključuje osnovno šolo 21 tisoč 571 otrok in to je tisoč 690 več kot lani. Ampak kolikor sem pogledal, sem se pozanimal, že prejšnja leta v resnici je bila ta težava, kljub temu, da je ministrstvo dalo na razpolago približno 4 tisoč do 5 tisoč mest v srednjih šolah več kot je zaključna generacija, in letos bo nekaj podobnega. Tudi letos bomo dali približno 4 tisoč mest več po razpisih po vseh šolah, po vseh regijah, itn. Kaj je namreč problem? Problem je, zlasti zadnja leta opažamo, da želijo vsi, tudi tisti, ki končajo v nekem manjšem kraju, manjšem mestu, v Ljubljano ali pa v neke centre. Največ je tu problem Ljubljana, kot smo zaznali. Ljubljana, Celje, pa mislim, da zasavska tudi na tem manj, eno tako težavo, da se jih veliko več hoče vpisati kot imamo dejansko mest. S tem tudi, potem smo se že pogovarjali, ker zdaj, namreč razpis mora iti 16. januarja ven in smo se že pogovarjali s šolami in smo našli rešitve. To pomeni, nekatere šole, gimnazije, zlasti so gimnazije problematične, smo našli rešitve tako, da tiste, ki že imajo ta program, in če imajo dovolj kadra, da dajo še eno paralelko, še en razen zraven. In tukaj imamo že potem nekako zagotovljeno, da imamo tudi za letošnjo generacijo približno 4 tisoč mest je več kot je dejansko število teh otrok, ki se bodo zdaj seveda prijavljali.

Zdaj povsod, to pomeni v osnovni in srednji šoli, imamo težave, razne težave, vidimo z nasiljem, z raznimi stvarmi, ki se dogajajo. Tukaj moram reči, da ministrstvo to stalno spremlja, in da želimo res čim bolje, nekako bi rekel, zadušiti te zadeve, mislim, ampak problem je, da se vedno nove in nove oblike tukaj pojavljajo. Vedno nove in nove oblike in zato je težko. V ta namen sicer je ministrstvo že v preteklosti okrepilo število delovnih mest svetovalnih delavcev, ki bi nekako bili za to, da svetujejo, itn., žal seveda pa ta mesta niso vsa zasedena. Vemo, pomanjkanje kadrov. In to pomanjkanje kadrov se bo še nekaj časa vleklo, ker enostavno tudi fakultete nimajo toliko mest, da bi lahko zagotovile v enem letu toliko in toliko. To ni problem samo pri nas, problem je tudi v tujini, če gledate, recimo tudi v Evropi. Približno tri četrt držav ima težave z učitelji, s takimi kadri, ki bi se ukvarjali s posebnimi potrebami, itn., Tukaj so težave, pa tudi ne samo šolstvo, če gledamo tudi druge panoge, in tudi zdravstvo recimo manjka. Mi pa vemo, da imamo generacijo tako kot je in toliko ljudi na leto jih pač zaključi, ker pomeni, da nemogoče, bi rekli, generacij bomo usmerili, da bo šla vsa v šolstvo, da bo šla vsa v zdravstvo, itn. Tako, da tukaj moramo previdno nekako delati naprej, zlasti pa moramo pri šoli biti previdni, da ne bi prišli v težavo, da bi potem imeli kar na enkrat delavcev preveč. Za enkrat o ni, poudarjam, res ni tega še, ampak ne smemo kar brezglavo povečevati, ker vidimo, da se generacije res zmanjšujejo. Torej, če sem rekel že prej, od lani na letos, oziroma od prej lani na lani, da se zmanjša za približno tisoč 300 je to že kar en velik preskok in to bo v vrtcih že takoj zaznano. Vrtec, ko sprejme otroke, že takoj v prvem letu, bo letos toliko otrok manj. To pomeni, da bo treba, kot rečeno, najti druge rešitve in sem že omenil, da zdaj ga ima druge rešitve. Isto bo prišlo potem v srednjo osnovno šolo in potem bo prišlo spet naprej tudi do srednjih šol.

Zdaj pri srednjih šolah morda še ena taka, bi rekel, težava, no, težava že dolgo se vleče, recimo, da so poklicne šole praktično zamrle. To itak vemo, da praktično naših poklicnih šol skorajda ni oziroma so tako zelo mičkene, da jih je treba kar umetno vzdrževati, da sploh ostajajo. Kaj je tu razlog, ne vem. Verjetno tudi to, da dobimo v osnovni šoli preveč visoke ocene in da potem vsak rajši želi v neko višjo kot pa v neko nižjo. Čeprav tukaj jaz ne rečem, da je to kar karkoli sramotnega, mislim, nekdo, ki gre v nek poklic, ki ga veseli, ampak dostikrat so to starši ali pa kdo drugi, ki usmerjajo v to smer, da ja gre v neko najvišjo, najvišjo možno pot nekje. Zdaj tukaj seveda bi bilo treba tudi na tem delati. Skratka, najti neko rešitev, ampak to, kot rečeno, bo šlo zelo počasi, ker ne moremo naenkrat iti revolucije, ker navsezadnje izobraževalni sistem je vedno tak sistem, ki mora biti trden. Ne smemo ga zamajati. Moramo delati rešitve, moramo najti rešitve, ampak seveda take, da so vzdržne, ne da zamajemo naenkrat, da potem pridemo v neke težave, da se ne da potem nekako spet umestiti v neko, v neki razvoj. Razume pa se, seveda mora šolstvo biti stalno v tem, da se razvija in da stalno spremlja razvoj družbe, družbe kakorkoli. Torej družbe kot družbe kot ljudi, kako se spremljajo odnosi med ljudmi in tudi družbe kot recimo tehnologije. Kaj prinaša /nerazumljivo/, kako lahko delamo in tako naprej.

Zdaj nekako drugo, kar bi lahko kaj povedal, pravzaprav ne vem, če bi kaj, kar je bolj ali manj že vse povedano. Če bo pa vprašanje, bomo pa z veseljem še kaj povedali. Ja, hvala lepa.