Hvala lepa, predsednica, za besedo.

Torej, komisija je novelo Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja podprla, hkrati pa izpostavila nekatere probleme, ki jih vidimo pri tej noveli zakona, in podprla tudi amandma, ki ga je predlagal SVIZ Slovenije; o tem bom, če boste dovolili, potem kasneje nekaj več povedal kot predstavnik SVIZ.

Žal sem danes nekako dvakrat, to se mi ne zgodi prav pogosto, ampak komisija je v vsakem primeru ob vseh problemih, ki jih trenutno slovensko izobraževanje ima, podprla tudi te razloge, ki naj bi pripeljali več strokovnjakov in strokovnjakinj v izobraževalni sistem. Minister je omenil zlasti v tistem delu učiteljic in učiteljev, ki prihajajo iz gospodarstva oziroma bodo šele postali učitelji, kar je tudi eden od problemov te spremembe. Gre zlasti za strokovnjake na različnih področjih, inženirje, farmacevte, pa informatike, skratka, vse tiste, ki zlasti v srednjih šolah poučujejo strokovno teoretične predmete, pa niso, ko so končevali študij, pridobili pedagoško andragoške izobrazbe. Kot veste, je to nujen pogoj za to, da lahko nekdo poučuje, kot je danes zapisal eden od dnevnikov. Ni nujno, da je dober inženir hkrati tudi dober učitelj in iz tega razloga tu vidimo težavo, zlasti komisija jo vidi pri argumentaciji, ki jo je sam predlagatelj izpostavil, namreč predlagatelj obakrat, ko govori o razlogih za spremembo, govori o pomanjkanju učiteljev. Zdaj logičen sklep je naslednji. Če je to edini razlog za to, da se podaljšuje čas pedagoško-andragoške izobrazbe in predlagatelj verjame, da je to ukrep s katerim se bo ta problem odpravil, potem ni nobenega razloga, da je to trajno, trajna sprememba, ampak je začasna, dokler imamo neko patološko stanje v pomanjkanju učiteljev in učiteljic. Tako da, že iz tega razloga bi bilo smiselno upoštevati SVIZ-ov amandma, ki tukaj časovno, čas ko je to podaljšanje pridobitve pedagoško-andragoške izobrazbe, se podaljšuje, mogoče. Naj tukaj opozorim, da imamo eno podobno že izkušnjo, kaj je, ko takole narediš. To je začasen ukrep pri dveh otrocih več v vrtcih, ki gredo nad normativ. Ta začasen ukrep traja že 20 let, zato ker ni bil v prehodnih določbah, ampak je bil v samem telesu zakona, in tudi ta predlog je v telesu zakona, ki pa v resnici dela nekaj kar je pa skrajno problematično, to je, da relativizira pomen pedagoško-andragoške izobrazbe. Namreč, če nekdo, ni potrebno, da naredi to v enem letu, ampak v treh, se zdi kot da se pomen tega kar je bistveno za izobraževanje, to pa ni obvladovanje nekega predmeta, matematike, tujega jezika, kemije ali česarkoli, to je nujni pogoj, ampak bistveno je obvladovati pedagoških, didaktičnih, metodoloških prijemov, te se pa naučiš skozi izpite, ki jih narediš, pedagoško-andragoške. In seveda, ker je ta, žal, predlog, torej predlagatelj dopušča tudi veriženje. Namreč, jaz grem na eno šolo kot inženir, pa grem, sicer se prijavim na fakulteto, potem po treh letih pa ne opravim 60 kreditnih točk in grem preprosto čez tri leta na naslednjo šolo, kar pomeni da, tako počasi, po desetih letih, saj kdo pa, zakaj bi bila pa pomembna ta pedagoško- andragoška izobrazba. Nima tega, je žal, tega v besedilu ni tako. Celo več je, vprašanje je celo nejasno okrog tega, ali lahko na isti šoli ponavlja to ali ne. To ni zapisano po treh letih, ko ne naredi, povsem jasno na tej postavki. In seveda, iz tega razloga, če mislimo resno, da rešujemo problem pomanjkanja, bi bilo smiselno reči, dajmo poskusiti za pet let v prehodnih določbah, če bodo razlogi odpadli, zakaj bi problematizirali težo pedagoške in andragoške izobrazbe, ki je pomembna za poučevanje, ključna. Učitelj je tisti, ki obvlada, bom rekel, stroko poučevanja in vzgajanja, ne tisti, ki je dober v kemiji. To je nujno. Da je dober v kemiji, ampak mora poučevati znati, in tukaj se žal predlagatelj, pomen te izobrazbe v resnici relativizira.

Zdaj v diskusiji je postalo tudi nekoliko, bom rekel, vprašljivo, ali ni predlagatelj preoptimističen, ko ocenjuje, da bomo mi dodatne inženirje iz gospodarstva dobili zato, ker mu bomo za tri leta podaljšali čas, ko bo lahko opravil pedagoško-andragoško izobrazbo, zraven ima pa ta inženir ta trenutek dvakrat ali pa trikrat višjo plačo kot učitelj. Ali ni to ključni razlog za to, da teh inženirjev ne dobimo v srednje izobraževanje, ker so pač bistveno, bistveno bolje plačani kot učiteljev.

Naj vam mimogrede povem, da je ta trenutek neto plača, nekoga, ki je naredil univerzo in potem še eno leto opravljal strokovni izpit, skratka po 19. letih izobraževanja, tisoč 60 evrov neto. Tisoč 60 evrov neto. In zdaj si predstavljajte inženirja, ki mora imeti pa zelo hudo izraženo, zelo hudo izražen pedagoški eros, da bi pustil službo za 3 in toliko tisoč evrov in prišel učit na eno srednjo šolo zaradi tega, ker mu bomo podaljšali namesto iz enega leta pedagoško-andragoške izobrazbe na tri. Tako, da tu, ampak se ne norčujemo, vemo… Karkoli bo prispevalo k temu, da se zmanjša, da se zmanjša primanjkljaj učiteljstva, saj veste, zdaj lovimo študente po ulicah in jih za roko vlečemo v razrede, ki ga prvič vidijo od znotraj, kaj šele, da bi imeli kakršnokoli izkušnjo, ampak podobno je z nekim inženirjem, ki prvič pride v šolo, in zdaj mu bomo pustili, da bo tri leta učil ali pa šest ali pa devet brez. Zdaj, zaradi tega je ta zakon brez finančnih posledic, ker je pa zraven pa še ena, po mojem, nedopustna reč, ki se dogaja tem, ki pridejo iz gospodarstva, zdaj jih ni, da morajo pedagoško-andragoško izobrazbo, ki jo morajo opraviti, sami plačati, čeprav pridejo v interesu delodajalca, ravnatelja šole in ga ne plača, jim teh 60 kreditov ne plača delodajalca, ampak ga mora iz svojega žepa plačati. Tudi to je eden od razlogov zakaj je vprašljivo, da bi prišli, in s tem v zvezi še enkrat pozivamo, komisija je soglasno prevzela ta amandma SVIZ in predlaga predlagateljem, da ga upoštevajo. Dajmo za 5 let, ko bi moralo biti dovolj, da se ta situacija izboljša, ne pa da delamo neko trajno, vprašljivo potezo, ki je, kar se tiče kakovosti izobraževanja, absolutno vprašljiva. Absolutno vprašljiva.

In zdaj, če grem še na drug del, zelo na kratko, ker bo verjetno predstavnica ljubljanske občine, gospa Fabčič,

to tudi sama predstavila. Mi smo tudi poslušali pobudo ljubljanske občine, kjer bi v ZOFI lahko obstala možnost, da se združujejo vrtci v eno večjo enoto. To smo naslovili na ministrstvo, da naj premisli okrog tega. Ni, ni predmet, saj vsi vemo, ampak ker je bilo v razpravi, pa tudi kar se tiče koncesij za tiste pedagoške prakse, kot so Montessori in pa in pa Waldorfska, ki niso v enakem položaju kot tiste zasebne šole s koncesijo, ki imajo javno veljavno izobrazbo, prav tako vprašanje, bom rekel, gospodarjenja s koncesijami, preneseno na občine. Naslovili smo poziv ministrstvu, naj premisli, ali so ti predlogi smiselni. Hvala lepa.