Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem udeležencem! Jaz bi samo uvodoma mogoče povedal, da imamo mi na ministrstvu ob 13. uri Pomemben sestanek, na katerega bi jaz mogel iti, tako da se bom moral predčasno opravičiti, če bo, če bomo tako dolgo razpravljali, samo povem informativno.

Torej, preden se opredelim do konkretnih rešitev v zakonu, ki jih danes obravnavamo, bi rad uvodoma izpostavil samo nekaj splošnih pripomb. Vsi, ki danes sedimo v tej sobi vemo kaj je ozadje in kontekst današnjih predlogov. Tudi javno je bilo komunicirano in tega tudi nihče ne skriva. Zakoni naj bi odgovarjali na težave, s katerimi se sooča romska skupnost in na težave, ki jih pripadniki romske skupnosti povzročajo občinam, županom in ostalemu prebivalstvu. Torej, jasno deklariran namen predlaganih rešitev je spodbuda romskim družinam, da v določenem delu spremenijo svoje vedenje, svoje otroke vpišejo v osnovno šolo, najdejo ali ohranijo zaposlitev, spoštujejo pravila in zakone, a nikjer v obrazložitvah namen teh rešitev ni zapisan, predlogi niso utemeljeni po zakonu na tak način. Beseda Rom, ki jo bomo danes slišali znova in znova, v predlogih, ki jih obravnavamo danes, ni omenjena niti enkrat. Kako naj torej konstruktivno razpravljamo? Ali so predlogi primerni za spopadanje s težavami s katerimi se spoprijemajo pripadniki romske skupnosti, če pa zakoni tega na nobeni točki ne utemeljijo. Ni torej čudno, da tudi Zakonodajno-pravna služba na več točkah zapiše, da spremembe niso vsebinsko utemeljene, da predlagatelj ne pojasnjuje izbranih rešitev, da predlagatelj ne izkazuje, da so podprte s strokovnimi podlagami ali analizami. Zakonodajno-pravna služba tudi opozarja, da so rešitve pomanjkljive ter ne dajo vpogleda v pravo voljo in namen zakonodajalca, to pa zato, ker Zakon o socialno varstvenih prejemkih, Zakon o urejanju trga dela in Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih niso bili napisani za romsko skupnost, ampak gre pri teh zakonih za sistemsko zakonodajo, ki urejajo življenja vseh prebivalcev.

Specifične okoliščine s katerimi se spopadajo romske družine res terjajo specifično ukrepanje in specifično organizirano pomoč, a ukrepi o katerih bomo razpravljali danes, bodo vplivali tudi na vse druge prebivalce, na prebivalce, katerih položaj bi se zaradi sprejetih ukrepov povsem neutemeljeno poslabšal. Osnovni problem je torej v tem, da predlogi brez jasne utemeljitve parcialno posegajo v sistemsko zakonodajo in v pravice prebivalcev z namenom, da bi spremenili vedenje peščice, pri čemer ni jasno pojasnjeno, kako bodo spremembe vplivale niti na romsko skupnost niti na vse ostale.

Drugi problem predlaganih rešitev je, da se v zakonodajo s področja socialnih pravic uvaja kaznovalne ukrepe. Prvič, stališče ministrstva in njegovih strokovnih služb je, da s kaznovalno politiko na področju transferjev ne bomo dosegli večje vključenosti pripadnikov romske skupnosti v družbo, ampak ravno nasprotno, še dodatno prispevali k njihovi izključenosti, marginaliziranosti in še dodatno okrepili nezaupanje v državne institucije in javne uslužbence.

In drugič, kaznovanje za prekrške in kazniva dejanja je v domeni inšpekcijskih služb in organov pregona. Tudi Zakonodajno-pravna služba opozarja, da je sprememba načina izplačila ali zmanjšanja socialnega transferja kot posledica prekrška, v nasprotju s pravno ureditvijo, ter da bi kaznovanje preko zmanjšanja transferja bila v nasprotju z namenom socialnih transferjev, to pa je za zadovoljevanje življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje.

Nihče si torej ne zatiska oči, da imamo v Sloveniji romska naselja, kjer imamo težave s tekočo vodo, elektriko, ne vključevanjem otrok v vrtce in šole, funkcionalno nepismenostjo, kriminalom, prisilnimi porokami, družinskim nasiljem, oderuštvom, itn. A dejstvo je tudi, da je položaj romske skupnosti različen, da torej vsa romska naselja nimajo enakih težav. Da imamo primere zgledno urejenih romskih naselij ter primere, kjer so občine uspele zagotoviti ustrezno infrastrukturo ter pomoč in kjer se stanje izboljšuje, a za vse veljajo isti zakoni, zato ne pristajam na interpretacijo, da je stanje v posameznem romskem naselju slabo zaradi veljavne zakonodaje, ki jo obravnavamo danes. Ravno nasprotno, mislim da je največji faktor uspešnega vključevanja in uspešni pomoči romske skupnosti lokalna oblast in njen odnos do Romov. Te zakone zato vidim kot prelaganje odgovornosti iz lokalne na državno raven in ustvarjanje videza, da je problem v zakonodaji. Hkrati me žalosti nepripravljenost nekaterih županov, pa tudi poslancev, da bi zagotovili namensko porabo sredstev, ki jih občine prejemajo, ker imajo znotraj svojih meja romska naselja. Ta sredstva niso odškodnina, ampak dodatna, če želite, razvojna sredstva, da se uredi bivanjske pogoje teh ljudi. Oprostite, težko je hoditi v šolo, če doma nimaš kopalnice, da bi se umil ali si brez elektrike in interneta. Prav tako ne drži, da se za pomoč romski skupnosti nič ne naredi. Z župani si delimo prizadevanja, da bi vsi otroci, tudi tisti iz ranljivih družbenih skupin, torej tudi romski otroci zaključili osnovno šolo in uspešno nadaljevali srednješolske izobraževalne programe. Tudi mi menimo, da bi izobrazba pomembno prispevala k izboljšanju položaja romskih otrok in posledično cele skupnosti. Vendar pa smo glede na pretekle izkušnje prepričani, da kaznovalni ukrepi, kot so predlagane zakonske spremembe, ne bi prispevali k urejanju socialnih razmer otrok in družin iz ranljivih skupin.

Na ministrstvu smo torej prepričani, da je treba k reševanju tega vprašanja pristopiti z mehkejšimi ukrepi ter pozitivnimi spodbudami. S tem namenom izvajamo in v prihodnje še nadgrajujemo različne podporne storitve za ranljive skupine prebivalstva, ki otrokom in njihovim družinam tudi pomen izobrazbe približajo na drugačen način.. Tu bom v prvi vrsti omenil kadrovsko in strokovno okrepitev centrov za socialno delo, ki vključuje tudi preventivno socialno delo na terenu. Kot smo že večkrat poudarili, je edini način za povečanje vključevanja otrok v sistem vzgoje in izobraževanja neposredno delo z družinami. Za to pa potrebujemo kontinuirano delo v romskih naseljih s konkretnimi družinami ter strokovno podporo socialnim delavcem. Glede na stanje na centrih za socialno delo, ki je posledica zanemarjanja centrov v preteklosti se zadeve seveda ne morejo izboljšati čez noč, a praksa kaže, da je edini način, na katerega bomo lahko stvari premaknili naprej, neposredno delo z ljudmi in izgradnja zaupanja Romov v institucije in državne uslužbence. Prav tako potrebujemo pomoč občin, tako glede razvoja primerne infrastrukture kot pri spodbujanju pozitivne komunikacije med romsko skupnostjo in lokalnim prebivalstvom, pa tudi denimo pri sofinanciranju javnih del na centrih za socialno delo. V sklopu operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2021 do 2030 pripravljamo ukrep, ki bo nadgradil storitve centrov za socialno delo, da bodo lahko strokovni delavci in delavke bolj intenzivno in bolj učinkovito podpirali družine ter pomagali staršem pri pridobivanju ustreznih znanj in vrednostnih usmeritev. V ospredju bo preventivno delo in pomoč na terenu. V tem sklopu skupaj z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje pripravljamo pilotni projekt, kjer bi strokovnjaki s področja socialnega varstva in zdravstvene nege ranljivim družinam nudili pomoč in podporo takoj ob rojstvu otroka ter starše in otroka kontinuirano spremljali skozi daljše časovno obdobje. Poleg omenjenega bomo centre za socialno delo krepili tudi preko novih zaposlitev in usposabljanj za strokovne delavce, ki se ukvarjajo z romsko skupnostjo. Načrtujemo tudi ponovno vzpostavitev mreže 16 več generacijskih centrov, ki so namenjeni vključevanju in podpori ranljivih oziroma socialno izključenih družbenih skupin. Brezplačne aktivnosti v lokalnem okolju uporabnikov bodo usmerjene tako v preprečevanje socialnih stisk kot tudi v neformalno izobraževanje. V sklopu kohezijskih sredstev bomo ponovno vzpostavili tudi mrežo večnamenskih romskih centrov, ki bodo delovali kot prve točke spodbujanja opolnomočenja socialne integracije in socialne aktivacije Romov. Krepimo tudi programe socialnega vključevanja, s katerimi bomo zagotovili dodatno in ciljano podporo uporabnikom s kompleksnimi psihosocialnimi težavami, ki za opolnomočenje in bolj samostojno življenje potrebujejo dolgoročnejšo podporo in nekatera osnovna znanja in veščine, da si lahko začnejo urejati svoja življenja. Izpostaviti moram tudi programe socialne aktivacije, ki bodo tudi v novi finančni perspektivi zagotavljali podporo ranljivim ciljnim skupinam. Namenjeni so reševanju problemov socialne izključenosti in tveganja revščine ter povečanje zaposlitvenih možnosti udeležencev programov. Poseben sklop programov socialne aktivacije bo namenjen ženskam iz drugih kulturnih okolij ter romskim ženskam.

Za konec naj omenim tudi mrežo socialnovarstvenih programov. Vsako leto namreč v okviru rednih letnih javnih razpisov sofinanciramo približno 170 različnih socialno varstvenih programov, ki spodbujajo razvoj različnih mrež za nudenje pomoči posameznikom in družinam na različnih področjih. Pomemben del programov je namenjen otrokom in mladostnikom, ki so prikrajšani za primerno družinsko življenje, in mladostnikom s težavami v odraščanju oziroma tistim, ki potrebujejo učno pomoč, sofinanciramo pa tudi mrežo programov za socialno vključevanje Romov. Uspešnost vseh teh programov je odvisna od dveh ključnih faktorjev: ali so v romskih naseljih minimalno urejeni bivanjski pogoji, ali imajo torej te družine dostop do vode in elektrike in pa ali občine te programe in centre za socialno delo podpirajo ali ne podpirajo. Brez izpolnitve teh dveh pogojev rezultatov ne moremo pričakovati.

Za zaključek se bom opredelil še do konkretnega predloga pri 1. točki, torej Zakona o socialno varstvenih storitvah. Obvezno in avtomatično izplačevanje denarne socialne pomoči v naravi, zaradi razlogov, ki jih navajajo predlagatelji ocenjujemo kot neustrezno in neutemeljeno ter nesorazmerno. Gre za odmik od diskrecijske pravice in strokovnih odločitev strokovnih delavcev na centrih za socialno delo in za spodkopavanje strokovnosti teh delavcev na centrih ter resen poseg v sistemsko zakonodajo, ki določa, da se denarna socialna pomoč izplačuje v denarju, le v utemeljenih primerih pa v naravi, pri čemer je identifikacija teh primerov v pristojnosti centrov za socialno delo, ki lahko le z neposrednim poznavanjem situacije neke družine ugotovijo ali je to potrebno in utemeljeno ali ne. Tu se popolnoma strinjam tudi z Zakonodajno-pravno službo, ki pravi, če poenostavim, denarna socialna pomoč je namenjena preživetju, ne pa discipliniranju prejemnikov te pomoči. Hvala.