Najlepša hvala. Tudi z moje strani, zahvala Varuhu človekovih pravic. To poročilo je vsako leto neka, neka budnica, nek alarm, neko opozorilo in pomembna zadolžitev za nas vse na ministrstvu. Kljub temu, da smo novo ministrstvo, je pravzaprav zelo relevantno opozorilo Varuha, da podajanje žogic med ministrstvi ni neka praksa, ki bi bila sprejemljiva in ki bi nas lahko odvezala odgovornosti. Priznamo, da kot novo ministrstvo z novimi pristojnostmi smo se s tem srečevali, ampak ta opozorila jemljemo zelo konkretno in zelo resno in upamo, da v prihodnjem letu teh nejasnosti ne bo več, kajti za tako stvar, kot so človekove pravice smo seveda odgovorni vsi kolektivno, kot politiki, kot Vlada. Nekaj konkretnih bi rekel, področje opozoril iz našega področja, morda bi začel s področjem deinstitucionalizacije. Tukaj se, bi rekel, izredno strinjamo s tem, kar varuh pravzaprav ob vseh priložnostih opozarja, da je deinstitucionalizacija tista smer, tisti horizont v katero socialno varstvo mora se v prihodnosti oblikovati, tudi na ravni bi rekel normativnih dokumentov. Na našem ministrstvu smo dobili pristojnost nad strategijo za deinstitucionalizacijo. Ta strategija bo v letošnjem letu sprejeta in pač pomeni in to je šele, bi rekel, prva faza, da se bo za institucionalno varstvo, bi rekel, oseb do 65 let v prihodnjih desetih letih odvil proces v katerem bomo zavode preobrazili v skupnostne oblike bivanja in v manjše bivalne enote. To je, bi rekel, neka, neka zaveza za katero trdno stojimo in je kot rečeno, tudi pač obzorje tistega kamor kot Ministrstvo za solidarno prihodnost želimo priti. Jasno pa je, tukaj se soočamo s številnimi problemi, nalogami, ki jih pač postopoma rešujemo. Dva projekta, ki sta, kako bi rekel, pilotna začetna projekta v Sloveniji, to pomeni Črna in Dom na Krasu, sta se v letošnjem letu zaključila. Od tam smo dobili mnoga zelo pomembna znanja, zelo pomembne informacije o vseh ovirah, ki jih moramo odpraviti, da bomo ta proces izvajali potem tudi v ostalih zavodih.

Omenjen je bil primer Divače, kjer je prišlo do določenega odpora tudi znotraj lokalne skupnosti zaradi morda tudi ne najboljšega komunikacije, najboljšega informiranja. Moram reči, da smo mi takoj reagirali. Naš minister je večkrat osebno obiskal Divačo, stopil v neposreden dialog z občani, z občino, z zavodom in mislim, da smo tukaj storili korak naprej in se tudi naučili kako naprej pristopiti k temu.

Skratka, deinstitucionalizacija je tista, bi rekel, civilizacijska nuja v katero gremo, tudi na področju dolgotrajne oskrbe, Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je bil pač v prenovljeni obliki sprejet danes. Ob priliki je gospod Varuh človekovih pravic izrazil določeno, kako bi rekel, nezadovoljstvo, da je moment deinstitucionalizacije v samem Zakonu o dolgotrajni oskrbi premalo podčrtan. Jaz se lahko strinjam, da tudi pri dolgotrajni oskrbi starejših je to smer v katero moramo iti. Vseeno bi rekel, da smo z določenimi spremembami poudarkov od prvega zakona o dolgotrajni oskrbi in do tega zakona vendarle neke stvari izboljšali. Dali smo veliko prednost in tako, bi rekel, materialno finančno podporo kot organizacijsko prenovljeni pomoči na domu, to pomeni dolgotrajni oskrbi na domu, kjer se bo, če samo pač ilustriram, delež javnih izdatkov, ki je danes za pomoč na domu znaša okoli 25 milijonov, povečal na več kot 300 milijonov v letu 2026 ko se to začne v celoti izvajati. In to je tudi, bi rekel, nek moment, s katerim bomo to oskrbo v skupnosti ali vključenost v skupnost povečali. Spet, to je šele prvi korak. Zavedamo pa se, da se družba, da se družba spreminja, da verjetno generacije, ki bodo prihajale in ki bodo potrebovale oskrbo v prihodnosti bodo vedno v večji meri potrebovale, pričakovale in si želele prevladujoče drugačne oblike oskrbe na starosti, kot so današnje institucionalne oblike. In v to smer, bi rekel, trdno bomo začrtali naša razvojna prizadevanja. Ampak kot rečeno, korak, bi rekel, je vendarle storjen že tudi v Zakonu o dolgotrajni oskrbi, s tem velikim poudarkom na dolgotrajni oskrbi na domu.

Ostala priporočila seveda so tudi izredno relevantna. Jaz bi rekel, diskriminacija starejših je neko področje, glede katerega se, se naša senzibilnost v družbi vedno, vedno povečuje, nekaj, kar je bilo mogoče še pred leti pravzaprav nekako potisnjeno, nismo se zavedali, kako resna področja je diskriminacija starejših. Danes postaja vedno bolj vidno tudi zaradi ali pa, bom rekel, predvsem zaradi na eni strani institucij kot je varuh, na drugi strani zaradi civilne družbe starejših, ki se je pričela močno organizirati, društva upokojencev, ostala upokojenska združenja, ki so postavila vprašanje diskriminacije pravzaprav v ospredje. In na našem ministrstvu smo se na to odzvali tako v, bi rekel, stalnih delovnih skupinah, ki jih na to temo organiziramo in jih imamo z, z, z civilno družbo kot tudi institucionalno, to pomeni v reorganizaciji ministrstva smo pač ustanovili poseben sektor za dolgoživo družbo, kjer želimo določene politike starejših nekoliko tudi organizacijsko zamejiti od samih skrbstvenih politik, in ta direktorat za starejše bo imel poleg, bi rekel, aktualizacije obstoječe strategije dolgožive družbe prav kot primarno ta namen, da naslavlja vprašanja enakosti, enakopravnosti starejših.

Glede demence in vprašanj. Vemo, da je demenca pravzaprav neka, kako bi rekel, epidemija takšnega obsega, ki se je komaj zavedamo, ne, danes spet ena izmed stvari, ki v naši družbi prihaja v fokus, in vedno bolj in vedno bolj upravičeno. Letos je bila sprejeta strategija za naslavljanje demence. Nosilec je Ministrstvo za zdravje, vendar je naše ministrstvo že pri tem zelo aktivno sodelovalo v okviru, v okviru vzpostavljanja sistema za, mislim novih, novih, nove ureditve dolgotrajne oskrbe. Smo, tesno sodelujemo z društvom, tudi z Društvom Spominčica in smo zelo, zelo veliko pozornost bomo namenili temu, da bodo pravzaprav tudi ocenjevalci, ki bodo sodelovali v novem sistemu dolgotrajne oskrbe, v največji meri seznanjeni s problemom demence, da ga bodo znali prepoznavati in naslavljati. Tako da to je neka, neko področje, ki ga tudi zelo resno jemljemo in smo začeli ga že vključevati konkretno v naše delo.

Velika večina oziroma en velik del, en velik del kršitev, problemov, na katere opozarja varuh, je dejansko povezan z, z, s tem, da, da se v socialnem varstvu, socialnem varstvu starejših, ne, soočamo s stisko glede delavk in delavcev, to pomeni s kadrovskim problemom. Normativ, ki smo, normativ, ki smo ga sprejeli še v okviru MDDSZ, sveže kadrovski normativ pravzaprav določa oziroma, ne, nalaga, da bomo do leta 2030 v obstoječi mreži izvajalcev morali povečati zaposlitev za več kot 2 tisoč 200 delavk in delavcev, da bomo lahko zagotovili tisti standard, tak standard, kakor ga moramo zagotoviti. Treba je reči, da to je, je naloga, ki bo težka. Vemo, da je pač problem kadrov v socialnem varstvu tako rekoč univerzalen problem. Izhaja v veliki meri iz te, bi rekel, sistemske, sistemske napake, ki je v tem, da neko, neko delo, neko službo, ki jo, ki je tako pomembna za našo družbo, ki je tako vitalna, pravzaprav nima dovolj visoke vrednosti tako iz stališča ugleda kot iz stališča plačila. In to je nekaj, kar bomo morali pravzaprav kot družba v celoti nasloviti in temu delu dati večjo vrednost in v ta segment nameniti tudi večji delež pač družbenih resursov, brez tega ne bo šlo. Seveda na Ministrstvu za solidarno prihodnost imamo celo vrsto kadrovskih ukrepov, s katerimi bomo to naslavljali. Tudi Vlada na ravni, na ravni plačne reforme to do neke mere naslavlja, ampak to je premalo, kajne, ta problem bo treba rešiti tako, da bomo prepoznali dejansko potrebo in dejansko vrednost tega dela, ki ga ti ljudje opravljajo. Tukaj nas ne bodo rešili niti tujci niti kdorkoli drug, čeprav, moram reči, smo tukaj določene korake naredili tudi pri vključevanju tujcev na ravni zakonodaje. Naše ministrstvo ima, kako bi rekel, te "road showe", zdaj, ravno v tem mesecu smo imeli dva, v katerem pač poskušamo povabiti zainteresirane delavke in delavce tudi iz tujine, da pridejo k nam, seveda pod pogojem, da jim tukaj zagotovimo, da jim tukaj zagotovimo res dostojno, dostojne pogoje dela, integracije, plačila, hkrati pa se moramo zavedati, da je to pač dvosmerna stvar. Mi tudi kot recimo bogata država imamo določeno odgovornost, da ne bomo zdaj pravzaprav izsesali nekih kadrov, ki jih pa tudi druge države potrebujejo za svoje varstvo. Torej, tisto, kjer bo zadeva stala ali padla, smo mi sami in vrednost tega, tega dela, ki je tukaj pač postavljena.

Tako, da se močno strinjam z varuhom, spremembe, spremembe so nujne. To je naša, naša trajna naloga in se zahvaljujem za vsa priporočila in upam, da smo v našem prvem odzivu vsaj nekaj stvari odgovorili tudi pisno, pa pač nekako upam, da bo vsako leto bolje in da bomo, da bomo napredovali.

Hvala.