Spoštovana predsednica, cenjeni poslanke in poslanci, ostali gostje, prav lepo pozdravljeni v mojem imenu in v imenu cele občine Logatec!

Občina Logatec je zelo odprta občina. Mi imamo 45 različnih narodnosti prijavljenih in nekako sobivamo z različno mislečimi, vendar tudi mi smo od 2015 naprej skozi nekako s temi begunci, azilanti in tudi migranti. Na začetku smo se organizirali s civilno zaščito in smo nekako te, ki so k nam prišli, potem tudi želeli hitro oditi, spremljali do železniške postaje, kajti te so hodili po železnicah in smo jih nekako varovali, da ne bi vlak po vozili, kakorkoli. Seveda zelo dobro je bilo sodelovanje tudi s slovensko filantropijo, z društvi. Skupaj s temi, ki so bili v našem centru, smo organizirali tudi neke vrste piknikov, njihovi otroci so hodili k nam v šolo in glede na to, da je z naših koncev, ima ženo Tomaž, Tomo Križnar, je nekako že v šoli bilo kar neko tekmovanje, kdo bo vzel te otroke od teh različnih ljudi, ki so prihajali iz Azije, iz Afrike, ker je bila to neka dodana vrednost. Seveda, ko so začeli prihajati iz Afganistana, je to nekako ekshaliralo in takrat se je začelo pri nas v red in me kličejo župan, zdaj pa moraš nekaj narediti, mi ne bomo več to zdržali. Jaz sem bil takrat v Bruslju, so rekli, zdaj se skrivaš, in sem se nekako s tistimi liderji, ki so to organizirali, domenili, smo se naslednjo proti večeru dobili in smo tudi nekako se dogovorili, da smo potem sklicali izredno sejo. Na tej prvi izredni seji je bil predsednik parlamenta gospod Brglez, potem so bili tudi z Ministrstva za notranje zadeve in z Urada za begunce ali kakorkoli se je že takrat imenoval in smo se domenili, da bi lahko v našem azilnem centru bilo nekje 108 teh ranljivih skupin. Mi smo takrat imeli predvsem same ranljive tudi do sedaj in seveda včasih je bilo tudi 150, pa ni bil problem. Potem je prišla vojna in begunci iz Ukrajine, mamice z otroci, tudi te smo lepo sprejeli, otroke dali v vse tri osnovne šole in nekako smo to sobivali. Ti ljudje so bili drugačni, mogoče bolj civilizirani, da tako rečem, ni bilo nobenih težav z odpadki, tudi hrana se ni metala stran in seveda te stvari so se peljale in ker je bilo to povečano, spet s takšnim število, so začeli ljudje opozarjati, da je tega preveč, smo zopet sklicali sejo in so prišli tudi iz Urada za begunce, za migrante in tudi iz Ministrstva za notranje zadeve in je bilo nekako omenjeno, da ker so to iz Ukrajine, ki imajo neke druge navade, je lahko teh ljudi več. In je bilo tudi včasih do 400 teh ljudi, v glavnem mamice z otroci. No, v zadnjem času pa so se te stvari spremenile. In tako kot je bilo že danes tudi rečeno s strani gospoda ministra, da je pa v zraku nek strah. Moramo vedeti, da so te naše kraje zajele ujme, da je bil lansko leto požar, da je vojna v Ukrajini, postcovidni sindrom, en kup enih težav te naše ljudi spravilo na nek rob živčnosti in seveda, ko so se začeli ti mladi fantje sprehajati po Logatcu, nemoteče, ko gredo po cesti in gredo v trgovine, so nemoteči, mislim, tako prijetni fantje, vendar, ko pa pride do tega, da jih policisti legitimirajo ali karkoli jih že s plaž se razbežijo po vseh dvoriščih, se zatekajo v hiše, ponoči hodijo preko dvorišč, psi zalajajo. To je, bi rekel, nek kaos, ko ljudje nimajo več živcev in tega ne prenesejo. Zato sem tudi zadnjič imel sestanek s predstavniki mojih svetniških skupin in so nekako dorekli, da moramo to znižati. Zdaj jih je okrog 400, teh 80 je teh ranljivih skupin iz Ukrajine, vse ostalo so ti mladi fantje. Moram reči, da sem vsak dan ali pa vsak drugi dan v stiku tudi z gospo Katarino Štrukelj z Urada za migrante, tudi s komandiram policije iz Logatca se poslušamo, pogovarjamo in moram tudi reči, da so povečane policijske patrulje v Logatcu. Pa vendar, ti mladi fantje imajo svoje koordinate, GPS, kakorkoli to gre, vsepovsod po gozdu, čez dvorišča pride na železniško postajo, je večja skupina, se razbežijo, kot sem že rekel, na vse strani in se ustvarja nek kaos, neko nelagodje in ljudje pravijo: "Župan, mi smo te izvolili, prosim, da nas zaščitiš. Jaz kot župan nimam zaščite, nimam s kom jih braniti, kajti ti fantje tudi ne naredijo nobenih, bi rekel, takih kriminalnih dejanj, tudi statistika naše policije, da teh težav ni, vendar ljudje so v strahu. Strah pa je, ne samo to, tudi iz ostalih teh naravnih nesreč in res prosim, da bi na nek način te naše ljudi zaščitili, da ta strah nekako ne izgine, ampak, da se ga omili. Mi imamo tudi srečo zdaj kar nek center za duševno zdravje, ker ljudje veliko imajo teh psihičnih težav in se tudi na ta center zatekajo, pa ne samo zaradi teh mladih fantov, ki hodijo iz Azije, iz Afrike, tudi zaradi drugih stvari in je tako nelagodje in mi moramo to nekaj spremeniti. Jaz vem, da policisti so delavni, so na terenu, vendar tudi sama država, jaz mislim, da smo mi premajhni, da moramo skupaj z naše notranje ministrstvo in zunanje je pa Evropa nekaj narediti, da se te stvari omilijo. Ti fantje, ki hodijo, iščejo nek prostor pod tem svobodnim soncem, jim je treba dati možnost, vendar tega je preveč in Logatec več kot, bi rekel, 150 tega ne zdrži. Zadnjič, ko smo imeli sestanek, je bilo tudi rečeno, če bi bili ti zaprti noter v tej, v tem centru, jih je lahko tudi več, kajti prostor je, vendar motijo, ko gredo ven, hodijo ponoči vsepovsod, puščajo, bi rekel, te odpadke, cunje. Sicer je dogovorjeno z Uradom za migrante, da če kdo to vidi, pokliče policijo na 113, pridejo policisti, to poslikajo, potem javijo našem komunalnemu podjetju, oni pridejo to pobrati, spet poslikajo tehtalne liste, to je preveč zakomplicirano, to bi se bilo treba zmeniti za nek pavšal in to kar direktno naše komunalce obvestiti, ne da še s tem obremenjujemo policiste, ki jih imamo že tako premalo, pa še te so že tako preobremenjeni. Mislim, da moramo res, tako kot je rekel moj predhodnik, tu ni politika levi, desni, vsi imamo eno in isto težavo, vsi se zavedamo, da so ti begunci, migranti, azilanti, karkoli že so ljudje. In mi moramo na nek način držati tisto dostojanstvo do človeka. Zelo me srce zaboli, ko vidim na Facebooku, ko piše, sploh si človek to ne bi smel, kaj takega dovoliti, ja, zdaj bo treba odpreti peči, tako kot je bilo v Nemčiji. Zgrozi se človek, ko to prebere in ko to sliši kaj vse ljudje imajo na um, zdaj ne vem, ali je to žlehtnoba ali je to od zadaj res nek strah, vendar med ljudmi je neka vibracija nekega strahu, ki ga moramo na nek način omiliti. Zdaj, sam Logatec, saj pravim, več kot toliko smo se domenili takrat, teh beguncev in migrantov, azilantov ne sprejemajo naši ljudje, želijo tudi, da imam izredno sejo, pa smo nekako to odlašali, kajti tudi ta današnja srečanje na tem odboru bo morda to nekaj pripomoglo, da tega ne bo treba. Tudi danes sem se z gospo Katarino Štrukelj slišal in sem ji vse to razložil. V veliko pomoč mi je tudi Andrej Rupnik, ki te stvari pozna, me pa je seveda takrat, ko smo imeli leta 2014 mi žled in smo imeli zelo dobro organizirano civilno zaščito in v tej zaščiti sem imel tudi zelo veliko pripadnikov, upokojenih policistov, ko pa sem jih prosil za pomoč kako bi te stvari reševali s temi migranti, z begunci, pa so vse rekli: "Župan, to pa za nas ni, to je pa stvar države, stvar Evrope, mi se v te stvari ne bomo vtikali", pripravljeni pomagati, vendar to je tudi za njih, ki so vajeni vsega tega, bilo preveč. Tako, da sem imel skozi, to je nek strah, da bomo mi to zelo težko rešili.

Še enkrat prosim državo, da zaščitijo naše državljane. Mi smo odprti, smo pripravljeni pomagati, vendar nekje so tudi meje. Tako, da želim res, ne samo našim Logatčanom, ampak po celi naši državi, na tej lepi sončni strani Alp, da se to nekako uredi in da ta strah od naših ljudi izgine, kajti to jih ovira tudi na delu, nismo tako ustvarjalni, pa tudi pride do raznih bolezni. Drugače pa, še enkrat rečem, ti, ki hodijo, otroci iz Burundi, iz Konga, iz drugih dežel, iz Ukrajine, z našimi otroci v šolo, je to neka dodana vrednost tako za otroke kot tudi za učitelje, vendar mi moramo poskrbeti, da ta strah teh mladih fantov, ki na cesti nobenega ne ogrožajo, med ljudmi pa je strah, kajti to so fantje polni moči, ki bi morali delati, ustvarjati, študirati, ali pa so namenjeni za neke druge naloge. Še enkrat, želim, da nas država zaščiti.

Hvala lepa.