Hvala lepa.

Zakonodajno-pravna služba je pripravila mnenje glede zahteve za oceno ustavnosti 14. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih, in sicer zato, ker določa, da zmanjšanje lastnega dohodka v postopku uveljavljanja pravice do denarne socialne pomoči ni določeno za dohodek, s katerim samska oseba ali družina ne more razpolagati zaradi osebnega stečaja. Vlagatelj zahteve pojasnjuje, da zakon v izpodbijani določbi ne predvideva izrecno, da bi se izračunani lastni dohodek lahko znižal, ker upravičenec zaradi osebnega stečaja z ugotovljenimi dohodki ne more razpolagati, kar naj bi bilo v nasprotju s pravico do socialne varnosti. V podobnem primeru pa je vlagatelj zahteve, torej Višje delovno in socialno sodišče, razlagal prav določbo 14. člena tega zakona, o katerem je odločilo, da je osebni stečaj okoliščina, ki se mora upoštevati kot dovoljena izjema v smislu zmanjšanja dohodka pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. ZPS je zato opozorila, da ima Ustavno sodišče subsidiarno vlogo, kar pomeni, da je upravičeno intervenirati le takrat, kadar je presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavno skladne odločitve. V konkretnem sodnem postopku so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani tudi na ustavo, zato morajo med več možnimi razlagami pri odločanju uporabiti tisto, ki je ustavno skladna. Vlagatelj zahteve bi lahko to določbo razlagal na način, da bi izhajal iz namena denarne socialne socialne pomoči iz 4. člena istega zakona, ki določa, da je preživetje omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, s katerimi lahko razpolaga stečajni dolžnik, z denarnim dobroimetjem, ki je bilo preneseno na fiduciarni račun upravitelja, ne more razpolagati. Iz tega logično izhaja, da se navedeno premoženje ne upošteva kot lastni dohodek.

Jezikovna in namenska razlaga torej omogočata ustavno skladno razlago tega člena, zato vlagatelj zahteve ni izkazal izpolnjenosti procesne predpostavke za vložitev zahteve po prvem odstavku 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču.

Hvala.