Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem.

Komisija Državnega sveta je obravnavala poročilo, pohvalila delo informacijskega pooblaščenca in hitro odzivnost njegovih uslužbencev, ki pripravljajo natančne in pravočasne odgovore, ki so pa seveda zavezancem v veliko pomoč.

Prav tako pa je bilo nekaj razprave in vprašanj na to poročilo, ki bi jih rad malo predstavil. Se pravi, bilo je zastavljeno vprašanje ali je tudi zasebno snemanje podrejeno Zakonu o varstvu osebnih podatkov, na primer ko posameznik želi posneti postopek pridobivanja dokumenta na upravni enoti ali občini in pri tem zbira informacije le za svojo uporabo. V javnih ustanovah uslužbenci ne dovolijo, da bi posameznik posnel ali fotografiral postopke, in se pri tem sklicujejo na varstvo osebnih podatkov, čeprav morajo za varstvo teh podatkov poskrbeti upravljavci sami in njihovi zaposleni tako, da na primer osebni podatki drugih oseb niso vidni strankam. Na komisiji je bilo izraženo mnenje, da v tem primeru posameznik ni zavezan Zakonu o varstvu osebnih podatkov in bi moralo biti to snemanje dovoljeno ali fotografiranje, ker se ta pač nek postopek nanaša samo nanj, ne glede na to da bi eventualno lahko posnel tudi še koga drugega nenamerno. Naslednje vprašanje je bilo glede rabe osebnih podatkov. Šlo je za primere iz lokalnih okolij, ko je na primer občina želela nevladni organizaciji odstopiti določene podatke, ki so jih te nevladne organizacije potrebovale pri svojem delu, za pomoč pri organizaciji starejših, starejšim, pa se je izkazalo, da občina podatkov ne sme posredovati naprej. In primer, ko recimo občina podatkov, ki jih zakonito posreduje, ne sme uporabiti za drug namen, recimo pošiljanje čestitk ob rojstvu otroka. Zato se v teh primerih zastavlja vprašanje ali smo z zakonom pretiravali pri strogosti koncepta varstva osebnih podatkov ter ali bi bilo mogoče v takšnih situacijah ravnati bolj življenjsko. Prav tako je bila razprava ali lahko posameznik od javnih organov v okviru pravice dostopa do informacij javnega značaja le-te zahteva brez omejitev. Dogaja se namreč, da posamezniki na institucijo, recimo občino, pošiljajo številna vprašanja, podvprašanja in zahteve, ki med seboj nimajo nobene povezave in jih je včasih dobesedno nemogoče izpolniti ali pa zahtevajo veliko dela. Zato je, se pač zastavlja vprašanje, v katerih primerih določno je mogoče brez posledic za javni organ odkloniti zahtevo za tak odgovor. Prav tako smo izpostavili specifičen primer recimo organizacije šolskih tekmovanj in težav organizatorjev, ker ne smejo shranjevati podatkov o tekmovalcih in njihovih dosežkih. Zgodi se, da otroci priznanje za neko tekmovanje izgubijo, svoje rezultate pri organizatorjih tekmovanj iščejo naknadno, ko recimo potrebujejo dokazilo za uveljavljanje štipendije ali vpis v šolo in takrat nastane pač problem, a ne. Zakon namreč določa, da se podatki smejo hraniti le toliko časa kot je potrebno za doseganje opredeljenega namena, kar pomeni, da se morajo podatki po izdaji priznanj izbrisati. Torej komisija Državnega sveta apelira, da se ustrezna rešitev najde, da se ta problem ne pojavlja prepogosto.

Hvala lepa.