Samo trenutek.

Hvala, predsedujoča za vabilo.

Poročilo, ki ga obravnavate, je namenjeno predvsem politikom na način, da od njih zahteva odziv na ugotovljene kršitve in predvsem njihovo čimprejšnjo odpravo. Medijske politike, vsaj takšne, ki bi temeljila na strateških usmeritev, ta država nima že več kot tri desetletja. To, da medijske politike ni, ne pomeni pa, da njena odsotnost ne proizvaja posledice. In posledice so res katastrofalne. Posledice pa so najbolj vidne v tem, da se določene nastajajoče anomalije na medijskem področju občasno legalizirajo, oziroma da se nekaj, kar je v preteklosti bilo anomalija, skozi čas in delovanje spremeni v dejstvo, žal tudi pravno dejstvo. Lahko rečem, da je slovenski medijski sistem v bistvu skupek različnih anomalij, ki so v določenem trenutku postale nekakšna bizarna realnost, s katero moramo vsi skupaj živeti. Poročilo obravnava najbolj očitne ekscese na medijskem področju, od nespoštovanja zakonodaje, političnega voluntarizma, klientelizma in instrumentalizacije medijskih ukrepov po meri politike, čeprav se je naredilo vse, in to že leta in leta, da se medije demonizira in spremeni v dežurne krivce za vse, kar v tej državi ne deluje, vključno z naravnimi katastrofami. Napačno, sta vsaj dva primera pokazala, da ljudem je mar za to, da imamo kakovostne medije. Ne poznam primera, sicer edinega, kar sem se spomnila, je iz začetka 90. let prejšnjega stoletja v sosednji državi, ko so bralci in bralke s prostovoljnimi prispevki zbrali denar za poplačilo kazni političnega tednika, ki ga je takratna oblast enostavno obdavčila, zaradi pornografije. In politična pornografija je v bistvu najhujša oblika pornografije, ki pa je na žalost legalizirana. Čeprav tukaj sedijo vodilni javnega medija RTV Slovenija, menim, da politika v javnih medijih lahko razpravlja samo glede na jasno določene zakonske norme. Politika nad javnimi mediji oziroma mediji nasploh, nima nobene uredniške funkcije. V bistvu obstaja določena korelacija: čim bolje urejeno medijsko področje, čim boljši pravni okvir, ki regulira medije, tem manjša je možnost in priložnost, da se o medijih govori na političnih forumih. Poročilo, ki je predmet obravnave, ne vzpostavlja tiste težave medijske regulacije, ki so nekakšna stalnica slovenskega medijskega prostora: zahteva po transparentnosti medijskega lastništva, preglednost financiranja medijev iz javnega denarja. Na tem mestu samo opozorilo, da je denar, ki ga Ministrstvo za kulturo nameni za financiranje programskih vsebin v bistvu samo kaplja v morju sivega trga financiranja medijev, kjer veliki delež denarja predstavljajo sredstva, namenjena državnemu oglaševanju, in sredstva, namenjena promociji lokalnih politikov v tako imenovanih občinskih medijih. Če ste prebrali poročila tudi za ostale države in je dobro, da se jih prebere, lahko ugotovimo, da je v bistvu najhujše vprašanje s katerimi se politika na ravni EU sooča, v bistvu koncentracija medijskega lastništva. Zadnji poskus v Evropski uniji regulacije koncentracijskega lastništva je spodletel leta 1994, zaradi naivne in zgrešene ideje o tem, da je potrebno ustanoviti evropsko ligo medijskih šampionov, ki bo lahko konkurirala ameriškim podjetjem. Zadeva je klavrno propadla, kot so propadli vsi s poskusi urejanja medijskih pravic in svoboščin na evropski ravni EU. Evropska unija je vseskozi gledala na medije kot na podjetja, zdaj pa se naenkrat sooča z banalnim dejstvom, ki bi ga že zdavnaj moral biti v osrčju medijske politike, da so mediji veliko več kot molzne krave za ustvarjanje denarja. In čeprav se tukaj spet in spet ukvarjamo z razčiščevanjem vprašanj, ki bi že zdavnaj morala biti odgovorjena in urejena v zakonodaji: kaj so mediji, kdo so novinarji, kaj so javni mediji, kako učinkovito zavarovati svobodo izražanja in svobodo medijev, kako preprečiti sovraštvo, ki se preliva iz medijskega prostora v politični in obratno, in predvsem, kaj je javni interes na področju medijev - so ključna vprašanja medijske politike sedanjosti, kaj šele prihodnosti. Očitno je prihodnost, vsaj kar se tiče medijske politike v Sloveniji, domena znanstvene fantastike. Približno v isto domeno sodi tudi sedanja medijska politika. Vemo, da obstaja, vemo, da bi nekaj morala početi, vemo tudi, da oni vedo, kaj je narobe, vemo, da imajo možnost zadeve urediti in spremeniti, ne storijo pa nič. Zadnji stavek se nanaša na Ministrstvo za kulturo.

Hvala.