Hvala lepa za vabilo.

Torej jaz sem poskušala še včeraj zvečer pogledati gradivo te seje, nek namen, skratka in sem zastavila potem, ker tega nisem našla, na nek način, da se najprej opredelim do poročila, potem pa da opozorim na par stvari, ki se mi zdi, da so za naše okolje zelo pomembne.

Glede poročila o vladavini prava smo pri pravni mreži, bi rekla, tudi zaradi subjektivnih razlogov zelo zadovoljni, da je Evropska komisija prepoznala spremembe strukture RTV Slovenija v smeri, da rečem, večjega družbenega vpliva namesto večjega vpliva strankarske politike kot nekaj, kar so si v resnici želeli in na nek način od nas tudi pričakovali v poročilu leto pred tem.

Zdaj glede drugih stvari pa lahko rečem, da pogrešam v tem poročilu nekatere ugotovitve, zato nanje tukaj opozorim in dam par predlogov za naprej. Torej ugotavljam, da v bistvu tako kot je državni sekretar povedal, z reformami na področju medijev nismo še nikjer, torej medijske zakonodaje. Želeli bi si v civilni družbi, zato ker smo dnevno izpostavljeni v bistvu nedelovanju tako Inšpektorata za medije kot tudi drugih pravnih sredstev, da bi to področje vzeli z vso resnostjo in se tega lotili čim prej, ker v bistvu smo skoraj že na sredini mandata in v bistvu izzivi so zelo, zelo zahtevni. Zdaj jaz sem jih strnila v bistvu v 1. točko, ker verjamem, da bodo drugi tudi govorili, v problem neodvisnosti medijev. 2. točko pa v bistvu na drugi strani posegov medijev v pravice ljudi, ker pač mediji se gibajo nekje med tem, da seveda jim je treba zagotavljati svobodo izražanja. Po drugi strani pa v bistvu zelo pogosto s svojim delovanjem kršijo ustavne pravice drugih, kot so pravica do zasebnosti, čast in dobro ime, zlasti pa tudi človekovo dostojanstvo.

In zdaj, če strnem vprašanje neodvisnosti. Tukaj kot največje probleme vidim lokalne medije, korporativne medije in strankarske medije. V prihodnje bo treba po mojem zelo močno razmisliti na kakšen način se tega problema lotevati. Zdi se mi popolnoma nesprejemljivo, da imajo posamezni lokalni mediji oziroma mestne občine večje proračune za, bi rekla, kar proizvodnjo novic kot jih imajo neodvisni mediji, ki v bistvu preživljajo se na trgu in ne iz javnih sredstev. Skratka, to se mi zdi velika anomalija. Opazim tudi, da te anomalije prodirajo tudi v javne zavode, zlasti na področju kulture. V bistvu z javnimi sredstvi financiramo določene medije, kjer lahko rečemo, da so odvisni seveda. Kaj štejem kot odvisnost in kaj vidim kot rešitev tega problema, bom povedala v nadaljevanju, ker je za vse te probleme, se mi zdi, nek podoben razmislek potreben.

Drugo so korporativni mediji, torej mediji, ki jih imajo v lasti subjekti, ki imajo, preko njih uveljavljajo ali pa poskušajo uveljavljati svoje korporativne gospodarske, torej profitne interese. Žal je tega na področju tiskanih medijev zelo veliko pri nas. Tukaj se mi zdi da če smo zelo realni je težko to na nek način prepovedati, regulirati drugače kot z javnimi sredstvi, torej s pogojevanjem dodelitve javnih sredstev na razpisu, s tem, da je medij neodvisen.

Tretja stvar so pa strankarski mediji. Jaz mislim, da smo mi unikum v Evropi, kjer imamo v bistvu tako stranke kot tudi njihove člane, še bolj v bistvu predstavnike organov strank kot delničarje, oz. družbenike v medijih in nimamo s tem nobenega problema, nimamo niti označenih teh medijev kot nekaj posebnega, recimo, skratka, to se mi zdi problem. Kar vidim tukaj eno možno rešitev je, da se neodvisnost opredeli mogoče po vzoru Zakona o nevladnih organizacijah, z vidika seveda, jaz ne govorim o tem, da ne sme nekdo imeti spletne strani ali pa izdajati časopisa, če ni neodvisen. Seveda, to je potem neko glasilo lahko, ampak mislim, da pa javnih sredstev vendarle, nobenih javnih sredstev ne sme dobiti, vsaj z Ministrstva za kulturo. Zdaj, če gre za lokalne medije, ki jih financirajo občine, bi pa po mojem podobno kot pri strankarskih medijih morali v bistvu biti označeni, se pravi, z neko oznako odvisni medij in od koga je odvisen.

Skratka to pri neodvisnosti, za te, bi rekla, nacionalne medije bi pa predlagala, ja, da se neke definicije vzpostavi, ki so zelo težke potem v praksi za presojo recimo, mi imamo na področju nevladnih organizacij definicijo, da so nevladne, če so neodvisne, to pa pomeni, da so od gospodarskih družb, od sindikatov, od drugih subjektov, javno pravnih subjektov neodvisne, če imajo v organih manj kot četrtino predstavnikov teh ustanoviteljev, da tako rečem. Se pravi, mora biti zagotovljena s strani ustanoviteljev neka svoboda delovanja tistemu subjektu, ki nastopa kot neodvisen in v tem smislu mislim, da bi bilo zelo pomembno. Jaz medijev preprosto, ki nimajo razkritega lastništva ali pa, ki imajo korporativno lastništvo, ne morem jemati resno, mislim pa, da jih država tudi ne sme podpirati v tem smislu, da bi jim, da bi jih sofinancirala. S tem bi tudi po moje heterogenizirali medijsko krajino brez prepovedi, ampak samo s tem, da se opredeli in da vedeti, da niso vsi isti.

Zdaj drugi sklop so pa posegi medijev v pravice ljudi. Tukaj pa mislim, da moramo sami, brez nekih mogoče pretiranih vzorov v tujini, presoditi kakšno politično kulturo imamo, kakšno medijsko krajino imamo in glede na to, kar se nam dogaja, pač vzpostaviti neko regulacijo.

Prvo vprašanje je področje sovražnega govora. Kot najbrž veste, sem bila jaz članica Sveta za preprečevanje sovražnega govora, kjer smo predlagali neke spremembe tudi na področju pravne regulacije, se pravi, opredelitev 297. člena Kazenskega zakonika je nezadostna. Lahko tožilci in sodniki rečejo, da je zadostna, ampak če nam praksa kaže, da imamo tri, ob vsem sovraštvu, ki je proizvedeno v medijih, tri, povprečno tri sodbe na leto, potem najbrž se lahko strinjamo, da je pričakovanje ljudi, ki izhaja tudi iz različnih analiz, da ne marajo sovražnega govora, da ga ne želijo, in da želijo, da ga država preprečuje, je tukaj upravičeno in nekaj moramo s tem narediti.

Drug del pri sovražnem govoru je zagotovo Zakon o medijih, ki je popolnoma neučinkovit, ker člen, ki govori o prepovedi diskriminacije v bistvu nima sankcije in je samo, bi rekla, pobožna želja, torej programska norma.

Drug del so pa sovražni komentarji na spletu pod spletnimi mediji. Spletni mediji pri nas obstajajo, ki pravzaprav članke pišejo tako, da na sofisticiran način pozovejo k proizvodnji sovraštva v komentarjih. In moram reči, da sem zelo presenečena ali pa razočarana nad prakso slovenskega tožilstva, ki v bistvu medija kot takega, torej izdajatelja, ne tretira kot odgovornega za komentarje in v bistvu iščejo odgovornost pri teh anonimnih piscih, kar pa seveda je popolnoma nedelujoče pravno sredstvo, če želimo karkoli ukreniti. Skratka, tukaj je problem še to, da skladno z Zakonom o kazenskem postopku tožilstvo ni dolžno obrazložiti tovrstnih zavrženj kazenskih ovadb in v bistvu smo v nekem limbu nevednosti, tako da tukaj se mi zdi, da moramo nekaj narediti. O tem podrobneje, o teh spremembah bi bilo pa treba imeti poseben zelo detajlen in po zakonskih členih narejen posvet, ki bi pripeljali ne do nekih, bi rekla, pobožnih želja, že spet, ampak do sprememb zakonodaje. Drug del so pa kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Tukaj se gre spet za zelo hude posege v pravice ljudi in mediji, nekateri bolj nekateri manj, v bistvu tukaj kršijo res temeljne človekove pravice. In kaj mi s tem naredimo v kazenskem postopku? v bistvu prenesemo breme procesuiranja na posamezne prizadete žrtve. Kaj to pomeni? Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime se ne procesirajo po uradni dolžnosti, niti ne na predlog, ampak na zasebno tožbo. Lahko rečem, da taka zasebna tožba stane od prve točke recimo, do zadnjega pravnega sredstva, ki je potrebno približno 5000 evrov, tukaj nikakor ne krivim odvetnikov, pravni sistem je izjemno kompleksen in za neko tako tožbo potrebuješ 2 človeka, ki delata na tem en teden mogoče in si lahko predstavljate, da pač ne moreta delati zastonj. Skratka, in jaz bi tukaj opazim v javnosti veliko govora o tem, da bi morali ta kazniva dejanja celo biti izbrisana. To so recimo razžalitev, žaljiva obdolžitev in tako naprej, da bi morala biti brisana iz kazenskega zakonika. Temu so naklonjeni po mojem tudi sodišča, zato ker je s tem najbrž dosti dela, jaz pa nisem temu naklonjena, ampak sem naklonjena obratni rešitvi, da ta dejanja postanejo procesuirana ali pa pregonljiva po uradni dolžnosti. In zdaj bom zelo poenostavila. Če je po uradni dolžnosti lahko pregonljiv to, da vam nekdo popraska s ključem avto, ne vidim razloga, zakaj bi z vidika kriminalne količine v bistvu bili najhujši posegi v temeljne človekove pravice breme posameznika. Tukaj vidim, da bi tudi se sodišča razbremenila, ker seveda v tem primeru bi tožilstvo bilo že prvo sito in mislim, da moramo zlasti zato, ker smo specifični v količini proizvedenega sovraštva v zadnjih 20 letih, moramo to področje vzeti resno. Mi nismo Nemčija, mi nismo Avstrija, mi smo država, kjer je v bistvu del politike se je vzpostavil na sovraštvu.

Zato, če hočemo jemati resno vso človekovo dostojanstvo, mi smo prepovedali, da občina definira cesto kot Titovo, zato ker je ene ljudi to bolelo in jaz se s tem v bistvu strinjam. Zakaj bi prizadeli ljudi, če ni potrebno. Tukaj se mi pa zdi na področju največjih laži, zlorab na področju intimnega življenja, najhujših posegov v ustavne pravice se pa delamo, da je to privatni problem. To ni privatni problem. Lahko da je kdaj bil, zdaj je pa to problem te države, ker je vzpostavljena na sovraštvu.

Hvala lepa.