): Spoštovana predsednica, hvala za besedo. Hvala za dober uvod, da ne rabimo tratiti besed o tem, o čem se pogovarjamo. Jaz bom zelo konkreten. Svoj uvod bom naredil z enim historičnim pristopom kot podlago za predstavitev strategije Urada za narodnosti. Namreč, leta 1961 se je v Občini Murska Sobota, konkretneje v romskem naselju Pušča zgradil vrtec. Ta vrtec je začel delovati leta 1962. In če gremo od tu naprej in pogledamo stanje danes v naselju Pušča, tam je vse tako, kot je v ostalih prekmurskih razvitih delih oz. krajevni skupnosti, namreč tudi Pušča je samostojna krajevna skupnost, tam otroci hodijo v šolo, se izobražujejo, hodijo v srednjo šolo, hodijo tudi na fakultete, se zaposlujejo. Tudi v sosednji Avstriji delujejo razna društva, razne aktivnosti, celo imamo gasilsko društvo, ki je bilo v teh ujmah eno najbolj vztrajnih, potrpežljivih in učinkovitih in za to dobilo nekaj priznanj. Torej, kaj se je zgodilo? Bomo rekli, to je Prekmurje, pa ni tako, pojdimo par kilometrov stran, ne bom imenoval občine, ker je stanje tako ali pa še slabše kot nekod na Dolenjskem, v Beli Krajini, oz. v Posavju. Kaj se je zgodilo? Zgodilo se je, da smo zamudili ponekod celo 60 let razvoja oz. socializacije romske skupnosti. In danes smo na tem, da Urad za narodnosti ugotavlja, da kljub vsem poročilom, opozorilom, gospa Anja Bah nas je opozorila, da nismo pripravili gradiva. Tovrstnih gradiv je bilo skozi leta polno in veliko in tudi oba sva že sedela na štirih tovrstnih sejah in smo razpravljali o vseh problemih. Torej, vemo o čem se pogovarjamo, vemo kje so problemi, vendar smo pri rešitvah včasih premalo odločni. Pa tudi, če bi pogledali določene občine, ki imajo zelo velik procent Romov, so tudi finančno osiromašene, da bi se začele ukvarjati aktivno s socializacijo Romov. To govorimo predšolska vzgoja šolanje dodatne dejavnosti izobraževanje, vse to na nek način danes stane in že tretje leto država dodeljuje sredstva, dodatna sredstva občinam, ki imajo romsko prebivalstvo. In prva ugotovitev ko sem nastopil delo v.d. direktorja Urada za narodnosti je, da ta sredstva niso učinkovito razdeljena na žalost. Zakaj niso učinkovita? Zaradi tega, ker nekatere občine, ki nimajo tak delež in nimajo toliko problemov in potreb predvsem na tem področju, ki sem jih navedel, nimajo toliko dodeljenih sredstev kot tiste, ki imajo tega manj. Torej to je en problem. Drug problem pa ugotavljamo, da ta sredstva niso pravilno uporabljena. Torej zakaj ne? Razlogi so različni, eden je, bi se rekel temu, ne nepoznavanje, ne iskanje rešitev ali negotovost, politična vpetost lokalne politike, češ mi rabimo tam pločnike pa ne vem kaj, vi pa zdaj dajete denar za romsko skupnost, ampak, za boga svetega, ta denar je temu namenjen. In zdaj se ukvarjamo s tem, kako na nek način postaviti zakonske podlage zato, da bo urad kot strokovni organ, ki pozna razmere, ki ve, kako se rečem streže, preseglo to politično voljo, ki se do zdaj ni pokazala kot uspešna. Torej poudarek na stroki in to Urad za narodnosti želi in na tem bo temeljil razvoj in strategija v naslednjih letih in mi bomo resno, ne samo pisali poročila pa čakali, da bo kdo reagiral, ker večinoma se ne reagira po terenu, delali osebno, delali z župani, podžupani, s skupinami, ki delajo z ranljivimi skupinami, itd. z Romi, da se doseže nek učinek, da ta proces socializacije pospešimo. To nujno rabimo, tu smo zamudili nekateri 60 let nekateri manj, ampak povedal vam bom zgodbo iz občine, ne bom je imenoval namenoma, ki ima največji delež Romov in je razkorak med romsko skupnostjo in večinskim prebivalstvom za moj pogled, največji. Nesprejemanje je neverjetno in tudi največ problemov je. In smo imeli prvo sejo sestanek s svetniki, z županom, samo jamranje, nič drugega. Brez rešitev smo šli vsi v romsko naselje, opazovali, kaj se dogaja, in potem v krajevno skupnost, kar je bilo zelo burno, ampak na koncu so tudi krajani rekli, verjamemo, verjamemo, da bo rešitev In čisto za konec bom še nekaj povedal, k meni je prišel eden od svetnikov, skoraj je imel solzne oči in je rekel, v tej zgodbi, v tej zgodbi so tisti, ki so največ izgubili, so otroci. Je rekel, jaz sem gledal te otroke, kako nas gledajo in nam hočejo povedati, pomagajte nam ven iz tega. In Urad za narodnosti, jaz sem 12 let delal na terenu in vem kako se te stvari počnejo, pa še vsak dan se učim od vseh primerov dobre prakse, kakršen je v Pušči. Moramo se lotiti skupaj, Svet romske skupnosti, Romi nam stoji ob strani, Vlada nam stoji ob strani, skratka prosil bi še poslanke in poslance, da nas razumete, da to temo ne obravnavamo s političnim žarom, ampak, da zaupate stroki. Hvala.