Predsedujoči, poslanke in poslanci, ostali vabljeni, lep pozdrav v mojem imenu in imenu Državnega sveta in seveda hvala za besedo!

V Sloveniji se zakonodajalec s problematiko nelegalnih objektov ukvarja že vse od leta 1993, kljub nenaklonjenosti legalizaciji nelegalnih objektov seveda obstaja zavedanje, da so črne gradnje del prostora in da je treba stanje pravno urediti, kar pomeni, da jih je treba legalizirati ali porušiti. Do sedaj se je poskušalo urediti pravno stanje objektov z legalizacijo. Do prve večje legalizacije je prišlo že leta 1993, nato leta 2004 ter 2017 in 2021.

Po veljavni ureditvi lahko investitor, lastnik ali imetnik stavbne pravice zahteva izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja za objekt, del objekta, rekonstrukcijo objekta ali spremembo namembnosti objekta, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja ali v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, ki od 1. januarja 2005 obstaja v bistveno enakem obsegu in namembnosti.

V zvezi s postopki izdaje dovoljenj za objekte daljšega obstoja se občine pogosto srečujejo z vlogami za odmero komunalnega prispevka stanovanjskih in počitniških objektov, ne samo na stavbnih zemljiščih, ampak tudi na kmetijskih zemljiščih, ki so varovana kategorija zemljišč po Ustavi in v gozdu. Ob tem velja poudariti, da Zakon o kmetijskih zemljiščih in Zakon o gozdovih ne dopuščata gradnje stanovanjskih stavb na kmetijskih zemljiščih ali v gozdu.

Sedanja ureditev postopka izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja na območju varovanih zemljišč predstavlja poseg v ustavne določbe ne samo glede avtonomije občin in prostorskega planiranja, ki je izvirna pristojnost občin, ampak tudi v okoljevarstvene ustavne določbe o naravnih bogastvih, varovanih zemljiščih in zdravem življenjskem okolju.

Na občine se je od uveljavitve gradbenega zakona močno povečal pritisk za ureditev komunalne infrastrukture za objekte, za katere so izdana dovoljenja za objekt daljšega obstoja. Investitorji, ki pridobijo dovoljenje za objekt daljšega obstoja, pričakujejo, da bo občina uredila komunalno infrastrukturo tudi za tovrstne objekte, čeprav ležijo na varovanih in zaščitenih zemljiščih in čeprav Zakon o kmetijskih zemljiščih in zakon o gozdovih ne dopuščata, kot že omenjeno, gradnje stavb na kmetijskih zemljiščih in v gozdu. Iz prakse je razvidno, da občine sploh niso stranke v postopku izdaje dovoljenja za legalizacijo objekta daljšega obstoja, čeprav je večino dejstev in okoliščin, ki so podlaga za odločitev, vezanih na stanje objekta v prostoru. Občina se v takšen postopek lahko vključi le kot stranski udeleženec, vendar upravni enoti v skladu z zakonsko ureditvijo namembnosti zemljišča, na katerem se nahaja objekt, ni potrebno upoštevati. Gradbeni zakon v primeru legalizacije črnih gradenj ne predvideva izdaje gradbenega dovoljenja, ampak dovoljenje za objekt daljšega obstoja, kar pomeni, da objekt ostaja v prostoru dlje časa in lahko funkcionira pod obstoječimi pogoji s komunalno infrastrukturo ali brez ter ga lastnik lahko uporablja. Ob izdaji dovoljenja za objekt daljšega obstoja se namembnost zemljišča ne spremeni, kmetijsko zemljišče ohrani svoj status. Postopek izdaje dovoljenja za objekte daljšega obstoja tako predstavlja v praksi legalen, vendar ustavno vprašljiv obvod pri načrtovanju občinskega prostorskega planiranja in se odpira vprašanja smiselnosti prostorskega načrtovanja. Ob tem pa se postopki izdelave in sprejemanja občinskega prostorskega načrta lahko zaradi zakonskih zahtev po vključitvi več nosilcev urejanja prostora s pristojnostjo soglasij, mnenj, okoljskih presoj in podobno, zavlečejo v kar nekaj let.

Namen predloga, ki je danes pred vami, je uskladitev ureditve glede izdajanja dovoljenj za objekte daljšega obstoja z ustavnimi določbami, tako da bo občina kot eden izmed ključnih nosilcev urejanja prostora sodelovala v postopku izdaje tega dovoljenja. Cilj predloga je tudi uskladitev gradbenega zakona na področju izdajanja dovoljenja za objekte daljšega obstoja z ustavnimi določbami glede varstva zemljišč in zdravega življenjskega okolja. Obstoječa ureditev glede legalizacije objektov daljšega obstoja namreč omogoča izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, ki je zgrajen na kmetijskem ali gozdnem zemljišču in nima ustrezne komunalne opremljenosti, to pomeni, da v uradnih evidencah priklop na komunalno infrastrukturo ni zabeležen ter da se odplake nenadzorovano spuščajo v kmetijsko oziroma gozdno zemljišče in predstavljajo seveda tudi potencialno nevarnost za okolje.

S predlogom se dopolnjuje določba 142. člena, ki splošno ureja legalizacijo objektov, in sicer tako, da se bo v postopkih legalizacije objektov in v postopkih izdaje dovoljenj za objekte daljšega obstoja preverjalo, ali so nelegalni objekti, ki so predmet navedenih postopkov, postavljeni na zemljišču, kjer je gradnja takšnih objektov skladna. Z namenom teh zemljišč ob odločanju v navedenih postopkih bo zato treba od pristojne občine pridobiti podatek, kakšna je namembnost zemljišča, na katerem je postavljen nelegalni objekt, in ali je na takšnem zemljišču dovoljena gradnja objekta take vrste, kot je nelegalni objekt.

Obenem se dopolnjuje tretji odstavek 146. člena, tako da dovoljenja za objekt daljšega obstoja ni dopustno izdati, če je nelegalni objekt postavljen na zemljišču, kjer gradnja takega objekta v skladu z njegovim namenom ni mogoča.

S predlaganimi rešitvami bo občina kot samoupravna lokalna skupnost in kot ena izmed pomembnih nosilk prostorskega načrtovanja vključena v postopke izdaje dovoljenj za objekte daljšega obstoja.

Dovolite mi, da se kratko opredelim tudi glede mnenja Zakonodajno-pravne službe in glede pripomb, ki so bile podane s strani drugih subjektov v postopku izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja. Za objekt, ki je bil zgrajen pred 1. 1. 2005, je vloga občine omejena na izdajo potrdila o plačanem komunalnem prispevku, vendar pa občina nima podlage za zaračunavanje komunalnega prispevka za objekte, ki so zgrajeni na kmetijskih in drugih varovanih zemljiščih, saj ta enostavno niso opremljena s tovrstno infrastrukturo. Zaradi navedenega občine nimajo možnosti za odmero komunalnega prispevka in investitor ne more pridobiti potrdila o plačilu komunalnega prispevka. Upravne enote kljub temu izdajo dovoljenje, saj osmi odstavek 332. člena Zakona o urejanju prostora določa, da plačilo komunalnega prispevka ni pogoj za dovoljenje oziroma izdajo dovoljenja, če občina ne izda odmerne odločbe v predpisanem roku. To pomeni, da upravne enote lahko izdajajo dovoljenja brez omenjenega potrdila občine, kot sem že prej omenil, pa občina nima podlage, da bi izdala odmerno odločbo za odmero komunalnega prispevka za nelegalni objekt, ki se nahaja na kmetijskem zemljišču ali v gozdu. Kar se tiče pripomb Gospodarske zbornice Slovenije pa naj poudarim, da predlog, ki je pred vami, nima recipročnega učinka, kar je razvidno iz predlaganega 3. člena končne in prehodne določbe, kjer je zapisano, da se postopki začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po starih določbah.

Druga njihova navedba ter pripomba Inženirske zbornice Slovenije glede znižanja stopnje izobrazbe za gradbene inšpektorje pa ni stvar tega predloga in ga ne obravnavamo v tem postopku. Pripombe Inženirske zbornice Slovenije glede predhodnega obdobja vsaj dve leti pa bi izničilo namen tega predloga spremembe gradbenega zakona. Ponovno poudarjam, da se že začeti postopki končajo po starem zakonu. Tako dolgo obdobje, kot ga predlagajo pa bi ponovno pomenilo nič drugega kot ponovno legalizacijo in pri tem se seveda lahko sprašujemo, do kdaj še. Ne morem pa tudi mimo dejstva, da so po trenutni ureditvi v nasprotju trije zakoni, Zakon o urejanju prostora, Gradbeni zakon in Zakon o kmetijskih zemljiščih. Gradbeni zakon in Zakon o urejanju prostora sta bila celo sprejeta istočasno in Gradbeni zakon po našem pravnem redu ne bi smel derogirati Zakona o urejanju prostorov.

Tudi navedbe Vlade, da smo kot predlagatelji pavšalno navedli neka dejstva, naj povem, da ko je Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo v mesecu marcu obravnavala to zadevo, je predstavnica Inšpektorata za naravne vire in prostor opozorila, da imajo 9 tisoč neobdelanih prijav. Poleg tega pa je 3 tisoč 500 objektov na seznamu za prisilno izvršbo njihove odstranitve, pri čemer se v neupravdnem postopku še ugotavlja, ali je pravica do doma obstaja ali ne. Ustavna odločba, ki je bila enkrat v takem primeru izdana, je bila jasna. Ustava ščiti dom in ne primere, ko je druga ali tretja stavba istega lastnika postavljena nelegalno na kmetijskih ali gozdnih zemljiščih. Ob tem je predstavnica navedla, da je bilo leta 2022, da so bili porušeni štirje objekti, leta 2021 nobeden. Opozorila je tudi na kadrovsko podhranjenost inšpektorata, saj se število gradbenih inšpektorjev drastično zmanjšuje.

Predstavniki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa so takrat na tej komisiji poudarili, da pozidana kmetijska zemljišča predstavljajo eno ključnih tveganj za samooskrbo, zato vsako pobudo za zaščito kmetijskih zemljišč podpirajo.

In naj to svojo predstavitev zaključim s praktičnim primerom. Občina se je seveda pritožila na odločbo upravne enote, ko je le-ta izdala dovoljenje za objekt daljšega obstoja. In Ministrstvo za naravne vire in prostor je seveda to odločbo upravne enote potrdilo. Zanimiva je pa obrazložitev in če mi dovolite samo tri stavke iz te obrazložitve: »Določbe oziroma zakonska ureditev navedenega instituta je z vidika, kot ga uveljavlja pritožnica morebiti res sporna ali pa, drugače rečeno, sistemsko neusklajena z drugimi predpisi, vendar je upravni organ po načelu zakonitosti dolžan odločati o upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravne lokalne skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, dokler so veljavni in v uporabi.« In ravno zaradi tega je pred vami predlog spremembe tega dela zakona.

Zato vas, spoštovane in spoštovani, lepo prosim, da podprete in sprejmete predlog novele Gradbenega zakona, ki bo sam zakon uskladil z Ustavo in ostalimi prej navedenimi zakoni, ki urejajo to področje gradenj na kmetijskih zemljiščih. Predlagana sprememba je nujna za zagotovitev varovanja kmetijskih in drugih varovanih zemljišč ter zdravega življenjskega okolja. In nenazadnje, zadeva je relativno enostavna. Kmetijska zemljišča niso namenjena gradnji objektov, pa naj bodo ti postavljeni nelegalno ali pa naj seveda pridobijo potem status objekta daljšega obstoja.

Hvala lepa za čas in posluh.