Prav neverjetno, no, da imava midva s poslancem Grimsom še besedo, glede na to, da se bom ravno na njegove – pa tako se mi zdi fajn, da imava, ker se bova mogoče pa vseeno lahko kulturno pogovorila. Včasih je sicer v tem državnem zboru boljše ne poslušati, iti ven, ker besede nekaterih poslancev res izjemno izjemno iritirajo in zbujajo negativne občutke, pa verjamem, da ne samo tistim, ki smo tukaj, ampak tudi tistim, ki nas poslušajo pred televizijskimi sprejemniki. Kar me izjemno moti kot pravnico in tudi kot človeka, je, da se govori o tem, da nekdo zganja nepotizem, in se pri tem sploh ne ponudi nobenih dokazov. Nič. Ničesar. Naš premier zganja nepotizem, zaposluje svoje najbližje sorodnike – ne pove se, kdo je to, v kakšnem sorodstvenem razmerju je in ponudi dokaza za kaj takega. Še bolj, da smo mi, mi, torej tudi mi, ki smo tukaj, prišli na oblast s kričanjem »ubij, ubij, smrt«. Gospod Branko Grims, ali se vi zavedate, kakšno sled boste vi pustili v parlamentarizmu te države? Sled sovraštva, sled hujskaštva. Kaj vas res ni čisto nič sram? In da se s tem, ko se določeni ukrepi izvajajo v državi, ustvarja nevarno, ogrožajoče okolje – ne vem, dragi moji, ampak jaz nisem bila poslanka v prejšnjem sklicu in verjemite mi, da okolje, ki ste ga vi ustvarjali, draga Poslanska skupina SDS, v naši državi je bilo zelo ogrožajoče in zelo sovražno. To smo občutili, ne bom rekla, da vsi, zaradi tega, ker smo pač različnega mnenja – oprostite, jaz govorim – pa tudi različno dojemamo stvari, ampak glede na to, kolikšen delež je ta koalicija, celotna koalicija dobila na parlamentarnih volitvah, verjamem, da se to odraža tudi v tem, kolikšen delež državljanov se je počutil ogroženega. Ogroženega na vseh nivojih. Fizično ogroženega s tem, ko so policisti, česar sedaj ne počnejo, hodili okoli, in kot smo že tolikokrat rekli, polivali ljudi s solzivcem, do psihičnega, ko so ljudje morali imeti zaprta usta, govorim iz osebne izkušnje, morali imeti zaprta usta, ker jim je sicer grozilo, da bodo izgubili službo ali še kaj hujšega. To, kar smo imeli takrat, je bilo sovraštvo in ogrožanje.

Kar si želim od novega ministra za notranje zadeve in verjamem, da bo tudi storil, je, da bomo imeli to državo, kar sem že velikokrat poudarila, svobodno in varno. Kar pomeni, da se bomo ljudje počutili varne, vendar hkrati svobodne. In to bomo dosegli samo s kulturnim govorom, s kulturnim govorom, ne s tem, kar poslušamo tukaj s te strani, predvsem pa od poslanca Grimsa. To, kar poslušamo, je žaljenje, sramotenje, stvari, za katere kot odrasel človek v bistvu sploh ne morem verjeti, da kaj takega poslušamo v parlamentu. Verjamem, da se bomo, kljub temu da bo še kakšen migrant prišel v Slovenijo, prečkal Slovenijo, počutili varne. Poznam kar nekaj oseb, ki so prišle kot migranti in so krasne osebe. Posploševanje o tem, da moški migranti napadajo ženske, je – to ne pritiče nekomu, nekemu odraslemu, zrelemu človeku, res ne. Ne pritiče. Posploševanje ne pritiče.

Dragi moji, jaz sem vesela, da je tistega mračnega obdobja konec, jaz sem vesela, da spet lahko hodim in s polnimi pljuči diham, ko grem po ulici, ker me nihče ne bo s pendrekom napadel ali polil s solzivcem, pa tudi če bom rekla svoboda. Tako da sem vesela, da smo zdaj v takšnih časih. Pa čeprav, spoštovani gospod Mahnič, dobim tu pa tam kakšno opazko, za katero vam nikoli ne bom ostala dolžna, saj veste. Hvala.