Spoštovani!

Dovolite, da ob skorajšnji obletnici izbrisa oseb iz Registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije pred nadaljevanjem seje spregovorim nekaj besed.

Z velikim razočaranjem ugotavljam, da je Poslanska skupina SDS ob tej tako pomembni obletnici zapustila dvorano Državnega zbora. Tudi s tem se pokaže odnos do prizadetih.

Spoštovane in spoštovani, danes vas nagovarjam z žalostjo in obžalovanjem zaradi dejanja, ki je trajno zaznamovalo 25 tisoč 671 naših nekdanjih sodržavljank in sodržavljanov. Preteklo bo 31 let od 26. februarja 1992, ko je takratna slovenska oblast protipravno izvršila izbris cele generacije ljudi iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije, s čimer so ti ljudje izgubili svoj pravni status in z njim povezane ekonomske, zdravstvene in socialne pravice. Postali so tujci, ki nezakonito prebivajo v Republiki Sloveniji. Izbris je bil pravni umor vsakega izmed njih, s tem da so ostali pri življenju, ki se je sprevrglo v negotovo životarjenje, nekaterih vse do današnjih dni. Kakšen madež je takratna oblast pustila na mladi državi, je zdaj jasno skoraj vsem. Ustavno smo se deklarirali kot pravna in socialna država, v kateri je živelo skoraj 26 tisoč ljudi brez vseh pravic. Republika Slovenija takrat zagotovo ni bila pravna država in dolga leta smo to vehementno dokazovali, ko politika ni želela slišati in še manj popraviti storjene krivice.

Citiram zapis izbrisane osebe, objavljen na spletni strani Mirovnega inštituta: »Zadnji dokument, izdan v Ljubljani pred osamosvojitvijo, je bila osebna izkaznica. Izdana je bila leto dni pred izbrisom, 29. aprila 1991. Veljala naj bi do leta 2001, ampak so mi jo leta tisoč 1992 uničili. Vozniškega dovoljenja nisem imel. Imel sem še jugoslovanski potni list, ki je bil prav tako izdan v Sloveniji pred osamosvojitvijo in je z izbrisom postal neveljaven. Če se prav spomnim, je bilo leto 1992, ko sem domov dobil vabilo, naj se oglasim na upravni enoti zaradi ureditve državljanstva. Razveselil sem se, da bom lahko to končno uredil. Ko sem prišel tja, me je gospa vprašala, če bom vzel slovensko državljanstvo, in sem rekel, da bom. Namreč, pred tem sem že poskušal dati vlogo za državljanstvo, a me je neki uslužbenec, ki je bil pač takrat na okencu za sprejemanje vlog, zavrnil, rekoč, da nimam vseh potrebnih dokumentov. Ta gospa me je vprašala, če imam pri sebi osebno izkaznico. Dal sem ji jo. Vzela jo je, jo preluknjala, mi jo vrnila in rekla: od sedaj naprej ste izbrisani.« Konec citata.

Šele v letih 1999 in 2003 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil izbris neustaven in s tem postavilo temelje za zakonsko urejanje tega vprašanja. Kljub temu pri urejanju statusa oseb državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji ni šlo gladko. Zakaj? Morda zato, ker krivice, prizadejane drugim, pač ne bolijo toliko kot tiste, ki jih doživljamo sami? Da je država hitro po prvi ustavni odločbi iz leta 1999 sprejela zakon, ki je naslavljal vprašanje statusa izbrisanih, se gre zahvaliti pritisku Evropske komisije, saj je bila Slovenija takrat sredi procesa pogajanj za vstop v evropsko skupnost. Druga ustavna odločba, iz leta 2003, ki je zakon delno razveljavila, pa je ostala neizvršena vse do leta 2010. Kljub noveli zakona, ki je bila takrat sprejeta, pa še vedno danes ostajajo odprta vprašanja, odprti postopki in izbrisana življenja. Odškodnine, ki jih je predvidel Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, ne bodo nikoli vrnile izgubljenih let in pozdravile osebnih ran.

Ob bližajoči se 31. obletnici izbrisa bi bilo prav, da razmislimo o noveliranju tako zakona, ki ureja status izbrisanih, kot zakona, ki ureja odškodnine zanje. Prav bi bilo, da bi termin »izbrisani« nadomestili z izrazom »žrtve«. Ti ljudje so bili žrtve, žrtve pravnega genocida. Nekateri od njih še po treh desetletjih nimajo dostopa do zdravstvenih in socialnih pravic. Najbolj socialno ogroženim posameznikom je treba takoj zagotoviti vsaj domsko nastanitev in oskrbo v bolnišnici. Nedavno, sredi decembra lansko leto, smo bili priča tragični smrti moškega, ki je bil izbrisan in je živel kot brezdomec, v Sloveniji pa je neprekinjeno bival od leta 1978, tiho, izločeno iz družbe, brez vseh pravic, nezaželen, izbrisan. Lanskoletno opravičilo bivšega predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za krivice, prizadejane izbrisanim, je bilo blag obliž. Izvršilna in zakonodajna oblast pri učinkovitem reševanju odprtih vprašanj na tem področju ostajata na mrtvi točki. Mnogo premalo je, da sicer izjemno gesto nekdanjega predsednika republike razumemo kot dokončni akt. Gre samo za prepozen začetek. Žrtve pravnega genocida so nam jasno povedale, da nam kot narodu odpuščajo. Zahtevajo samo to, kar jim je šlo in jim gre po ustavi in kar jim pripada kot ljudem. Pred trenutno vlado in državnim zborom je zgodovinska priložnost, da dokažemo, da smo pravna in socialna država, da priznavamo napake in krivice ter da jih želimo dokončno popraviti. Izgubljenih let ne moremo več dobiti nazaj, lahko pa priznamo, da je bilo dejanje izbrisa nespoštljivo, krivično, neustavno, nečloveško, in lahko postavimo zakonodajne temelje, ki bodo izbrisanim osebam vrnili vsaj del izgubljenega dostojanstva.

Kot predsednica Državnega zbora se vsem, ki so bili 26. februarja 1992 z izbrisom iz stalnega registra prebivalstva na kakršenkoli način prizadeti, iskreno in globoko opravičujem. Vsako človeško udejstvovanje v družbi pušča trajno sled. Trenutna oblast ima odgovornost, da dokončno uredi pretekla protipravna ravnanja ter da za vselej zariše pot spoštovanja človekovih pravic in človeškega dostojanstva ter s tem postavi mejo dopustnega visoko nad nivo nujnega. Naj zaključim z mislijo osebe, ki je bila izbrisana in je to dejanje odpustila: »Slovenija je lepa mala državica in jo imam zelo rada. Škoda je, da bo takšna črna pika spremljala celo zgodovino. Ne vem, kako lahko mirno spijo tisti ljudje, ki so to napako zakrivili. Ali se sploh zavedajo, koliko ljudi so potisnili v prepad, iz katerega se ne bodo nikoli izvlekli? Mnogi so izgubili zdravje, imetje, dostojanstvo, mnogi so tudi umrli ali končali na cesti, drugi so bili prisiljeni delati vse mogoče. Posamezniki so padli celo v kriminal, tudi takšne poznam. Zato si želim samo nečesa: da se ne bi nikomur na tem svetu dogajale krivice. Resnično si želim samo mir in dostojanstvo za vsakega človeka.« Konec citata.