Najlepša hvala.

Zahvaljujem se vam za to priložnost, da še enkrat pojasnimo določena vprašanja, ki se odpirajo v zvezi s prenovljenim Zakonom o dolgotrajni oskrbi.

Kot vidimo, je nazadnje ta razprava, tako politična kot javna, tudi o tej verziji zakona precej intenzivna in precej široka, kar je dobro.

Zdaj, če morda začnem kar pri vprašanju financiranja. To, da veljavni, se pravi, stari Zakon o dolgotrajni oskrbi pravzaprav ni imel sistemsko urejenega financiranja oziroma je to prelagal v nek zakon, ki naj bi bil sprejet nekoč v prihodnosti, je seveda ena izmed njegovih glavnih pomanjkljivosti. Ko mi vzpostavljamo nov sistem socialne varnosti, ko pravzaprav ljudem dajemo pravice do določenih storitev, moramo zagotoviti tudi podlago, materialno, infrastrukturno, finančno, da se bodo te pravice lahko dejansko izvajale, drugače je to, kako bi rekel, zakon precej, ki stoji precej v oblakih, in to je ena izmed najpomembnejših izboljšav prenovljenega Zakona o dolgotrajni oskrbi.

Zdaj, kako doseči financiranje, ki bo v skladu s tem, kar je bilo rečeno, to pomeni družbeno sprejemljivo, medgeneracijsko pravično in tako naprej. Naj povem, da da pri tem smo kot pripravljavci morali izhajati iz treh glavnih parametrov. En parameter so naše želje in potrebe po pravicah, po socialno varstvenih storitvah, ki jih želimo s tem zakonom in z novo ureditvijo dolgotrajne oskrbe zagotavljati. Seveda ne želimo si jih čim več. Primerjamo se s tistimi državami, ki so po socialno varstvenih sistemih najbolj razvite. Praviloma so pa to tudi države, ki so še nekoliko bogatejše od nas. Skratka, želimo čim več pravic. To je naš cilj.

Na drugi strani seveda drug parameter je, moramo upoštevati javno finančno sliko. Javno finančne slike ne moremo ignorirati. Delujemo znotraj, bi rekel, te realnosti.

In tretji parameter je družbena pravičnost, na kakšen način izvedemo to prerazporeditev bremen, da je pravična in poštena za kar največjo množico državljanov. Menimo, da je rešitev, do katere smo skupaj prišli v intenzivnih političnih, medvladnih, tudi družbenih strokovnih pogovorih v redu in da ustreza tem kriterijem. Imamo delež, ki ga bo za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo prispeval proračun. Imamo odstotek, ki ga bodo prispevali delavci. Imamo odstotek, ki ga bodo prispevali delodajalci in imamo odstotek, ki ga bodo prispevali upokojenci. In to menimo, da je v tem trenutku rešitev, ki je primerna. Vemo, da se prispevek uvaja julija leta 2025. V tem času se bo dogajalo še marsikaj in tudi vrata za morebitne korekcije, izboljšave, spremembe tega seveda v koaliciji niso zaprta. V vsakem primeru pa ne moremo, kot je bil predlog zdaj, tega odlagati naprej. Ta rešitev, ki jo tukaj predlagamo, mi stojimo za njo. Mi mislimo, da je takšna, kot je, je okej. To ne pomeni, da ni mogoče, da bo kdaj še nekoliko drugačna, ampak takšna, kot je je okej. In s tem, ko smo jo umestili v zakon, smo zakonu dali dejansko tisto trdno podlago za izvedbo. Toliko o financiranju.

Zdaj še nekaj teh ključnih pripomb Državnega sveta oziroma predlagalcev veta. En velik del se jih je nanašal na intenzivnost, na hitrost postopkov. In seveda naši odgovori ves čas so bili, da ta hitrost, ta intenzivnost ni nekaj, kar bi si mi želeli sami po sebi. To je bila neka okoliščina v katero smo bili pač postavljeni in ki smo jo morali pač upoštevati. Upoštevati smo jo morali pa zaradi tega, ker veljavni Zakon o dolgotrajni oskrbi ima številne, številne, številne pomanjkljivosti. In če tega ne bi uredili pravočasno, bi se znašli 1. 1. 2024 v precejšnjih škripcih.

Kaj so glavne pomanjkljivosti zaenkrat še veljavnega zakona? Torej, tisto kar je najbolj na nek način problematično je, da zakon pomanjkljivo opredeljuje vključitve v to obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Da ne urejuje dobro, da zelo vprašljivo ureja status zavarovane osebe in posledično pač pridobitve pravic do dolgotrajne oskrbe. Da je postopkovno in materialno neizvedljiv. In da bi posledično povzročil, s čimer smo se tako v praksi soočali že na Ministrstvu za delo konec lanskega leta, da bi v praksi povzročil ljudem, izvajalcem in uporabnikom, ne vem, neskončno velike težave, da tako rečem. To je enostavno situacija, v kateri se ne smemo znajti, zato je ta novelacija, ta prenova potrebna. In menimo, da seveda nikoli ne bomo trdili, da je naš zakon popoln, da nima napak, ki jih bo treba še odpravljati, ampak menimo pa, da v teh glavnih črtah, s katerimi smo se, kot rečeno, soočali že od lanskega leta, da ZDOSK1 ena naslavlja in uredi vse te temeljne pomanjkljivosti obstoječega ZDOSK-a, kar se tiče njegove izvedljivosti. Istočasno in s tem pa stojimo za zavezo, ki smo jo skupaj dali v koaliciji, da obsega pravic ne bomo krčili, to pomeni, obseg pravic ostaja enak, kakršen je bil v veljavnem ZDOSK-u, to je bila zaveza, ki smo jo dali v koaliciji skupaj že lansko leto ob referendumu in ki smo jo na nek način, to mislim, ne na nek način v celoti to obljubo, obljubo držali. Dobro.

Še nekaj vprašanj, morda bi nekaj besed rekel še o vprašanju izvajalcev, torej navedba predlagatelja, da ZDOSK1 oži možnosti za različne oblike izvajanja dolgotrajne oskrbe, ker da izvajalce omejuje zgolj na tiste, ki delujejo v javni mreži, je zelo površna, namreč ZDOSK1 ne prepoveduje, nikakor ne prepoveduje izvajanja storitev dolgotrajne oskrbe pravnim osebam, niti ne prepoveduje izvajanja storitev dolgotrajne oskrbe samostojnim podjetnikom, vsi so vključeni v to, določi pa pogoje za izvajanje dolgotrajne oskrbe, to pomeni pridobitev koncesije in to je, bi rekel, spet neka iz našega vidika, to tudi koalicijskega in strokovnega vidika je bila velika, velika pomanjkljivost veljavnega ZDOSK, ki je to enostavno odprl, vsak je lahko izvajal dolgotrajno oskrbo, če je dobil neke vrste dovoljenje za delo. Mislimo, da je ta rešitev s koncesijo veliko boljša, nikogar ne izključuje, nikogar ne zapira, ampak vendarle pa postavlja neke zelo jasne kriterije, kdo lahko to izvaja, ker vendarle moramo tukaj skrbeti za kvaliteto, za varnost, za uporabnika, ne samo za nek prosti biznis. Kar se tiče, večkrat je bilo omenjeno tudi glede kmetij, seveda dolgotrajna oskrba na kmetijah se lahko izvaja, mislim na kmetijah bodo lahko iz vidika uporabnika se uporabljalo pomoč na domu, na kmetijah, če se bo odločil družinski član, se lahko oskrbovalec družinskega člana izvaja in celo iz vidika izvajalca. Imamo uredbo o dopolnilnih dejavnostih na kmetijah, ki ureja socialno varstvene dejavnosti kmetij, tako kako se reče, celodnevno kot začasno dnevno varstvo, to je socialno varstvena storitev, ki je še vedno mogoča. Tisto, kjer dejansko smo mi tukaj majčkeno potegnili zavoro, pa je izvajanje te, bi rekel, celovite storitve dolgotrajne oskrbe, ki je definirana kot storitev za osebo, ki ni samostojna pri opravljanju svojih temeljnih osebnih opravil. In tukaj pa vendarle menimo oziroma v tem trenutku smo se odločili, da tukaj pa morajo biti zaradi varnosti spet in kvalitete storitve višji standardi, takšni kot jih opredeljujejo pogoji za recimo koncesijo ali izvajalca dolgotrajne oskrbe, ki vključujejo tudi medicinsko sestro, med drugim. To ne pomeni, da se zadeva zapira za vselej, iskali bomo, sistem se bo gradil še naprej, gotovo upam, da se bodo v prihodnjih letih in desetletjih odpirale možnosti izvajanja dolgotrajne oskrbe. Tako, da tako da stvar je taka, ampak zdaj v tem, v tem trenutku, na tem začetku pa moramo, bi rekel, ravnati pač previdnostno. Dobro, da ne bom predolg, bi mogoče še rekel glede lokalnih skupnosti. Mi ocenjujemo, da pa ta očitek lokalnih skupnosti glede oziroma nekaterih predstavnikov lokalnih skupnosti, ker moram reči, da smo tudi sami na ministrstvu bili v intenzivnih stikih in smo v intenzivnih stikih z občinami in, bi rekel, tukaj ni enotno stališče, takšno, kot je bilo mogoče včeraj samo na Državnem svetu predstavljeno.

Skratka, menimo, da je časovnica glede sprejema nacionalnega programa na področju dolgotrajne oskrbe ustrezno zastavljena, da z našo pomočjo in sodelovanjem bodo imele lokalne skupnosti glede na postopno uvajanje storitev dovolj časa za načrtovanje in pripravo. Seveda jim bomo pa tukaj ves čas stali ob strani in pač sodelovali kot partnerji. Tudi menimo, da bodo pravzaprav lokalne skupnosti iz naslova tega, bi rekel, plačevanja storitve pomoč družini na domu in institucionalnega varstva na nek način zdaj z dolgotrajno, z Zakonom o dolgotrajni oskrbi razbremenjene določenih izdatkov. To pomeni, da en del uporabnikov pomoči na domu, domnevamo, mislim, predvidevamo, bo prestopil v dolgotrajno oskrbo na domu. Tukaj bo prišlo do določene finančne razbremenitve občin, ker bo to sedaj pač iz blagajne za dolgotrajno oskrbo, ampak seveda mislimo, da bo ravno to tista možnost za občine, ki bodo na nek način lahko, če se bo prišlo do te preusmeritve, tudi razvijale potem to mrežo dolgotrajne oskrbe, spet s sodelovanjem, z našo pomočjo, in če bo kakršnakoli tukaj zatikanje, je to seveda tudi dolžnost države, da bo za to poskrbela, ker to lokalno mrežo dolgotrajne oskrbe potrebujemo.

Zaključil bi še s tem, da kar se tiče neskladnosti z drugo zakonodajo, Zakonodajno-pravna služba na koncu po zaključnih usklajevanjih ni ugotovila neskladnosti z Ustavo ali z drugimi zakoni. Skratka, na podlagi tega, najbolj pa tega, da je pravzaprav čas, da vendarle Zakon o dolgotrajni oskrbi v polnosti zaživi, predlaga Vlada Republike Slovenije Državnemu zboru Republike Slovenije, da Zakonu o dolgotrajni oskrbi ponovno izrazi podporo.

Hvala.