Dober dan, gospa predsednica, članice in člani odbora, gostje. Hvala lepa za besedo in hvala za povabilo.

Ko razpravljamo o tem zakonu, bi vam najprej položila v misli to, zakaj lekarniška dejavnost pravzaprav obstaja, lekarniška dejavnost obstaja zato, da izvaja svoje temeljno poslanstvo, to je preskrba prebivalcev in drugih izvajalcev v zdravstvu z zdravili in farmacevtska obravnava pacientov. Kot veste, pomanjkanje zdravil je dejstvo v več evropskih državah, pri čemer določeni nacionalni ukrepi in pravila to pomanjkanje lahko še povečujejo oziroma se povečujejo tveganja. In javni razpisi, ki seveda vplivajo na oblikovanje cen, dokazano negativno vplivajo na preskrbo z zdravili oziroma povečujejo tveganja za umik zdravil s trga. Treba je povedati še to, da imamo v Sloveniji zelo strogo reguliran cel proces, vstop zdravil na trg, politiko oblikovanja cen, vse od cene proizvajalca, pribitka veletrgovca, lekarniške storitve in davka na dodano vrednost. Sistem je nadzorovan in transparenten in zato, ker je sistem tako transparenten in dober in učinkovit, Slovenijo referira kar 30 drugih držav. Kar se tiče cen zdravil, to še povečuje tveganje za umik zdravil s trga, ko se z javnimi razpisi pritiska na nižanje cen zdravil. Lekarniška zbornica Slovenije že od leta 2000, intenzivno pa od leta 2016 opozarja na neskladje zakonodaje. Ob tem smo imeli v vseh navedenih letih od takrat številne sestanke tako z Ministrstvom za zdravje, z Ministrstvom za javno upravo, Javno agencijo za zdravila in medicinske pripomočke, Računskim sodiščem, pisali smo vsem predsednikom vlad, oblikovali smo številne predloge sprememb predpisov. In tudi Računsko sodišče ugotavlja v eni od svojih prečnih revizij, da so sistemske spremembe potrebne. Zato v resnici zelo pozdravljamo zakon, ki začasno rešuje to področje. Strinjamo se seveda o začasnosti, čeprav je rok res kratek, ker so potrebne korenite in dolgoročne sistemske spremembe.

Dovolite mi še samo nekaj podatkov. V Lekarniški zbornici smo poleg omenjenih aktivnosti izvedli tudi dva skupna javna razpisa, ki nista dočakala srečnega konca, nato so se javni lekarniški zavodi razdelili v dve ločeni skupini, pri čemer je en razpis navidezno uspel, ga pa v praksi ni mogoče izvajati, ker ni mogoče slediti zahtevam, pogodbenim zahtevam, drugi razpis za zdravila pa je bil ponovno razveljavljen. In zakaj ni možno izpeljati razpisa? Mislim, da je v redu, da navedem tistih nekaj ključnih stvari. Namreč, ne moremo opredeliti predmeta naročila, ne vemo, kaj bodo zdravniki predpisovali, kakšna bo incidenca bolezni, kakšne bodo smernice zdravstvene politike, klinične poti, katera nova zdravila bomo dobili na trg in katera zdravila se bodo s trga umaknila, ravno tako ni možno definirati količin teh zdravil. En dobavitelj ne pokrije potreb posameznega zavoda po nemoteni preskrbi, zato zavodi potrebujejo dva oziroma več dobaviteljev, kar ravno tako oteži postopek izvedbe javnega razpisa. Po naši zakonodaji tudi ni dovoljeno navajanje zaščitenih imen oziroma je ob tem potrebno dodati ali podobno in ker imamo sistem medsebojno zamenljivih zdravil, ki so dokazano enakovredna, bi v tem primeru dobavitelj lahko ponudil samo eno zdravilo iz te skupine, po področni zakonodaji pa mora lekarna zagotoviti vsa zdravila z zaščitenimi imeni, kot so na trgu v Republiki Sloveniji, in to v roku 24 ur. Kot že omenjeno, razpisi pomenijo tudi tveganje za umik zdravil s trga in z razpisi se dosegajo v različnih zavodih različne cene, kar posledično postavlja tudi paciente v neenakopraven položaj, ker s tem pride tudi do različne višine, do plačil pri posameznem pacientu. Kot je povedala že gospa Ažman, lekarne plačujejo tudi visoke globe. Državna revizijska komisija je proti vsem javnim lekarniškim zavodom sprožila prekrškovne postopke in iz postopkov, ki so že zaključeni in iz tistih, ki še čakajo, ker so se zavodi pritožili, izhaja vrednost glob v višini pol milijona evrov. Ob tem se lekarne soočajo še z visokimi stroški za pravno svetovanje, revizije, informacijske rešitve in podobno. Zagotovo bi ta denar morali v zdravstvo vložiti koristneje. Kot opozarja Agencija za zdravila pristojnost zdravstva ne sodi v izključno pristojnost Evropske unije, ampak imajo države članice v skladu z načelom subsidiarnosti pravico same urejati področje tako, da zadostijo svojim potrebam. Agencija tako kot tudi lekarniška zbornica opozarja tudi na majhnost slovenskega trga, ki predstavlja dodatno tveganje pri preskrbi z zdravili. Javni lekarniški zavodi ne oporekajo temu, da imajo po javnonaročniški zakonodaji status naročnika in to tudi upoštevajo, vendar pa menimo, da je področje nabave zdravil specifično. Dotika se temeljnih človekovih oziroma državljanskih pravic. Hkrati pa imamo že danes vzpostavljen sistem, ki zagotavlja ključna izhodišča Zakona o javnem naročanju, to je transparentnost, gospodarnost in učinkovitost. Tako da pozdravljamo pripravljen zakon. Kot sem povedala, že od leta 2016 se s tem ukvarjamo in še pod nobeno Vlado nismo prišli tako daleč in pod nobenim ministrom tako hitro do razumevanja, da so spremembe potrebne. Res pa je, da imamo zdaj za dolgoročne sistemsko urejene spremembe sorazmerno malo časa, zagotovo bo treba odpirati določeno zakonodajo in spisati posebna pravila. Predlagamo, v kolikor se lahko strinjate, da je dopolnitev v smislu podaljšanja s tega vidika smiselna, če prav razumemo tudi pomisleke Zakonodajno-pravne službe. Sprejetje tega zakona nam daje čas in energijo, da v sodelovanju z Ministrstvom za zdravje pripravimo sistemske spremembe, ki pa, poudarjam, morajo zagotavljati enako uspešno preskrbo pacientov in izvajalcev v zdravstvu z zdravili. Enako uspešno in pregledno cenovno politiko ter omogočiti javnim lekarniškim zavodom zakonito poslovanje z upoštevanjem področne in javno naročniške zakonodaje. Tako da tu verjamemo, da bomo plodno sodelovali z Ministrstvom za zdravje kot tudi z vami, torej z Odborom za zdravstvo. Hvala lepa.