Govor

Spoštovani predsednik, spoštovani veleposlanik Labord, spoštovana veleposlanica Andreja Jug, državni sekretar Žbogar! Najlepša hvala za predstavitev.

Program, ki ste ga predstavili, je verjetno za eno ali dve leti, tako da vam že vnaprej čestitam, če ga boste uspeli izpeljati v šestih mesecih. Začel bi pri in zelo podpiram vašo prvo prioriteto o ponovni industrializaciji Evrope in po prizadevanjih za strateško avtonomijo, tukaj bi vas rad opozoril na dve uredbi, ki smo jih v prejšnjih tednih obravnavali v Državnem zboru. Ena je bila o strateški industriji, druga je bila pa o kritični in strateških surovinah. Tukaj smo se nekateri zastrigli z ušesom, ko smo ugotovili, da za promocijo teh dveh področij je na voljo po izjavah ali pa po dokumentih Evropske komisije 600 milijard dolarjev tržišča na svetu in da se v to področje bo šlo, ta program Step ali kako se reče, ki je 10 milijard evrov. Istočasno daje pa za to področje ZDA 340 milijard dolarjev in Japonska 130 milijard dolarjev, verjetno Kitajska pa podobno, samo nimamo podatkov. Poleg tega je pa že bilo omenjeno, da je prejšnji teden ali ta teden, da je že parlament sprejel akt o čipih, ki je nominalno vreden v Evropi 43 milijard, ampak od tega jih je samo 10 milijard iz budžeta, ostalo je pa pravi public partner partnership, do čim je pa Amerika na tem področju, ameriška dotacija je pa 250 milijard dolarjev, od tega 50 milijard direktno samo za čipe. Moje vprašanje je, kako lahko evropska industrija v teoriji konkurira, potem z Ameriko, Japonsko in Kitajsko. Mi v to vlagamo premalo denarja. Samo toliko.

Drugo. Seveda podpiram vsa vaša prizadevanja za borbi proti klimatskim spremembam. Podpiram tudi vsa prizadevanja, da se naslovi vse probleme, ki bi lahko ali pa izhajajo iz južnih sosedov, in tukaj mislim tudi na migracije in vaše ideje, da je treba migracije naslavljati tudi v državah, kjer tranzitirajo in v državah izvora. Vem, da Evropa daje veliko v države Afrike za pomoč, ampak ravno prejšnji teden sem videl en zemljevid železnic, ki jih je v zadnjih 15 letih v Afriki zgradila Kitajska, in ob tem sem se samo zamislil, kje so železnice iz Evrope. Če bi se namesto rivalstva v Afriki, kjer se Evropa, Amerika bori ali pa so rivali s Kitajsko, če bi se, če bi se to združilo, potem bi, bi bile železnice od vzhoda do zahoda Afrike in od juga do sklenjene, ne. To. Potem pa zadnjo, zadnjo … Seveda pri tej tehnološki ali pa ponovni industrializaciji seveda podpiram vse, tudi prizadevanja za, za plin in vodik, ne.

Zdaj pa zadnje vprašanje pa je ruska agresija in tu vidim, da je, da so prizadevanje, borba proti agresiji, več sankcij, več orožja. Kar se mene tiče, več orožja ne pomeni več miru, to se je kruto izkazalo v 500 dneh vojne. Več orožja ni več miru, je pa, več orožja pomeni več eskalacije. In lahko se vprašamo. Do sedaj je bilo, je bila vojaška pomoč premalo in prepozno, ampak če hočemo to popraviti, ali bomo v naslednji fazi poslali rakete z dometom 2 tisoč kilometrov, manevrirne, Tomahawk, a bomo poslali zračne tankerje, a bomo poslali Apache helikopterje napadalne - in zakaj ne? A bomo poslali podmornice, letalonosilko, mobilna letališča? A veste, jaz bi pričakoval, jaz računam na inovativne ideje, diplomacijo za mir. Bojim se, da če imamo samo eno opcijo, in to je vojaški poraz Rusije, da bomo mogoče obžalovali, če je to samo ena opcija. Jaz bi rad videl dve opciji in ena opcija je mir, ki pa seveda nekaj stane.

In zadnje je pa, res srčno upam, da boste tudi na področju širitve na zahodni Balkan nadaljevali prizadevanja in da bomo to sivo liso, ki je totalno nepotrebna, na zemljevidu zbrisali in da bodo naši kolegi iz drugih balkanskih držav bivše Jugoslavije čim hitreje v Evropski skupnosti.

Hvala lepa.