Torej, Rozalija Cvejić je moje ime, prihajam iz Biotehniške fakultete, Oddelka za agronomijo.

Moje področje dela je okoljsko načrtovanje, pri delu s študenti, občinami, kmetijskimi svetovalci, ministrstvi pa se osredotočam na načrtovanje in razvoj namakanja ter strokovno utemeljeno rabo vode pri namakanju.

Moram pogledati, kje imam miško, tukaj. Se opravičujem.

Posavje je eden od tempo tekačev. Številni primeri dobrih praks pri organiziranju osnovnih pogojev za zelenjadarstvo so ravno v Posavju in tudi sama sem sodelovala pri mnogih projektih namakanja v Posavju in rada bi rekla, da ima celotno Posavje še vedno potencial, zelo velik potencial in enako tudi celotna Slovenija. Zakaj? Vodni krog se nam spreminja, talijo se nam ledeniki, sladka voda hitreje odteče v morje. Z dvigom temperature zraka je v ozračju več energije, bolj se nam vreme spreminja, s podaljševanjem obdobij brez padavin se nam vodonosniki polnijo počasneje in manj vode je na voljo za rabo, za namakanje, za pitno vodo, s povečanjem števila dni z ekstremnimi padavinami nam več vode odteče po površini in tla so sposobna zajeti manjšo količino dežja in več nam jo odteče nazaj v morje.

In tukaj se nam pojavlja izziv, kako lahko v tem spreminjajočem se vodnem krogu ustvarimo nek trajnostni prehranski sistem in kako to naredimo? Če bomo čakali na dež, to ne bo dobro. Naša tla imajo sicer ekosistemsko vlogo zadrževanja dežja. Če pogledate tukaj, z globino tal se povečuje tudi količina vode, ki jo ta tla zadržijo in če pogledate na levi strani, če čakamo samo na dež, imamo tukaj problem, ker kljub temu, da smo recimo v dobrih tleh, še vedno naša kultura v primeru suše trpi, trpimo izgubo pridelka, če pa to vodo dodamo, pa kompenziramo z manko ekosistemske funkcije tal in tukaj dobimo optimalen pridelek.

Če pogledate, na globokih tleh v sušnih letih pričakujemo približno 20 odstotne izgube pridelka, na zelo plitkih tleh z majhno vodo, vzdrževalno sposobnostjo tal pa izgube pridelka narastejo tudi do 50 % in to je zelo resna ovira za pridelavo sadja, žit in ne in prevelika ovira za pridelavo zelenjave. Torej pridelava zelenjave mora temeljiti na razvoju namakanja in ravno to je tudi naša odgovornost, kajti, če smo dodali hranila v pridelavi, moramo poskrbeti, da dodamo tudi vodo, ker, če pride suša, se ta hranila ne porabijo in ob večjem dežju se izperejo v podzemno vodo. To je v bistvu okoljska obremenitev, hkrati pa tudi izguba denarja.

In če strnem, kmetijstvo, ki čaka samo na dež, ni trajnostno, to je večina kmetijstva v Sloveniji, četudi je to ekološko kmetijstvo, četudi so to OOTT območja. S strokovno utemeljenim namakanjem, se nam manj hranil spere v vodo, kot če čakamo na dež.

Torej, kako je s kmetijskimi zemljišči in namakanjem po svetu? 22 % obdelanih kmetijskih površin se namaka po svetu, s tem pokrijemo 40 % globalnih potreb po kalorijah, prihranimo približno 42 % globalne populacije, obstaja pa med temi zemljišči še 35 % kmetijskih površin, ki so primerna za namakanje, pa čakajo samo na dež in tam se v veliki meri uvršča tudi Slovenija. To je nepremostljiva prepreka za predelavo, za vrtnarsko pridelavo in zelo velika prepreka za predelavo žit in pa sadja.

Ministrica je omenila, da imamo zgrajenih oziroma da se namaka približno 6 tisoč in še nekaj hektarjev. Po mojih zadnjih podatkih, se opravičujem ministrica, ker se tu ne ujemamo s podatki, je 7 tisoč 940 hektarjev. Pogledamo največ, 36 % lokalnih namakalnih sistemov, se pravi v lasti občin, potem 34 % v lasti zadrug, 19 % je državnih in pa 11 % zasebnih. Potencial za razvoj namakanja, ministrica je omenila 200 tisoč hektarjev površin, ki bi jih bilo še možno opremiti z namakalnimi sistemi in pri nas se namakanje razvija zelo počasi. Z vstopom v EU so seveda sredstva postala bolj na voljo, ampak premalo, premalo napora je bilo vloženo v organiziranje deležnikov na lokalni ravni, to boste potem tudi povedali iz primera v praksi. In kako namakamo? 85 % vseh površin po svetu, ki se namakajo, se namakajo na površinski način, torej del ali celotno zemljišče se preplavi z vodo, pri tej obliki so obroki namakanja zelo veliki, težko je vodo dodati natančno, veliko je izpiranja hranil. In zato je svet usmerjen v modernizacijo namakalnih sistemov, predvsem z zapiranjem odprtih kanalov in na ta način se dosežejo veliki prihranki pri rabi vode v namakanju. Kaj pa v Sloveniji? imamo 100 letno zgodovino namakanja, pri nas vodo da dodajamo s pomočjo razpršilcev ali še bolj precizno, s pomočjo kapljačev in ta oblika omogoča natančno odmerjanje in vode in hranil, zahteva sicer malo več energetskega vložka od tradicionalnih oblik in pa višjo kakovost vode za namakanje, ampak je pa bolj učinkovito, kar se tiče porabe vode. Poznamo različne tipe namakanja, tukaj vam prikazujem namakanje v oljnih bučah z rolomatom z nameščeno rampo v Prekmurju, potem tukaj namakanje koruze z bobnastim namakalnikom na katerega je nameščen top, potem imamo tukaj zelo pogosto obliko namakanja vrtnin, kot jo bomo mogoče tudi danes videli, kakšen delček pri gospodu Turku. Potem v Prekmurju zelo pogosti pivo sistemi, deset pivo sistemov imamo v Sloveniji z možnostjo dodatnih širitev in pa namakanje z mikrorazpršilci, ki se pojavlja predvsem v nasadih. Pri namakanju z razpršilci damo vodo sicer malo manj natančno kot pri namakanju s kaplja, s kapljičnimi sistemi dosegamo približno 60 % natančnost dodane vode. Če pogledamo kapljično namakanje, ker s kapljicami dovedemo dovedemo vodo čisto do rastline, vidimo različne oblike, podzemno namakanje ali pa namakanje s kapljičnimi linijami položenimi na tla, tukaj v primeru oljk, v primeru hmelja, potem kapljično namakanje s kapljači, nameščenimi 30 centimetrov nad tlemi, v primeru jabolk, aktinidije, zelo pogosto tudi na tem območju. Potem ponovno iz tega območja iskalca Nakla druga faza, namakanje solat, plodovk, paprike na kapljičen način. Pri kapljičnem načinu namakanja dosežemo 90 % učinkovitost dodajanja vode in kar je zelo pomembno, lahko zelo natančno doziramo tudi hranila, tako se nam manj hranil izpere v podzemno vodo.

V preteklosti kaj dosti podpore za kmete po tem, ko so uvedli namakanje, ni bilo. Zelo pomembno je, da vas danes seznanim, da imamo po novem na voljo za vse namakalce v Sloveniji na ravni države sistem podpore odločanju o namakanju. To pomeni, da se ni potrebno več loviti vsak malce po svoje. Vzpon aplikacija nam za 5 dni vnaprej poda priporočeno trajanje in velikost obroka namakanja. Ta informacija upošteva trenutne količine vode v tleh, ki se merijo v realnem času s sondami v tleh, potem upošteva potrebo rastlin po vodi glede na razvojno fazo, upošteva vodo, zadrževalne sposobnosti tal, vremensko napoved in pa tehnologijo namakanja. In na podlagi preračuna pridelovalec dobi v spletno pošto, se pravi, koliko milimetrov mora dodati v enem dnevu in pa preračun koliko kubikov na hektar je to in pa zelo pomembno trajanje namakanja v minutah in v urah, v bistvu si upam reči, da smo edina evropska država, ki ima tak državni sistem na voljo na državni ravni za vse pridelovalce brezplačno, pomembno je, da se začne ta sistem, uporaba tega sistema zdaj širiti. Pa se vrnimo nazaj na potencial, kako je z razpoložljivostjo vodnih virov. Spoštovana ministrica je povzela v številkah, kar vam tukaj kažem sedaj na prosojnici, če se vizualiziramo na prioritetnih območjih, zelena območja večjih vodotokov, ki obsega 3 kilometre horizontalne razdalje in 100 metrov višinske razlike, na tem območju je definiranih več kot 60 tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč, ki bi jih potencialno lahko oskrbeli z vodo iz vodotokov, večino, več kot 80 %. Potem so zadrževalniki, kakšen je potencial rabe iz obstoječih zadrževalnikov - tele črne pikice so hidroenergetski zadrževalniki, modre pikice so večnamenski ostali zadrževalniki - teh je 24. Iz teh zadrževalnikov bi bilo možno oskrbeti 6 tisoč 800 hektarjev kmetijskih zemljišč primernih za namakanje,. Pomemben je podatek, da obstoječo akumulacijo uporabljamo pod njihovimi potenciali, je pa res, da kmetje ne vedo, komu se obrniti, ko si želijo uporabljati vodo iz teh zadrževalnikov. Torej, potrebni so pilotni projekti ne samo mreža zadrževalnikov, ampak mreža dostopnih zadrževalnikov.

Poglejmo naprej kako je s podzemno vodo. S količinami podzemne vode, jasno, lahko oskrbimo, se opravičujem, velike površine kmetijskih zemljišč, približno 18 tisoč hektarjev. Je pa res, da je ta voda dostopna različno, se pravi, obstajajo vodonosniki, kjer so vrtine zelo plitve in obstajajo vodonosniki, ker kjer bi bilo potrebno vrtino tako močno, ker je bila globina teh vrtin tako visoka, velika, da tam ni rentabilno uporabljati podzemno vodo in so ostali vodni viri, ki so na voljo.

Kaj pa ostala območja, tam kjer ni na voljo površinskih vodotokov ali podzemne vode ali zadrževalnikov. Vidite, nekaj teh območij je. To so tale šrafirana območja. Na teh območjih je možna nabira površinskega odtoka v manjše akumulacije.

In nenazadnje, neizkoriščen vodni vir je tudi prečiščena odpadna voda, ki je že obogatena s hranili, pri kateri, preden pa začnemo z njeno rabo, pa je potrebno rešiti še nekaj okoljskih in pa zdravstvenih pomislekov.

Predlog za naslednjo terensko sejo je v Vipavsko dolino, kjer imamo poskusno demonstracijski center uporabe prečiščene odpadne vode na komunalni čistilni napravi v Ajdovščini. Možno si je pogledati kaj tam vse delamo in kakšne rezultate dosegamo.

In če se vrnem nazaj na zelenjadarstvo, kako je s potencialom razvoja zelenjadarstva. Na območjih obravnavanih, obarvanih z zeleno, tukaj imamo največ vodnih virov na voljo in tukaj so tudi kmetijska zemljišča z dovolj visoko boniteto in delo države in podpornih institucij se mora v prvi vrsti, kar zadeva novogradenj, skoncentrirati na ta območja. Zakaj? Na podlagi raziskav lahko pritrdimo, da je omejena možnost deležnikov za povezovanje na lokalni ravni zagotovo eden od razlogov, zakaj je uvajanje namakalnih sistemov zelo počasno in zakaj večina kmetijskih zemljišč v Sloveniji čaka na dež. Poleg tega je pri ureditvi namakanja potrebno upoštevati niz področij, veste, urejanje voda, varstvo voda, prostorsko načrtovanje, kulturna dediščina, obstoječa infrastruktura, in to moram res poudariti, to ni majhen zalogaj in v to vam bo pritrdil tudi predstavnik občine in ta občina je zelo uspešna pri uvajanju namakalnih sistemov, Mestna občina Krško in tudi oni vam bodo pritrdili, da to ni enostavno. Opažamo pa, da recimo območja OOTT mnogo lažje uvesti kot recimo namakanje in se sprašujemo, zakaj je temu tako, glede na to, da imamo tu en strateški cilj oskrbe s hrano.

Ključna sporočila in konec predstavitve. Razdelila sem priporočila v nekaj stebrov. Izvedba strateškega načrta, ki ga je omenjala ministrica, postopek vzpostavitve namakanja je potrebno narediti pregleden, enostaven. Posodobiti je treba podlage v vodnih potencialih, da upoštevajo podnebne spremembe in novelirati je potrebno načrt namakanja, da bo imel konkretne zaveze in konkretne površine za sabo. Tako mislim, da bo lažje organizirati delo na terenu, potrebna je podpora investitorjem, podpreti in okrepiti ekipe za implementacijo namakanja, ponuditi fasilitacijo, proces vzpostavitve na lokalni ravni in res aktivirati deležnike, močnejše deležnike v lokalnem prostoru, da pomagajo pri tem procesu. Pri pilotnih projektih izpostavljam, da je potrebno vzpostaviti dostopno mrežo zadrževalnikov, se pravi, ne samo, da je voda tam, ampak da jo lahko tudi uporabljamo, delati na državnih namakalnih sistemih; vem, da bo to zdaj s spremembo zakonodaje lažje, potrebno je podpreti tudi pilotne projekte ponovne uporabe vode. Zadnje 3 zadeve pa, sistemsko podpreti delovanje sistema podpore odločanju o namakanju, da bodo kmetje, ki začnejo namakati, uporabljali to vodo utemeljeno, potem vzpostaviti demonstracijske centre, ki bodo na lokalni ravni skrbeli za prenos znanja na področju namakanja in bistveno okrepiti svetovalno službo, da bo lahko participirala pri tem procesu bolj dejavno, močnejše.

Za konec, zadnji »slajd«, prikažem nekaj izjemnih prizorov iz Posavja, kjer je namakanje del stabilne in kakovostne pridelave sadja, žit in zelenjave. Tukaj vidite gradnjo, fotografije iz gradnje Kalce Naklo, druga faza, za nekatere zgodovina, zame še vedno zelo živ spomin in potem na drugi strani, kaj se zgodi, ko se tak namakalni sistem uvede. Naprej, ponovno prizori iz namakalnega sistema Kalce Naklo, na desni strani, vaši, prizori iz namakalnega sistema Arnovo selo, ki je potreben delne prenove, služi pa predelavi sadja, in pa tudi nekatere fotografije iz gradnje namakalnega sistema Blanca, kjer poteka pridelava sadja, nekaj tudi poljščin, je zelo zanimiv sistem tudi za pogledati. Vsi ti sistemi v Posavju služijo pridelavi sadja, žit in zelenjave, to je osnovna infrastruktura.

Pred nami, pred nami so mnogi izzivi in pri mnogih izzivih, spoštovani člani odbora, računamo na vašo pomoč, da boste vi s svojim delovanjem kar se da najbolje pripomogli k temu, da bomo v Sloveniji pridelali dovolj dostopne zelenjave, žit in sadja.

Upam, da sem z mojim predavanjem dovolj razumljivo zajela bistvo. Prosim vas, če imate kakšno vprašanje, me dopolnite, kakšno stvar izpostavite, zaenkrat pa hvala za vašo pozornost.