Spoštovani gospod predsednik, spoštovana ministrica, spoštovane poslanke in poslanci!

Tu sem povabljen kot predstavnik Upravnega odbora Prešernovega sklada, zato se bom v svojem izvajanju absolutno vzdržal vsakih osebnih komentarjev teme, ki je danes na mizi. Rad bi vam pa v skrajšani obliki predstavil fenomenologijo srečevanja Upravnega odbora Prešernovega sklada s primerom Makarovič, če ga lahko tako imenujem.

Upravni odbor Prešernovega sklada za primer Makarovič prvič sliši v začetku tega leta, ko so nekateri dobro obveščeni mediji slovenski javnosti sporočili, da bo gospe Makarovičevi na državni proslavi 7. februarja vrnjena njena pred triindvajsetimi leti javno in v celoti zavrnjena Prešernova nagrada. Obveščanje o tem je potekalo popolnoma mimo Upravnega odbora Prešernovega sklada, in to kljub temu, da je v skladu s 5. členom Zakona o Prešernovi nagradi in 25. členom Statuta Upravnega odbora Prešernovega sklada v Republiki Sloveniji edini pooblaščeni organ za dodeljevanje in podeljevanje Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada prav upravni odbor, in sicer z mandatom Državnega zbora, v katerem pravkar sedimo.

Ker se tedaj na upravni odbor po informacije ni obrnil prav nihče, simptomatično, je upravni odbor 31. januarja 2023 na lastno pobudo dal izjavo za javnost, v kateri smo zapisali, da nas take objave presenečajo, da gospe Makarovičevi nagrada ne bo vrnjena oziroma podeljena in da tudi njen nastop na slavnostni prireditvi ni predviden; da pa Upravni odbor Prešernovega sklada, glede na to, da je gospa Makarovič formalno dobitnica velike Prešernove nagrade, ne vidi ovire, da bi se problem, ki je nastal z zavrnitvijo in naknadnim preklicem zavrnitve, razišče in poišče ustrezno pravno formalno regulirano rešitev. 3. februarja letošnjega leta je upravni odbor s strani gospe Makarovič prejel podpisan (citiram) Predlog za izročitev Prešernove nagrade. Dva tedna zatem pa s strani Pravne pisarne Sluga po pooblastilu še (citiram) Poziv k izpolnitvi dane obljube Prešernove nagrade za leto 2000, z datumom 22. 3. 2023. Oba dopisa smo obravnavali na 19. in 20. redni seji upravnega odbora, poleg vseh drugih zadolžitev, ki jih imamo, in sicer aprila in maja tega leta.

Upravni odbor ima resen namen, da se problem reši, in to na zakonit in pravno reguliran način, saj se zadeva trenutno nahaja zunaj tega okvira. Od leta 1961, odkar se Prešernove nagrade v Sloveniji podeljujejo v obliki, ki jo poznamo danes, zakonodajalec ni imel potrebe, da bi v Zakonu o Prešernovi nagradi reguliral situacijo zavrnitve nagrade in situacijo naknadnega preklica te zavrnitve. V tem pogledu ima upravni odbor danes pred seboj težko nalogo, saj mora najti rešitev, ki bo po eni strani pravno veljavna in po drugi strani regulativna za morebitne analogne primere v bodočnosti. Rešitev ni preprosta, tako kot je mogoče videti od daleč in od zunaj, ampak je zelo kompleksna. Naj to kratko ilustriram. Pravna pisarna Sluga nas je v tej zvezi z dvignjenim prstom opozorila na Obligacijski zakonik. Ko smo po njem pobrskali tudi mi, smo imeli kaj videti, tudi v zvezi s primerom Makarovič. Tako na primer peta alineja 26. člena Obligacijskega zakonika pravi (citiram): »Če rok, določen za sprejem, še ni potekel, ponudba preneha veljati, ko k ponudniku prispe izjava o njeni zavrnitvi.« 346. člen pa pravi (citiram): »Terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje določen drugačen rok.« (Konec citata.) Upravni odbor ni našel osnove za misel, da pri podeljevanju Prešernovih nagrad veljal kak drugačen zastaralni rok. Ker med nami v upravnem odboru ni pravnikov, smo se v skladu z drugo alinejo 12. člena Zakona o Prešernovi nagradi po pravna tolmačenja dvakrat obrnili na pravno službo Ministrstva za kulturo, ki je naša administrativna infrastruktura. Prosili smo za odgovora na naslednji dve vprašanji: prvič, kakšen je aktualni pravni status leta 2000 s strani gospe Svetlane Makarovič v celoti zavrnjene Prešernove nagrade - »done cannot be undone« -, ki s strani takratnega upravnega odbora prav zaradi tega ni mogla biti podeljena in ni bila podeljena; in drugič, kakšna je za Upravni odbor Prešernovega sklada v aktualni sestavi pravna obligatornost pisateljičine spremenjene volje glede na zavestno zavrnitev nagrade pred triindvajsetimi leti, pravna podlaga obligacijskih razmerij, zastaralni rok in tako dalje. No, preciziranih in operativnih pravnih tolmačenj v zvezi z obema vprašanjema od pravne službe Ministrstva za kulturo nismo dobili. Korektno pa moram povedati, da nam na oba dopisa ni odgovorila pravna služba, niti na enega, ampak ministrica za kulturo, na katero se prvenstveno tudi nismo obračali. Smo pa 19. 6. 2023 od ministrice za kulturo dr. Aste Vrečko presenečeni prejeli dopis z obvestilom (citiram): »Da je Upravni odbor Prešernovega sklada s Sklepom številka 902-3/99 z dne 29. 12. 1999 med drugim določil, da se Svetlani Makarovič podeli Prešernova nagrada za leto 2000, in da je zaradi navedenega Ministrstvo za kulturo na podlagi 12. člena Zakona o Prešernovi nagradi Svetlani Makarovič izplačalo denarno nagrado v višini, določeni v zgoraj navedenem sklepu Upravnega odbora Prešernovega sklada.« (Konec citata.) Na to smo se 4. julija pisno odzvali na tale način: Res je, da iz 12. člena Zakona o Prešernovi nagradi izhaja, da (citiram) »sredstva za dodeljevanje nagrad in delo upravnega odbora zagotavlja Republika Slovenija (konec citata) in da (znova citat) strokovna in administrativna dela - poudarjam, strokovna in administrativna dela - za upravni odbor opravlja ministrstvo, pristojno za kulturo (konec citata), iz tega pa po mnenju upravnega odbora nikakor in v nobenem primeru ne sledi, da lahko Ministrstvo za kulturo samo od sebe in brez pooblastila aktualnega upravnega odbora zagotavlja in izplačuje kakršnekoli denarne nagrade fizičnim osebam, sklicujoč se pri tem na 12. člen Zakona o Prešernovi nagradi, še posebej z veljavnostjo za nazaj.

Upravni odbor Prešernovega sklada o izplačilu te vrste ni nikoli razpravljal in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije ni nikoli izdalo administrativnega naročila ali naloga za izvedbo zadevne finančne transakcije. Transakcija, to poudarjam tukaj popolnoma jasno in glasno, nima z Upravnim odborom Prešernovega sklada nobene zveze. Ugotavljamo, da gre s strani Ministrstva za kulturo v tem primeru za nedopustno prekoračitev pooblastil oziroma ne pooblastil. V tej zvezi smo zato od Ministrstva za kulturo zahtevali odgovore na naslednja tri vprašanja: prvič, na osnovi kakšnega pooblastila z veljavnostjo za nazaj je Ministrstvo za kulturo retroaktivno izvedlo izplačilo denarne nagrade gospe Makarovičevi, ki jo je ta pred triindvajsetimi leti v celoti zavrnila, saj Ministrstvo za kulturo za samostojne odločitve tega tipa nima nobenih zakonskih pooblastil, upravni odbor pa o tem ni sprejel nobenega pravno formalno veljavnega sklepa; drugič, iz katere proračunske postavke so bila sredstva zagotovljena in izplačana; tretjič, kdaj natančno je bila transakcija izvedena in v čigavem imenu je bila izpeljana. Odgovore na vprašanja še čakamo.

No, pojavlja pa se tudi vrsta drugih pravnih problemov, tako da boste videli, da situacija ni tako enostavna, kot se nekaterim zdi ali pa kot je videti, kadar nanjo zremo iz dronske perspektive.

Torej, problemi, ki jih je treba rešiti. Eden od njih je, da je eden od članov, sedanjih aktualnih članov upravnega odbora, kot član strokovne komisije že odločal o sklepu, da se Svetlani Makarovič podeli Prešernova nagrada leta 1999. Slišimo, da nihče ne more o isti zadevi odločati na dveh stopenjsko različnih ravneh, ker je vsaj moralno vezan s svojo odločitvijo na prejšnji stopnji in je ne more kar tako na vrat na nos spremeniti. Kot predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada sem nekoč že opozoril na različne možnosti rešitve tega vprašanja, vprašanja, o katerem danes razpravljamo pred tem visokim zborom. Morda lahko Državni zbor sprejme poseben zakon o vročitvi Prešernove nagrade pesnici Svetlani Makarovič, tako imenovani lex specialis, lahko spremeni obstoječe predpise in regulira ravnanje v analognih primerih. Sedanji zakon namreč pozna le podelitev in ne posamičnih faz dodelitve in predaje Prešernove nagrade, to je ves in en sam enoten akt. Možne so tudi druge rešitve, ponavljam pa, da se upravni odbor Prešernovega sklada v sedanji sestavi s svojim ravnanjem ne bo podajal v območje dvomov o zakonitosti svojega dela in se ne bo odmikal od načela dobrega gospodarja.

Se zahvaljujem za današnje povabilo in za poslušanje.