Hvala lepa za besedo, gospod predsednik.

Kot je že navada, pri 1. členu nekaj osnovnih načelnih izhodišč povemo in se potem pozneje ne bom več oglašal.

Torej, jaz sem takrat sodeloval pri sprejemanju deklaracije, morda edini od sedanjih prisotnih, pred nekaj leti in je bilo res zadovoljstvo dojeti to stvar kot vsebino, ki je bila takrat sprejeta z dvotretjinsko večino. No, sedaj so razmere nekoliko drugačne iz več razlogov, nočem potencirati vzdušja kot takega, ampak dejstvo je, da… Uvodoma želim omeniti predvsem dve stvari. Prvo je to, da mi je žal, da s tem zakonom nismo uspeli priti na sejo nekoliko prej, ker čas res ni idealen. To si pač moramo priznati. V zvezi s tem so povezane, vsaj delno, tudi marsikatere obstrukcije. Hočem torej zgolj poudariti, da zdaj žal dvotretjinske podpore verjetno ne more biti, ampak kljub temu želim poudariti, da menim, da je vsekakor to vprašanje potrebno peljati naprej. Torej, te stvari je potrebno reševati, ker tiste informacije, ki so se nanašale na dejanske zneske, ki jih pač te skupnosti sprejemajo, izražajo neko stanje, ki ni vzdržno, torej je nedvomno, da je treba to reševati. Ampak želim poudariti, da morda vzdušje ni najbolj primerno, ampak tako pač je. To je prva stvar.

Druga stvar, ki jo želim jasno poudariti … V okviru avtohtonih narodnih skupnosti – in zdaj se nočem spuščati v terminus technicuse, kaj za koga pomeni in ne pomeni omenjeni izraz, govorim o ustavnopravnem smislu – nikoli nismo bili proti temu, da se ureja vprašanje vseh narodnih skupnosti v Sloveniji, celo bom rekel, da to podpiramo. Nikoli nismo niti rangirali in menim tudi, da je napačno rangirati narodne skupnosti po tem, kakšnega značaja so, treba pa je našteti, kakšnega značaja so narodne skupnosti. Nekaj drugega je v primeru takih skupnosti, ki tisoč let živijo na določenem območju in dejansko prestopi meja, kot smo to doživeli Madžari, Italijani, pa morda še kdo, in pa seveda je drugačno stanje tistih, ki so potem v kasnejših obdobjih prišli na območje današnje Slovenije, ki pa seveda niso nič manj vredni, ampak so drugačni. Torej, to vprašanje je drugačno, zato mora zakonodaja tovrstne zadeve reševati drugače. Preprosto, ustavnopravno menim, da je bil slovenski pristop v izhodišču, torej po osamosvojitvi, dober, ampak s to potjo je treba nadaljevati. To je predvsem to glavno sporočilo, ki ga jaz ob sprejemanju tega zakona želim poudariti.

No, zdaj, če pa povem še nekaj stavkov v zvezi s konkretnim zakonom, menim, da sledi nekje tistemu, za kar daje možnost deklaracija kot taka. Tukaj govorimo predvsem o kulturnih in pa jezikovnih pravicah oziroma možnostih izobraževanja in do neke mere to področje nedvomno ta zakon pokriva. Glede na občutljivost celotne problematike v današnji Evropi bi bilo morda prav, pa četudi ne v tem zakonu, da se hkrati rešuje še vprašanje kakšne narodne skupnosti v Sloveniji, pa nočem zdaj širiti današnje razprave, ampak vemo, da je tukaj nemška manjšina, židovska skupnost. Torej, so vprašanja, ki so odprta in za katera bi bilo morda dobro, da so tudi danes na dlani. Zdaj, ne konkretno 'danes', ampak pač v tem obdobju. Ampak zdaj je temu tako, da se je ta zakon izrecno osredotočil na neko nadaljevanje tistih sprejetih sklepov, ki izhajajo iz deklaracije iz 2011. Torej, iz tega vidika, bi rekel, je v nekem formalnem smislu sprejemljivo, ampak morda je škoda, da nismo vsi skupaj v preteklih mesecih ali pa letih pač vložili napor, da bi se ta zadeva enkrat v Sloveniji bolj celovito zaključila. No, kakorkoli, da ne bom predolg, jaz nekih velikih predlogov za spremembo besedilo nimam, razen sem nakazal problem, ki ga bom zdaj predstavil, potem pa se pri 2. točki ne bom oglašal, ker sledi takoj za to točko oziroma tem členom.

Jaz menim, da v okviru tistih narodnih skupnosti, ki so tukaj zajete, manjka ena skupnost, in sicer je to madžarska skupnost iz Vojvodine in pa iz drugih držav, ker je bila ta skupnost, bom rekel, isto pomembna skupnost neke nekdanje republike ali pa avtonomne pokrajine naše skupne države. Če zdaj pogledamo vse te narodne skupnosti, ki so danes tukaj naštete v tem zakonu, to so Albanci, Hrvati, Bosanci, Srbi, Makedonci, pa ne vem še kdo, nekoga sem še pozabil, a, in Črnogorci, tako, in so pokrite vse nekdanje republike in pokrajina Kosovo, govorimo o nekdanji pokrajini Kosovo, medtem ko Vojvodina pa ni pokrita. Danes mi vemo, da v Sloveniji živi kar nekaj vojvodinskih Madžarov, ki niso avtohtoni v Republiki Sloveniji. Jaz vem, da je to vprašanje zelo zakomplicirano in se danes ne želim zelo poglabljati v te neke teoretične zadeve, ker je stvar zapletena, ampak jaz sem za to vložil amandma na 2. člen zakona, da jih zgolj omenimo. V tem trenutku oni sploh ne razpolagajo z reprezentativnim nivojem oziroma s to organizacijo ali pa zvezo ali karkoli je že, torej tega nimajo in ni rečeno, da bi jo sploh imeli. Torej, najverjetneje, da neposredno niti ne bo finančne koristi za njih, kar se tiče tega zakona. Ne gre za to, jaz sem ta predlog izpostavil predvsem zaradi načelnosti do tega vprašanja. Ker če načelno rešujemo, bom rekel, vse nekdanje narode in narodnosti bivše države, potem v tem kontekstu madžarska skupnost izpade. In ne tista madžarska, ki v Prekmurju živi že več kot tisoč let skupaj s slovensko, ne tista, ampak tisti Madžari, ki so podobno ali pa vsaj približno podobno prišli v Slovenijo v preteklih 100 letih kot ostale narodne skupnosti, ki so danes predmet tega zakona. Zato gre v to smer moj predlog amandmaja k 2. členu, ker s tem bi se ta stvar pokrila. Pravim, v tem trenutku razen Madžarov imate ali pa imajo vse ostale skupnosti tudi vse svoje reprezentativne organe, madžarska skupnost pa tega nima. Ker sta sedaj samo dve društvi izven narodnostno mešanega območja, niti ni rečeno, da jih bojo sploh imeli. Torej, tukaj ne gre za nikakršno finančno kalkulacijo ali karkoli, gre izrecno za načelno vprašanje, da ne bodo oni in pa Vojvodina edini, ki bodo iz tega vidika, ker je bila pač tam največja narodna skupnost poleg Srbov ravno Madžarska, izostali iz tega konteksta. V to smer je šel moj predlog. Jaz sem imel tudi v fazi priprave tega zakona… Pardon, že, ko je bil vložen zakon, sem imel en pogovor s predstavniki društev, to je madžarskih društev iz Ljubljane, ki so bili za to zainteresirani in menijo, da bi bil to korak v pravo smer. Niso izražali nikakršnih zahtev, so pa se strinjali s tem, da so verjetno oni edini, ki so izpuščeni iz tega zakona. Res pa je, in s tem zaključujem, da je bila ta vsebina takrat tudi izpuščena, ko se je sprejemala deklaracija, to je bilo leta 2011. Jaz to sprejemam. Torej, zdaj deklaracija ne nakazuje na to, vendar je bilo že takrat to vprašanje pomanjkljivo rešeno in jaz sem na takratni plenarni razpravi na to opozoril, vendar je bilo stanje malo podobno, kot je danes. Bilo je tudi že proti koncu prekinjenega mandata in takrat potem ni bilo časa, da se še bolj poglabljamo v to vprašanje. Skratka, jaz prosim, da, vsaj iz načelnih razlogov, s to malenkostjo poskušamo nadgraditi to besedilo in da bo vsaj tisti del, ki potem izhaja iz deklaracije kot obveznost do narodov in pa narodnosti iz nekdanje Jugoslavije, v celoti pokrit, če že ni pokrit tisti del, ki pa se nanaša na tiste narodne skupnosti, ki so drugega značaja, torej niso takšne, ki bi izvirale iz območja nekdanje Jugoslavije. Torej, omenil sem že nemško, židovsko, pa tu je morda še katera druga narodna skupnost.

Da se ne bom več javljal, če ne bo več potrebe, kot sem že rekel, bom iz načelnih razlogov ta zakon seveda podprl in tudi amandmaje, ki so na osnovi predloga Zakonodajno-pravne službe predlagani.

Hvala lepa.