Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam!

Pričenjam 27. nujno sejo Odbora za kulturo.

Obveščam vas, da sejo v skladu s pisnim obvestilom obstruirajo poslanske skupine Nova Slovenija - krščanski demokrati, Slovenska demokratska stranka, Social demokrati in DeSUS. Na seji kot nadomestni član poslanko Violeto Tomić nadomešča dr. Vatovec.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red:

1. točka - Predlog Zakona o uresničevanju kolektivnih kulturnih pravic narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje Socialistične federativne Republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji,

2. Predlog Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi.

Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov v zvezi z dnevnim redom seje je določen takšen kot je bil predlagan s sklicem.

Smo pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG ZAKONA O URESNIČEVANJU KOLEKTIVNIH KULTURNIH PRAVIC NARODNIH SKUPNOSTI PRIPADNIKOV NARODOV NEKDANJE SFRJ V REPUBLIKI SLOVENIJI.

V zvezi s to točko ste prejeli naslednje gradivo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, to je predlog zakona, mnenje Zakonodajno-pravne službe in stališče Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, dodatno pa ste še prejeli mnenje Komisije Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport ter pripombe Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. K točki sem vabil vabljene, ki so razvidni iz sklica seje dodatno pa še Društvo Asociacija. Rok za vlaganje amandmajev se je iztekel ob začetku obravnave predloga zakona. V poslovniškem roku so amandmaje vložili poslanec dr. Matić in gospod dr. Göncz. Pregled amandmajev ste prejeli. Odboru predlagam, da po končanem glasovanju o amandmajih v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 128. člena Poslovnika glasujemo o vseh členih skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? (Ne.)

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, o kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Predlagam, da smo v vseh svojih razpravah, kar se da racionalni in kratki, ker potekajo še ostale seje delovnih teles, zato predlagam, da smo čim bolj jedrnati v svojih nastopih.

Seveda sem najprej na začetku jaz tisti, ki bom kot prvopodpisani pod predloga zakona utemeljil dodatno kaj ta zakon prinaša. Z zakonom je treba seveda uvodoma poudariti, da koalicijski sporazum trenutno / nerazumevanje/ zavezo, da bomo nadaljevali prizadevanja za ureditev kulturnih pravic narodnih skupnosti pripadnikom nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji in sicer v skladu z deklaracijo o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ, ki je bila z dvotretjinsko večino v parlamentu sprejeta 2011, ki pa do danes ni imela nobenih pravnih oziroma pravih ustrezno finančno ovrednotenih realnih implikacij. V deklaraciji je bilo jasno izraženo, da Republika Slovenija upošteva, da so bili pripadniki teh narodnih skupnosti ob osamosvojitvi in nastanku neodvisne Slovenije postavljeni v objektivno nov in drugačen narodnostni in manjšinski položaj in da je to razvidno tudi iz osamosvojitvenih dokumentov Republike Slovenije; da je dejstvo, da sicer priznana politika Republike Slovenije zaradi odsotnosti organiziranega napredka pri določanju strategije za urejanje kolektivnih pravic narodnih skupnosti, ki se ne štejejo kot avtohtone in niso posebej navedene v Ustavi, ne uživa več celovitega odobravanja in razumevanja v strokovnih raziskavah in mednarodnih institucijah; in da je pravzaprav jasno, da je tudi iz stališč predsednika republike kot tudi varuha človekovih pravic in pa raznih mednarodnih institucij jasno, da je to vprašanje neurejeno, da bo Republika Slovenija sprejela ukrepe, ki izhajajo stališč, ki jih je takrat sprejel Državni zbor, in sicer, da (citiram tretje stališče) »Republika Slovenija ne le priznava, temveč takšno dejavnost, ki pač ohranja jezik in identiteto teh narodov, s tem tudi spodbuja, hkrati pa si bo prizadevala za uveljavitev pravnih okvirov, ki bi zagotovili materialne in druge oblike podpore njihovemu delovanju.« Točno to je seveda tudi pričujoči predlog zakona. Vzpostavlja se pravni okvir, s katerim bo seveda omogočena organizacijska in pa finančna podpora delovanjem teh narodnih skupnosti.

Zakon prinaša tri temeljne ukrepe. Prvi je ustanovitev Sveta za vprašanje narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ kot posebnega telesa na ravni vlade in naslavlja zavezo po stalni skrbi, ki je zapisana v deklaraciji. Eno leto po deklaraciji, leta 2012, je takratna vlada Janeza Janše ukinila Svet za vprašanje narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ, zato je seveda to tudi primer, ki jasno govori o tem, da je potrebno z zakonom ta svet predpisati in da ga ne more vsakokratna vlada ukiniti. Dalje, predlog zakona prinaša tudi novost, da je članstvo v svetu dvignjeno na raven državnih sekretarjev, svetu pa predseduje minister za kulturo. Svet bo imel enako število tistih članov, ki predstavljajo državne organe, kot tistih, ki predstavljajo narodne skupnosti, in predstavniki narodnih skupnosti pripadnikov narodov bodo v svet imenovani s strani njihovih reprezentativnih organizacij. Reprezentativne organizacije pa zakon definira na ta način, da bo to po posebnem postopku ugotovljeno, katera od teh reprezentativnih organizacij ima med sabo največ društev, ki imajo status nevladne organizacije, ki je v javnem interesu. Na ta način bodo narodne skupnosti enakovredno zastopane v svetu z enim članom in namestnikom člana, med seboj pa bodo izvolile tudi podpredsednika sveta, ki bo ministru za kulturo pomagal voditi seje sveta. Drugi ključen ukrep je seveda ta, da bo v sestavi Ministrstva za kulturo ustanovljena posebna notranja organizacijska enota, ki bo skrbela za zagotavljanje uresničevanja kulturnih pravic narodnih skupnosti. V tem smislu grejo popravki z amandmaji v to smer, da se ne ustanavlja več urad. Slišati je bilo veliko pripomb v smislu, da bo to dodatna birokratizacija, kjer bo pač porabljeno veliko sredstev in pa tudi kadrovskih potencialov za neko novo birokratsko enoto in da denar ne bo v tisti polni meri dosegel teh narodnih skupnosti, katerim je tudi namenjen, notranja organizacijska enota pa je seveda veliko manjši tak sistemski ukrep, s katerim pa se vendarle zagotavlja neke vrste kontinuiteta dela oziroma vsaj eden do dva uradnika, ki se bodo vedno ukvarjali s tem področjem. Tretja ključna rešitev predloga zakona pa je zagotavljanje sistemskega financiranja oziroma dodeljevanja javnih sredstev iz proračuna Republike Slovenije, ki jih bo morala zagotoviti Vlada, in sicer na podlagi predloga o načrtovanju in pripravi ter financiranju neposrednega poziva za sofinanciranje kulturnih programov in projektov v narodnih skupnostih teh pripadnikov nekdanje SFRJ. In o tem koliko bo višina teh sredstev, bo odločala vlada na predlog sveta, sredstva pa bodo seveda zagotovljena v finančnem načrtu Ministrstva za kulturo. Zakon tudi jasno pove, da je delovanje teh narodnih skupnosti, ki gre v smislu ohranjanja njihove kulture in jezika, v javnem interesu Republike Slovenije in iz tega je seveda tudi utemeljeno javno financiranje. Finančne učinke ta zakon za leto 2018 ne bo imel, ampak bojo finančni učinki v smislu dodeljevanja sredstev za izvajanje programa na podlagi neposrednega poziva, javnega poziva in javnega razpisa, da bo to imelo šele s 1. 1. leta 2019.

Da je potrebno urediti zlasti sistemsko financiranje, je razvidno tudi iz odgovorov na poslanska vprašanja, in sicer zlasti poslansko vprašanje, ki ga je zastavil poslanec Horvat iz Nove Slovenije, ko ga je pred kratkim zanimalo, koliko državnih sredstev so dobila ta društva šestih narodnih skupnosti, in sicer zvez srbskih, makedonskih, albanskih, hrvaških, bošnjaških in črnogorskih društev. Ministrstvo za kulturo je ugotovilo, da so te narodne skupnosti v obdobju od leta 2003 do 2017 - nekaj časa so bile financirane s strani Ministrstva za kulturo, nekaj časa pa so dobivale na razpisu Javnega sklada za kulturne dejavnosti te državne denarje -, da so torej v teh 14 letih ta društva teh šestih narodnih skupnosti dobila milijon 25 tisoč evrov. V 14 letih! To znese, če preračunamo, da je bilo v Sloveniji konec leta 2015 nekaj čez 212 tisoč pripadnikov teh narodnih skupnosti, je jasen potem sklep, da so bila v 14 letih sredstva razporejena tako, da je manj kot 5 evrov dobil po eden od teh pripadnikov. Na drugi strani je seveda zaskrbljujoča tudi primerjava. Če gremo pogledat, kakšen je položaj recimo drugih narodov nekdanje Jugoslavije v ostalih državah in če potegnemo primerjavo s Slovenci na Hrvaškem, potem lahko rečemo, da na primer Republika Hrvaška financira zvezo slovenskih društev oziroma slovensko manjšino v letnem znesku 95 tisoč evrov vsako leto, medtem ko je hrvaška zveza društev v letih od 2005 do 2017 prejela 36 tisoč 800 evrov. Tukaj vidimo seveda, da zaostajamo pri podpori teh narodnih skupnosti, ki jih imamo. Vemo, da gre za slovenske državljane, ki so pač del slovenske nacije, imajo pa svojo posebnost v tem smislu, da imajo svoj jezik in svojo kulturo in želijo ohraniti svojo identiteto in na ta način se je tudi država zavezala leta 2012 z deklaracijo, da jim bo pomagala v teh njihovih naporih.

Naj za zaključek povem samo še podatke, ki se nanašajo na njihovo prisotnost v medijih. Za TV oddajo NaGlas! je namenjenih na letni ravni 100 tisoč evrov, za radijsko oddajo Sami naši pa 20 tisoč evrov. To se pravi, borih 120 tisoč evrov za prisotnost teh šestih narodnih skupnosti v javnih medijih.

To so vse argumenti, zaradi česar je seveda treba to financiranje urediti na sistemski način in zakaj je ta zakon utemeljen. S tem bi zaključil to uvodno obrazložitev, seveda pa se bom kasneje oglašal, ko bo oziroma če bo to potrebno.

Zdaj pa seveda besedo dajem predstavnikom Ministrstva za kulturo. Kdo želi?

Izvolite, gospod minister.